Njegov pontifikat je polariziral Cerkev, kot je to storilo le malo drugih v novejši zgodovini, trdijo kritiki in nadaljujejo: Leon XIV. z avguštinsko potrpežljivostjo krpa ta razkol.

Zgovorna je opazka, da je prošnjo za blagoslov obrnil na glavo: ljudstvo je blagoslavljalo papeža, preden je papež blagoslavljal ljudstvo.

A bolj kot ta obletnica me je v teh dneh, ko se odpravljam v Rim in Vatikan, pritegnila neka druga obletnica, povezana z drugim člankom za Delo. Tja me je v torek, 4. aprila, pred dvajsetimi leti premestil pokojni Danilo Slivnik, ki se je za kaki dve leti vrnil v črno stolpnico.

Iz dobro obveščenih virov sem izvedel, da bo naslednjega dne, 7. aprila, apostolski nuncij razglasil tri nove škofije. Papež Benedikt XVI. je imenoval tudi nove škofe – prve ordinarije celjske, novomeške in murskosoboške škofije.

Delo je prvo objavilo »eno največjih novic v zgodovini Cerkve na Slovenskem«, kot se je o dogodku izrazil tedanji urednik Družine Franci Petrič.

Le 18 bogoslovcev je to leto v semenišču, nekdaj jih je bilo 200. »Leta 1973 nas je bilo kar 63 novomašnikov – največ po drugi svetovni vojni, 50 let kasneje jih je bilo desetkrat manj,« mi je v začetku lanskega leta pripovedoval Janez Gril.

Prošt stolnega kapitlja v Novem mestu je postavil ekonomske temelje novomeške škofije. Od novih škofij ima celjska štiri bogoslovce, škofija Novo mesto dva in škofija Murska Sobota enega.

Da človek veruje, ni nekaj spontanega, kar pride kar tako s kulturo ali civilizacijo. Takšna je »drama ateističnega humanizma«. Ni lahko biti kristjan, takšno je duhovno stanje sveta; kako dramatično in tragično se s to dramo bori ameriški predsednik, smo čutili v dneh, ko se s podpredsednikom, ki je katoličan, med obiskom papeža Leona XIV. v štirih afriških državah trudita, da ga utišata.

Na mestu je Wittgensteinova pripomba: če želimo vedeti, ali je nekdo pristno religiozen, ni pomembno to, kar pravi, ampak kako se vede.

Že prvo jutro v Rimu se bom odpravil na Frančiškov grob v baziliki Marije Snežne. Le pet minut hoda je od prenočišča. Semkaj se je zatekel in molil pred vsakim apostolskim potovanjem v tujino in tudi, ko se je vrnil domov – v Vatikan.

Frančišek je bil v marsičem zunajserijski, a gotovo ni nikdar vrgel kovanca v vodnjak Trevi – da bi se še vrnil v Rim.