V ZDA je sodeloval s podjetjem, ki so ga Finci prodali Nvidii, in danes povezuje akademske kroge, podjetništvo ter tehnologijo. Jakulin je bil član mednarodne skupine računalniških strokovnjakov, ki so razvili grafični standard PNG, s čimer je ustvaril tehnologije, brez katerih danes ne bi normalno funkcionirale milijarde ljudi.

Danes živi med Slovenijo in Združenimi državami in opozarja, da je lažje kritizirati kot ustvarjati. Po njegovem prepričanju mora Slovenija šele postati funkcionalna država, narod pa mora ostati enoten in prerasti otročje politične delitve na levo in desno.

Aleks Jakulin želi pomagati nadarjenim in ustvarjalnim ljudem v Sloveniji. »Če kdo kaj zanimivega počne, naj mi kar pošlje elektronsko pismo. Mojega naslova ni težko dobiti.«

Doktor Jakulin, ste med tistimi, ki so prepričani, da ni pomembno, kakšna bo prihodnja vlada, ker se tako ali tako nič ne da spremeniti?

Po mojem v državi skoraj ni pomembnejšega vprašanja, kot kdo je vlada. To je zelo pomembno, zelo pomembna funkcija, najpomembnejša funkcija. To, da se pretvarjamo, da je tako vprašanje nepomembno, je mogoče poskus neprimernih ljudi, da poskrbijo, da ostanejo sami v poziciji moči.

Američani bi temu rekli »voter suppression« oziroma odvračanje volivcev od udeležbe na volitvah. To je del strategije, kako ostati na oblasti.

Oblast je slast, pravijo. Vsaka na neki način korumpira – absolutna korumpira najbolj. Ni redko, da politiki po izgubi oblasti, ko padejo iz višav na trdna tla, celo zbolijo. Je to posledica nenadnega pomanjkanja adrenalina in stresa, ki jih je držal pokonci?

Nisem psihoanalitik, se pa strinjam, da je redko, da bi neka politična opcija v demokraciji ostala na oblasti zelo dolgo, ne da bi začela uporabljati neetične, narodu škodljive prijeme. Dobri ljudje pa se organizirajo in dobijo moč. Ampak moč privlači slabe ljudi, zato postane slaba moč. In potem jih je treba z oblasti odstraniti.

Omenili ste fenomen odvračanja volivcev od udeležbe na volitvah. Defetizem, ko gre za vpliv na politiko, politične odločitve, gotovo ni le slovenski fenomen. Celotna zahodna demokracija je prišla do neke kritične točke, ko se prepričuje le prepričane, preostanek volivcev pa ima vsega dovolj in ga politika absolutno ne zanima, celo gnusi se mu.

Ja, cela zahodna demokracija je delovala po nekem sklopu pravil, ki je dobro deloval, ampak svet se je v tem času spremenil. Imamo nove tehnologije, drugačna geostrateška razmerja moči, in življenje je pač umetnost prilagajanja. Če se ne prilagajaš, izumreš.

Za oba tradicionalna bloka je idealno, da tisti vmesni bazen volivcev, denimo neka »zlata sredina«, ostane pasiven, saj ni obvladljiv.

Eden od načinov ohranjanja slabe moči je diskreditacija nasprotnikov pa tudi ustvarjanje enoumja. V disfunkcionalnih demokracijah se pojavi »partizanstvo« (partisanship), kjer je bolj pomembno, čigav si, kot kaj znaš in zmoreš.

Ravno zato zagovarjam aktivni center kot osnovno državljansko dolžnost. Aktivni center mora organizirano delovati proti poskusom utišanja centra. Mene recimo redno na družbenih omrežjih »prijatelji« zbadajo, ko opozorim na kake neumnosti oblasti.

Bi lahko rekli, da se politična elita, naj bodo to tradicionalni levičarji in desničarji, ne zna več prilagoditi novim časom, kar s pridom izkoriščajo populisti?

Politične delitve na levo in desno izhajajo iz resnih socioloških in filozofskih diskurzov; ampak tistih izpred 250 let. Svet se je spremenil. Tudi diskurzi se morajo spremeniti.

Se je to prvič v zahodni hemisferi zgodilo ravno s fenomenom Trumpa, se pravi z njegovo prvo izvolitvijo leta 2016? Hillary Clinton je baje doživela živčni zlom, Trumpov tabor pa je deloval popolnoma presenečen, kot da niti sami niso verjeli, da lahko zmagajo.

