Matevž Košir (1964) v Arhivu Slovenije vodi sektor za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov. Med letoma 2005 in 2009 je bil direktor arhiva. Doktoriral je s temo o zgodovini kranjskih deželnih stanov v obdobju reformacije in zmage protireformacije (2000). Že več let raziskuje prostozidarstvo, kar je strnil v obsežni monografiji Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem (2015). Košir je soavtor razstave o prostozidarstvu, ki bo do srede maja na ogled v Narodnem muzeju Slovenije.
Od vseh mednarodnih duhovnih gibanj, redov in združb je preživelo le prostozidarstvo, je v nekem pogovoru dejal prostozidar Branko Šömen. Čemu pripisujete to trdoživost?
O tej trditvi bi se dalo razpravljati, a če jo vzamemo za točno, je tisto kar ločuje prostozidarstvo od drugih bratovščin in gibanj to, da se že izvorno vse od 18. stoletja zavzema in tudi dejansko znotraj lož združuje osebe različnih nazorov in prepričanj, ter seveda različnih veroizpovedi ter stanov. To je imelo poseben pomen v 18. stoletju, v obdobju v katerem je bil še močno živ spomin na verske vojne, ter v katerem so stanovske razlike, celo v vsakdanjem življenju med ljudmi postavljale precejšne zidove. Ideja bratstva in strpnosti, če hočete celo med političnimi nasprotniki, ki so jo udejanjale lože, je bila gotova ena od tistih izvornih idej, ki je pomenila fascinacijo. V določeni meri tudi skrivnostnost in mističnost. Skrivnostnost pa je bila vendarle predpogoj, da so se v ložah lahko družili tisti, ki v siceršnjem življenju niso imeli veliko stikov, kot na primer grofje in meščani, katoliki in protestanti, rojalisti in republikanci ipd.; da so bile lože lahko, kot zapišejo, kraji »miru, bratske ljubezni in dobrodelnosti«.
Prostozidarstvo je povezano z mističnim, skrivnostnostjo, ki je pravzaprav neizgovorljiva, del njene doktrine je, kot ste se izrazili, »nezapisljiv«. Je prav ta apofatičnost (ohranjanje skrivnosti), poudarjanje simbolne govorice, duhovnega izkustva, ki je nadpredmetno, nadkategorialno in nedoločeno, razlog za njegovo preživetje?
Večina tako imenovanih prostozidarskih »skrivnosti«, kot so rituali prepoznavni znaki ipd., je bila razkritih in objavljenih že v 18. stoletju, kasneje pa še večkrat. Tisto kar lahko razberemo iz prostozidarskih tekstov, je pomen osebne izkušnje. Govorica simbolov, ki je univerzalna, dobi skozi osebno izkušnjo predvsem oseben pomen, ki je neulovljiv. Kot je slikovito zapisal prof. Binder v naslovu ene od svojih študij o prostozidarstvu, naj bi te simbolične alegorije, ki jih izvajajo lože, bile neke vrste šole za »gentlemane«. Obenem pa je prostozidarski simbolizem mnogo starejši od 18. stoletja. V prvi vrsti črpa simbole iz srednjeveških kamnoseških bratovščin, ki pa so se naslanjala na biblijsko, antično, egipčansko in drugo simboliko, ki je v svojem bistvu zelo univerzalna, elementarna. Izoblikovalo jo je človeštvo ob soočanju z astronomskimi pojavi, letnimi časi, rojstvom, smrtjo se pravi življenjem na sploh.
So šli oziroma gredo tudi prostozidarji skozi proces s »podanašnjanja« (aggiornamento), če uporabim pojem iz novejše zgodovine Katoliške cerkve? Poglejva, denimo, vprašanje vključitve žensk?
Kljub temu, da je regularno prostozidarstvo v svojih formah in tudi sicer dokaj konzervativno in rezervirano le »za može na dobrem glasu«, pa je dobilo tako v Franciji kot ZDA v 19. stoletju bolj reformistične oblike. V Ameriki so se takrat razvijale tako imenovane »adoptivne« ženske lože, v katere so se lahko vključevale žene, sestre, hčere in matere prostozidarjev. Tem vplivom se ni mogel izogniti prostozidarsko bolj tradicionalen del Evrope. Celo znotraj Velike lože Srbov Hrvatov in Slovencev v dvajsetih letih preteklega stoletja so bile razprave o vključevanju žensk. V Franciji se je razvil tako imenovani »komasonski« red Le Droit Humain, ki ima moško in žensko članstvo. Leta 1932 je bila ustanovljena prva tovrstna loža v Zagrebu. Te tradicije živijo vzporedno še danes. Žensko prostozidarstvo je zgodovinsko skromnejše a dovolj pomembno, da ga ne moremo zanemariti. Nekatere ženske (velike) lože so izjemoma dobile »tiho« priznane celo s strani regularnih lož.
