Preveč naključij, da bi bilo naključno: orkestriran pregon Franca Kanglerja

Naključno je tisto, kar nima ne vzroka ne pomena. Paradoks definicije naključja je, da zlahka pomešamo naše subjektivno nepoznavanje pravil z objektivnim neobstojem pomena. Zato dvomim, da je mariborska okrajna sodnica Alenka Golčer ob izreku sodbe Francu Kanglerju in Tanji Vindiš Furman v zadevi zaposlitev Astrid Bah naključno dejala, da »je bilo v tem primeru preveč naključij«, in zato oba obtožena obsoja na pogojno kazen sedem mesecev s poskusno dobo dveh let.

Sodnici Golčerjevi je bila več kot prezentna razsodba vrhovnega sodišča, pravno mnenje nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribiča in ne nazadnje tudi Ustava Republike Slovenije, zato se ne bo mogla opravičevati s subjektivnim nepoznavanjem pravil. Preveč je naključij, povezanih s sodnimi farsami, ki se proti Francu Kanglerju odvijajo na mariborskih sodiščih, da bi bila naključna. Zato povsem nenaključno zapišem, da pri tem, ko mariborsko pravosodje ruši pravno državo, ne gre za naključja.

Vse več je dokazov, ne zgolj indicev ali naključij, da granitna vstaja v Mariboru 2012 ni bila naključna in spontana, temveč dobro orkestrirana. Nič ni bilo prepuščeno naključju, ne obešanje lutk pod dravskim mostom ne nasilno obiskovanje stanovanj mariborskih mestnih svetnikov, tudi v granitnih akcijah, ko je morala posredovati policija, ni niti najmanjšega naključja.

To so konec koncev pred dnevi priznali tudi organizatorji »spontanih vstaj gotof si«, ki so se končale z odstopom takratnega mariborskega župana Frana Kanglerja. In ni naključje, da se je vstajniški val preselil v Ljubljano, kjer je povsem nenaključno Klemenčič-Praprotnikova KPK januarja 2013 javnosti posredovala poročilo o premoženjskem stanju prvaka SDS in takratnega predsednika vlade Janeza Janše. In ni naključje, da so Janši v istem hipu hrbet obrnile koalicijske Virantova DL, Žerjavova SLS in Erjavčev Desus. Seveda tudi ni naključje, da je bil v sodni farsi Janez Janša v primeru Patria le na podlagi indicev obsojen na zaporno kazen.

Tistega leta so bile evropske, državnozborske in lokalne volitve in povsem nenaključno so »botri novih obrazov« poskrbeli, da se je Janez Janša znašel na Dobu, da po naključju njegova SDS ne bi zmagala na volitvah. Tudi ni naključje, da so mu poslanci vladajoče koalicije »novih obrazov« odrekli pravico do poslanskega mandata, ki mu ga je dokončno vrnilo ustavno sodišče.

Tudi pri Francu Kanglerju je sodišče z obsodilno sodbo povsem nenaključno poskrbelo, da je izgubil sedež v državnem svetu. Po končanem postopku, ki je zaudarjal po nezakonitosti in neustavnosti, je ob izreku sodbe sodnik Boštjan Polegek to nenaključje potrdil z besedami, da ob oprostilni sodbi obstaja nevarnost, da se Franc Kangler vrne nazaj v politiko, zato ga bo le pravnomočna sodba odvrnila od političnega življenja.

Da se na mariborskih sodiščih v njegovem primeru dogaja kopica »naključnih« procesnih napak, je Franc Kangler opozoril tudi predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo. Čeprav mu je »postregel« s konkretnimi primeri hujših kršitev ZKP, ustave in človekovih pravic, se Masleši ni zdelo vredno sprožiti notranjega strokovnega nadzora nad delom mariborskih sodnikov. Naključno?! Prav gotovo ne, ker vrana vrani ne izkljuje oči!

Kje iskati naključja, zaradi katerih mariborsko pravosodje preganja Franca Kanglerja? Ni naključno, da odgovor ponujajo kar sodniki, ki mu sodijo v posameznih primerih. Na vse pretege zavračajo dokaze obrambe, tudi zahteve po zaslišanju prič obrambe, tudi bivših državnozborskih poslancev Rudolfa Mogeta, Jožefa Jerovška in Franca Pukšiča, ki bi lahko povedali marsikaj. Morda tudi razkrili »mater vseh naključij«, zaradi katerih je Franc Kangler tudi nekajkrat na teden »gost« mariborskih sodnih dvoran.

»Mater vseh naključij«, zaradi katerih se v mariborskih sodnih dvoranah odvija orkestrirano sodno preganjanje Franca Kanglerja, je treba iskati v »tihi sobi«, kjer so se odvijale seje državnozborske komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS). Kangler je kot član komisije v več mandatih drezal v osje gnezdo, ko je opozarjal na nezakonitosti v delovanju Sove. Da je zaradi kvalitetnih informacij, ki jih je imel kot kriminalist, velikokrat prišel v oster konflikt z zaposlenimi na Sovi, tudi z Janezom Žirovnikom, ki je bil do nastopa mandata mariborskega sodnika v Sovi svetovalec in celo namestnik direktorja, sta v notarsko overjeni izjavi potrdila Rudolf Moge in Jožef Jerovšek.