Hjah, Trump je ustvarila ravno Hillary Clinton. Saj poznate »pied piper memo«? Demokrati so medijem naročili, da naj pišejo, da je treba Trumpa jemati resno.

Na ta način so »spodrezali« predsedniško kampanjo Marca Rubia, ki jih je skrbel. Trumpa naj bi Hillary zlahka premagala, Rubia pa bolj težko. Demokrati so uspeli s svojo kampanjo in pomagali Trumpu dobiti nominacijo republikancev. Hillary Clinton je potem vseeno izgubila. Slaba moč želi kontinuiteto svojih interesnih sfer.

Trump je potem naslednje volitve izgubil, čeprav sam tega nikoli ni priznal. Ko se je lani vrnil v Belo hišo, je deloval precej bolj pripravljeno, ne nazadnje se je obdal z vojsko močnih, celo mogočnih podpornikov, tudi iz vrst tehnoloških velikanov. Mar to pomeni, da je kapital podprl njegovo agendo?

 V trenutni administraciji Marco Rubio sodeluje s Trumpom in vedno več ljudi govori o tem, da bi ravno on moral biti naslednji ameriški predsednik. Volitve leta 2022 so bile čudne. Pandemično obdobje je bilo izjemno čudno. Takrat so delovale gromozanske mašine vplivanja na javnost, ki so jih poganjali Rusi.

Rusi in Kitajci so tudi pomagali Trumpu zmagati. Ne smemo pa pozabiti, kako so tehnološki velikani pomagali izvoliti Obamo leta 2008. Cambridge Analytica leta 2016 je bila tehnološko veliko šibkejša kot stroj, ki je poskrbel za zmago Obame. Na koncu so bili vsi presenečeni nad relativno učinkovitostjo drugega mandata Trumpa.

Trump je, če nekoliko poenostaviva, patentiral populizem kot politični mainstream v »najmočnejši demokraciji na planetu«?

Niti ne. Obstaja dosti primerov »populističnih« voditeljev ZDA, na primer Andrew Jackson.

Bi nas moralo skrbeti zaradi populizma v Evropi, ki v marsičem kopira Ameriko, četudi z nekaj zaostanka, ali pa gre po vašem mnenju vseeno za nekoliko napihnjeno zgodbo?

Populizem? V čem je res drugačen od demokracije? Po mojem je edini problem populizma kratkoročno razmišljanje. Marsikaj množici dobro zveni, ampak v resnici ne deluje.

In potem se moramo vprašati, kdo je v resnici populist. Poslušamo slogane od otroštva naprej, v šoli, v javnih medijih. Ampak vidimo, da ne deluje. Po mojem je ravno to populizem: dobro zveni, slabo deluje.

Napihnjeno zgodbo pravim zato, ker v veliki večini evropskih držav populisti vseeno niso del establishmenta, so bolj na obrobju.

No, po moji definiciji je populist tisti, ki ponavlja slogane, ki kratkoročno dobro zvenijo, vendar vemo, da ne delujejo.

Ampak populisti niso ravno demokrati? Ali pač?

Demokrat – tisti z malim d – je nekdo, ki služi dobremu ljudstva in skrbi za dolgoročne rezultate, četudi na kratek rok porabi zaupanje in politično moč, da uspešno izpelje mogoče nepopularne rešitve, ki pa bodo delovale.

Evropejce so nas Američani predlani precej šokirali, ker so ponovno izvolili Donalda Trumpa. Ste si predstavljali, da je to mogoče?

Začudenje nad Trumpovim drugim mandatom je mogoče samo v Evropi.

JOHN COYLE & KELSEY MING

Kako to, ali Evropejci še vedno ne razumemo Amerike? Ko je Alexis de Tocqueville v 19. stoletju analiziral demokracijo v Ameriki, se je zdelo, da smo v Evropi fascinirani nad njihovim razumevanjem svobode.

V trenutni administraciji pa Marco Rubio sodeluje s Trumpom in vedno več ljudi govori o tem, da bi ravno on moral biti naslednji ameriški predsednik.

Kako je danes z demokracijo v Ameriki, če jo ocenjujete kot Slovenec in Evropejec, ki dela in živi v ZDA? So Demokrati še vedno v neki spirali notranje krize, kaj se jim dogaja? Je to rezultat dolgoletnega elitizma, ko je stranka razvila svojo »aristokracijo«, pozabila pa na volivce?