Zakaj menite, da je liberalno razsvetljenstvo potrebovalo rituale, biblijske legende, idejo Velikega Graditelja, tempelj, celo okultizem?
Razsvetljenstvo in skrivnostnost v prostozidarskem miselnem svetu nista bili nasprotji. Molčečnost in skrivnostnost sta organizacijsko in kulturno vsebovali velik družben potencial preoblikovanja iz plemiškega v meščansko. Prostozidarstvo je z instrumentarijem, ki je zasebno obdal z ezoteričnim, oblikovalo družbeni model, ki je v Evropi 18. stoletja znotraj različnih oblik gospostva vzpostavil svoboden prostor. Prostor, v katerem so lože odigrale povezovalno vlogo in kompenzacijo za plemiško stanovske elite, ki so izgubljale svojo funkcijo, in prostor, v katerem so prišle naproti želji po priznanju vzpenjajočih meščanskih elit. Ritual je dobil vzgojno funkcijo, zamenjal je dvorni protokol in oblikoval okvir, v katerem so se srečevali prostozidarji različnega socialnega porekla.
Ne glede na apolitičnost v smislu strankarstva pa so bili slovenskih in jugoslovanski prostozidarji liberalni politiki (denimo Bogumil Vošnjak, Gregor Žerjav). Se ta tradicija po vaši presoji obnavlja?
Poleg znanstvenikov, kulturnikov ipd., so med slovenskimi politiki v ložah res prevladovali liberalci. Kar pa ne pomeni, da so na primer ljubljanska loža Valentin Vodnik ali druge zagovarjale neko določeno politiko. Po moji presoji se ta tradicija ne obnavlja. Tudi med nekdanjim političnim prostorom, ki bi ga v grobem lahko razdelili na katoliški, liberalni in socialdemokratski tabor in današnjim, bi le delno lahko potegnili vzporednice. Gibanje, ki je bilo apolitično, pa je bilo že v 18. stoletju blizu razsvetljenskim idejam, je zagovarjalo demokracijo (ter jo tudi udejanjalo znotraj lož), od konca 19. stoletja tudi pacifizem in človekove pravice, kar zagovarja še vedno.
So imeli slovenski prostozidarji pomembnejšo vlogo pri osamosvojitvi in demokratizaciji?
Iz razpoložljivih dokumentov izhaja nesporna podpora slovenskih prostozidarjev demokratizaciji in osamosvojitvi, tovrstno vlogo pa zaznamo pri vprašanjih priznanja Republike Slovenije in pri slovenskem vključevanju v Evro-atlantske povezave.
Se z močjo oziroma vplivom prostozidarjev (močno) pretirava?
Zagotovo. Gibanju so v zgodovini večinoma pripisovali mnogo večji politični pomen od dejanskega, predvsem pa je bil njegov vpliv narobe razumljen. Zgodbe o svetovnem gospostvu so le fikcija. Zgodovina prostozidarstva kljub povezavam tako z vladarskimi hišami kot pomembnimi osebami ni v prvi vrsti politična zgodba.
Iz vaše knjige lahko razberemo, da so se prostozidarji prilagodili vsakokratni državni oblasti, če jim ta le ni bila preveč sovražna. Je to »prilagajanje« del te njegove trdoživosti, ki sem jo omenil uvodoma?
V drugi polovici 19. stoletja je prišlo v okviru držav do konsolidacije velikih lož. Odslej so delovale znotraj ene države neodvisno od drugih velikih lož. Bile so registrirane (običajno kot društvo ali zveza društev) in delovale v skladu s predpisi in zakoni te države. Regularne velike lože so se začele medsebojno priznavati in so medsebojno vzpostavile odnose po vzoru diplomacije (imenovanje predstavnikov ipd.). Posamezne velike lože pa so ne glede na mednarodne povezave, zagovarjale nacionalne interese države, v kateri so delovale. Tudi prostozidarski dokumenti iz 18. stoletja določajo, da so prostozidarji lojalni državi v kateri delujejo, obenem pa da lože ne razpravljajo o političnih in verskih vprašanjih. Večinoma so se v zgodovini trudile za ohranjanje svojega nepolitičnega položaja. Težko pa bi to imenovali prilagodljivost. V obdobju pred drugo vojno so lože vendarle zagovarjale tako antifašistična kot antiboljševistična stališča.
Pregledali ste slovenske arhive, Arhiv Jugoslavije, arhiv na Dunaju … Nas čaka še kako presenečenje?
Obstajajo še dosjeji slovenskih prostozidarjev, ki jih je gestapo odpeljal v Berlin, od tam so bili odpeljani v Moskvo, ter še čakajo na preučitev. V Londonu so še nekateri dokumenti tistih prostozidarjev, ki so med vojno sodelovali z britansko obveščevalno službo, zaprti za raziskave. Zagotovo se tudi v drugih arhivih najde še kaj, posebno za 19. stoletje. Velikih presenečenj verjetno ne bo, a raziskave še niso končane.