Sova je bila država v državi, Kangler pa je na sejah KNOVS-a razgaljal sporna delovanja njenih sodelavcev, dokazal neresničnost in kolizijo navedb odgovornih, z Žirovnikom in njegovim predstojnikom na čelu. Tako je Kangler dokazal vpletenost Sovinih agentov v krajo orožja iz postojnske vojašnice in njegovo preprodajo. Člani KNOVS-a so leta 2002 želeli opraviti nadzor nad delom Sovinega centra v Mariboru, a jim je vodstvo Sove to preprečilo. In tu se znova pojavljata imeni Kangler in Žirovnik. Je zaradi tega »naključje«, da sodniki in sodnice nočejo na prostor za priče povabiti obeh nekdanjih poslancev?

A je naključje, da so pri Francu Kanglerju le dva tedna po tem, ko je nastopil mandat mariborskega župana, po naročilu sodnika Janeza Žirovnika že začeli uporabljati prikrite prisluškovalne metode? Ob tem se mi je naključno utrnila misel, da se je Janez Žirovnik, kot odgovorna oseba Sove, torej preiskovanec, ki so ga člani KNOVS-a večkrat ujeli na laži, sedaj pa sodnik, odločil, da se bo maščeval Francu Kanglerju, nekoč preiskovalcu, sedaj pa županu Maribora. In verjetno ni naključje, ker v naključja ne verjamem, da je k orkestriranemu delovanju zoper župana Kanglerja vpletel mariborsko policijo, tožilstvo in sodišča.

Rudolf Moge se je vzdržal slehernega komentarja o primeru Kangler, ker naj bi ga še vedno vezala prisega k molčečnosti, bo pa spregovoril na sodišču, če ga bodo povabili kot pričo. Zato pa je bil o svojem videnju sodnih pregonov proti Francu Kanglerju pripravljen kaj več povedati Jožef Jerovšek.

»Ne morem razumeti, zakaj nisva povabljena kot priči, kajti menim, da je pravica do obrambe zagotovljena z ustavo. Zdaj vidim, da v tem primeru ni tako, kar me glede na jasna stališče nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča preseneča. Prav tako tudi ne morem razumeti, zakaj se sodnik Janez Žirovnik, ki je bil v prejšnji službi predstavnik nadzorovanca, ni sam izločil ob prvem zahtevku za odobritev posebnih preiskovalnih metod.« Morda ni naključje, da trenja med Kanglerjem in Žirovnikom segajo še v bivšo državo, v kateri je bil prvi zaposlen kot kriminalist, Žirovnik pa delavec SDV, Službe državne varnosti oziroma Udbe. »Med kriminalistično službo in SDV so bila stalna trenja, kajti SDV je bila država v državi, ki si je želela podrediti tudi kriminalistično službo.« Tudi Sova je delovala po istem principu kot SDV, vdirala naj bi v stanovanja poslancev, tudi Mogetovo in Kanglerjevo. »Tudi v mojem poslanskem stanovanju, po verjetnem Sovinem 'obisku', je na tleh pod električno vtičnico ostalo nekaj ostankov kablov. Ker pa sem v njem le prespal, nisem zahteval pregleda, ali so namestili kakšno prisluškovalno napravo,« pravi Jožef Jerovšek.

Sam dopušča možnost, da je bilo na sejah KNOVS-a v tihi sobi morda res izrečenega kaj takega, s čimer bi si Kangler pri Sovi oziroma Žirovniku nakopal globoko sovraštvo, ki se po svoje, spet naključno, uresničuje v sodnih procesih. Naključno dodam še danes ne povsem pojasnjene okoliščine atentata na dobrega človeka iz Negove. »Na KNOVS-u je bilo večkrat povedano, da pri preiskavi smrti Ivana Krambergerja marsikaj ni bilo v redu in da vse ni bilo čisto. Marsikaj od tega je na komisiji povedal prav Kangler.« Da bo pričal, če ga povabijo pred sodišče, zatrjuje Jerovšek, ki je prepričan, da so bile Kanglerju, s tem ko sodišča nočejo poklicati prič obrambe, kršene njegove temeljne pravice po poštenem sojenju.

In na koncu nenaključno: če je sodnica Alenka Golčer v primeru Astrid Bah obsodila Franca Kanglerja na osnovi indicev, da naj bi neugotovljenega dne, na neugotovljen način, na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času in z neugotovljenim sredstvom izkoristil svoj vpliv, za kar mu je prisodila sedem mesecev pogojne kazni, koliko let bi moral dobiti Zvonko Fišer za dokazano posredovanje pri zaposlitvi Boštjana Škrleca?

Toda njegov greh dokazano koruptivnega ravnanja ni končal na sodišču, še več, tožilski svet in »koalicija novih obrazov« v državnem zboru sta mu izrekla zaupnico. Enako je pred dnevi storil tudi predsednik vlade Miro Cerar pri ministru Dušanu Mramorju. Preveč naključij, da bi bilo naključno. Enako velja tudi za orkestriran pravosodni pregon Franca Kanglerja. Ni naključen!