Kdo je gledal prvo debato Biden - Trump? Tista debata je odločila rezultat. Aristokracija Demokratske stranke je pač izbrala Bidna & Kamalo in zdelo se jim je, da bo to v redu. Republikanci so imeli notranje volitve, kjer je Trump tekmoval z Nikki Haley. Trump se je potrudil, Nikki Haley pa ne dovolj.

Na zborovanjih se ni potrudila približati volivcem. In je zato izgubila. Sicer je mogoče imela v teoriji boljšo politiko, ampak odločajo volivci.

Veste, kdaj sem postal prepričan, da bo Trump zmagal? Ko je v McDonald’su stregel hamburgerje v predpasniku in se pogovarjal z navadnimi ljudmi. Ampak pustiva zdaj Ameriko in se vrniva v Slovenijo, kjer je beseda leta polarizacija. Marčeve volitve so dokazale, da bo zelo težko sestaviti stabilno vlado, da so volivci med vrsticami najmočnejšima strankama na levici in desnici namignili, da bi zgodovinski kompromis, velika rdeče-črna koalicija, v parlamentu zagotovila skoraj ustavno večino. So takšne ideje znanstvena fantastika?

Politika zamerljivcev je slaba. Vsi poslanci so bili izvoljeni, da vestno opravljajo svoje delo v imenu naroda in države. Ne v imenu njihove stranke ali v imenu preživelih ideologij.

Realnost žal ni tako enostavna, poslanci oziroma izvoljeni predstavniki ljudstva so primarno postali glasovalni aparat vladajoče koalicije. Partitokracija je nadomestila demokracijo kot vladavino ljudstva. Pri nas celo na vladi potekajo koalicijska usklajevanja, kar je nezaslišano, saj se strankarski aparatčiki obnašajo kot izvršilna oblast.

Po mojem je to naravni proces slabe moči. Ravno zato se moramo volivci bolje organizirati in vzpodbuditi talentirane otroke, da se ukvarjajo s politiko in vladanjem. To, da ne cenimo in spoštujemo politike, je izjemno slaba odločitev za katerikoli narod. Slovenija verjetno preveč vlaga v šport in znanost in daleč premalo v politiko.

Letošnje volitve so vseeno pokazale zanimiv obrat v mentaliteti množice: najmlajša starostna skupina volivcev enostavno ne reagira več na ideološke delitve. Ta populacija je v bistvu imuna na »partizane in domobrance«, če karikiram. Klišejem še edina ustreza najstarejša starostna skupina volivcev, ki pa se, kot vemo, zmanjšuje. Kot strokovnjak za statistiko imate verjetno o tem svoje mnenje?

Po mojem potrebujemo delitev na tiste z rezultati in tiste brez njih. Torej, verjetno je tako med partizani kot tudi med domobranci nekaj dobrih ljudi in nekaj slabih. Ideološka gibanja poskušajo demonizirati drugo stran in se na ta način ohranijo na oblasti, četudi nimajo rezultatov. Ampak vemo pa tudi, da so politična mnenja dedna in imajo desni volivci več otrok.

Ali to v statističnem smislu pomeni, da levi volivci izumirajo hitreje kot desni?

Ne nujno. Kukavice se razmnožujejo tako, da ležejo jajca v tuja gnezda. Ko se izvalijo mlade kukavice, porinejo jajca bioloških staršev ven iz gnezda.

V naravi je veliko raznolikosti in tako tudi v politiki. Ampak zna se zgoditi tudi nasprotno, da utegne leva politika z »uvažanjem« priseljencev v upanju, da bodo volili za levo politiko, na dolgi rok uvoziti predvsem volivce desnih političnih opcij.

Je politika prenehala biti umetnost možnega?

Vse je umetnost možnega. Politika je v dobrih časih debata, v kateri se krešejo mnenja, v slabih časih pa hladna državljanska vojna.

Nekateri opozarjajo na izjemen vpliv družbenih omrežij, saj so vsaj pri mlajših generacijah povsem spodrinila tradicionalne medije, ki jim sledijo le še starejši volivci. Se strinjate?

Ena težava družbenih omrežij je, da jih lahko zelo enostavno manipulirajo iz tujine. In potem izgubimo svojo lastno vlogo uredništva, kar je izredno nevarno.

Družbena omrežja postajajo avtoimunska bolezen zahodne demokracije? Oprostite, slišati je grozljivo!

Revolucionarna politika je bila vedno blizu medijev. Hitler je delal v oglaševanju, Stalin, Mussolini in Mao pa so bili uredniki časopisov. V kasnejši dobi sta na primer Zelenski in Reagan igralca, tudi Trump. Danes se politika dogaja znotraj družbenih omrežij. Ne samo na zahodu.

Kaj pomeni dominacija družbenih omrežij za prihodnost tradicionalnih medijev, kdo jih bo sploh še bral, gledal, poslušal?

Trudim se imeti raznolikost dostopov do različnih medijev, tako da po eni strani še zmeraj berem papirnate edicije časopisov, po drugi strani pa tudi uporabljam družbena omrežja. Ampak to vzame svoj čas, ki ga marsikdo nima. Papirnata edicija ima notri vse glavne novice. In ko pogledaš eno natisnjeno stran, vidiš na hitro skoraj vse.

Digitalni mediji so pa dosti boljši v tem, da te peljejo v eno posamično zgodbo globlje in globlje, in potem izgubimo to širino, ki je po mojem nujna za učinkovito delovanje.

Posledično – če namreč ljudje generalno ne bodo več sledili tradicionalnim medijem – bo tudi oblast izgubila del nadzora nad ljudmi, saj »propaganda« prek medijev ne bo več dosegla večine državljanov. V totalitarnih državah je zato režim že zdavnaj prevzel nadzor tudi nad vsemi družbenimi omrežji. V demokraciji to seveda ni mogoče, čeprav se včasih zdi, da bo neka regulacija nujna. Kako gledate na to?

Marsikaj se je spremenilo. Država, ki je svoje volivce posodila tujim medijem, ima omejen rok trajanja. Država, katere mediji opravljajo ideološko in ne državotvorne funkcije, ima tudi omejen rok trajanja.

V krasnem novem orwellovskem svetu, ki se formira tudi s pomočjo umetne inteligence, je vse pogosteje opaziti ne le klasične »fake news« v smislu dezinformacij, ampak tudi umetno generiranih fotografij, videov itd. Bi nas moral ta trend skrbeti?

Kar mene skrbi, je, da ljudje premalo uporabljajo umetno inteligenco za generiranje izmišljenih stvari. Ker ravno ko to uporabljaš, potem veš, kaj se da, in se ne pustiš tako enostavno manipulirati. To je najboljše cepivo.

Predstavljam si, da bi lastniki glavnih medijskih korporacij na ravni vsake države morali sklicati neko neformalno srečanje, na katerem bi spregovorili o tem, kaj bodo storili za zaščito svojih uporabnikov. Kako se bodo soočili z invazijo lažnih novic, kako bodo obdržali svojo publiko, uporabnike, da jih ne bo povsem prevzela umetna inteligenca oziroma svet družbenih omrežij, kjer bodo lahke tarče vseh mogočih interesov – tudi sovražnih, saj vemo, da je informacijska vojna postala ključen del klasične vojne?

Jaz sem o tem, kar se zdaj dogaja, svaril že tam leta 2006, 2007. Dosti neuspešno. Mogoče ne veste, da je Geoffrey Hinton, ki je dobil Nobelovo nagrado za domnevni izum globokih nevronskih mrež v umetni inteligenci, svoj prvi članek na to temo napisal z uporabo mojega algoritma.

To je bil del moje doktorske disertacije na Univerzi v Ljubljani, ki je dobila nagrado za najboljši doktorat iz umetne inteligence v Evropi tisto leto.

Na kaj ste takrat opozarjali?

Da mediji potrebujejo boljši poslovni model. Če nimaš profesionalnega in neodvisnega novinarstva, dobiš namesto novinarjev aktiviste – lastniki medijev pa skozi svoje lastništvo zagovarjajo lastne interese. In to potem pripelje slabo moč. To se je potem tudi zgodilo. Ne vem, če bi kdorkoli lahko to ustavil. Takrat se mi je zdelo, da bi se dalo.

Se strinjava, da je Zahod že najmanj desetletje podvržen informacijski vojni?

Malo več – Putin je začel svoj drugi mandat leta 2012 in takrat je Rusija investirala v orodja za vodenje informacijske vojne, ki so začela delovati okrog 2013. Pred tem je bil Kremelj eden od prvih večjih investitorjev v Facebook in Twitter preko sklada DST, tako da so vedeli od blizu, kako družbena omrežja delujejo.

Razvili so sistem, po katerem sledijo javnemu mnenju, ustvarjajo vsebine in merijo njihov vpliv. Zanimivo je, kaj so njihove prioritete. Na primeru Ukrajine leta 2023 so imeli naslednje prioritete: Diskreditiraj vlado, Skregaj politične elite, Demoraliziraj vojsko, Zmešaj prebivalstvo.

JOHN COYLE & KELSEY MING

Podobne prioritete delujejo tudi drugje. Saj vemo, da smo imeli samo v Sloveniji več kot sto ruskih »študentov«, ki so v resnici bili novinarji-obveščevalci. To je cela armada. In zdaj uporabljajo še umetno inteligenco.

V Sloveniji so Rusi med pandemijo tolkli ven proticepilstvo in nasprotovali ukrepom javnega zdravja. Ko smo delali na COVID-19 Sledilniku, nam ni bilo jasno, od kod prihaja vse to. In potem, ko se je začela vojna v Ukrajini, smo videli, da so ruski informacijski viri spremenili svoje prioritete.

Imamo kaj optimizma, da lahko v tej informacijski vojni zmagamo?

Hjah, vsak mesec, ko moram opazovati dogajanje nekje s strani ali iz ozadja, četudi milijarde ljudi uporabljajo moje tehnologije, je možnosti manj.

Avtoritarni režimi so v vzponu, avtoritarci so priljubljeni, ker naj bi zagotavljali mir, stabilnost in gospodarski napredek. Za večino človeštva je leta 2026 žal to nedosegljivo, zato jih z obljubami, da bodo to prinesli, avtoritarci hitro ujamejo na limanice.

In kako vemo, da nimamo tudi v Sloveniji avtoritarnega sistema?

Ne vemo. Razložite pa mi svojo definicijo avtoritarnega, lepo prosim.

Avtoritarno je vladavina, kjer prevladuje avtoriteta, odgovornost do javnosti pa je šibka ali je ni. Po mojem imamo avtoritarni režim, glede na to, kje je bila Slovenija v primerjavi z vzhodno Evropo leta 1991 (daleč spredaj) in kje je zdaj (zadaj). Avtoritarci v Sloveniji vladajo tako, da prepričujejo narod, da je avtoritaren nekdo drug.

Ob vse večji popularnosti avtoritarcev se lahko vprašamo, kaj na Zahodu je sploh še takšnega, kar bi nam preostali svet, podvržen stalnemu pranju možganov, zavidal. Morda to, da lahko svobodno mislimo in da zaradi tega nihče ne gre v zapor? Da živimo v relativni svobodi?

Verjetno.

Pa res živimo v svobodnem svetu?

Imamo objektivno veliko več svobode kot kadarkoli v preteklosti. Ampak to svobodo uporabljamo na način, ki nam jo bo verjetno omejila, ne razširila.

Nasploh so Slovenci prepričani, da nimajo dovolj svobode in da je povsod okoli njih vse slabo.

Tudi Rusi so prepričani, da je drugje slabše – sicer bi šli. Avtokracije se tako držijo na oblasti.

Nekoč so zgradili zid, da ljudje ne bi pobegnili na boljše. Danes je tehnologija vladanja bolj sofisticirana. Iranci so že tri mesece brez interneta …

Ja, Rusi so testirali izklapljanje interneta leta 2019. Takrat sem opozoril, da je to signal, da se pripravljajo na vojno.

Negativizem je pri nas izjemno globoko usidran, kajne?

Lažje je kritizirati kot ustvarjati. Moramo začeti ustvarjati.

Kaj so po vašem glavna tveganja in slabosti Slovenije v novonastalih globalnih razmerah?

Nadaljevanje populistične avtokracije? (smeh)

Ste lahko bolj konkretni?

Slovenija bi lahko bila stičišče vseh večjih kultur Evrope. Belgija je stičišče romanskih in germanskih kultur in je s tem Bruselj postal nekakšen center EU. Je pa Bruselj kot mesto povsem disfunkcionalen.

S širitvijo Evropske unije proti vzhodu so se vključili tudi Slovani in smiseln korak bi bila postavitev novega centra in institucij na bolj nevtralnem terenu.

Ampak zakaj prav Slovenija?

EU ima okrog 200 milijonov ljudi, ki govorijo romanske jezike, 140 milijonov, ki govorijo germanske, in okrog 70 milijonov, ki govorijo slovanske.

Slovenija je kraj, kjer se vse te kulture stikajo. Imamo tudi ugrofinsko narodno manjšino, ustanovitelj moderne Grčije pa se je pisal »Koprčan« po našem Kopru. Zdaj moramo samo še postati funkcionalna država, združen narod in prerasti te otročje politične delitve na levo-desno.

Ali bomo čez 15 let še samostojna država?

Povsem od nas je to odvisno.

Bova tale pogovor nadaljevala čez 15 let?

Če bova pametno delala in živela, bo verjetnost večja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter