Škofa nahujskana množica 20. januarja 1952 v Novem mestu polila z bencinom in zažgala. Preživel je, a posledice čutil do konca življenja. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. Dokumentarni film, ki je nastal v studiu Haritude, pod scenarij se je podpisal Rok Andres, bo premierno predvajan v sredo, 14. junija, ob 20. uri v Antonovem domu na Viču. Film bo 20. junija prikazan tudi v ljubljanski stolnici.
Dokumentarni film orisuje škofovo njegovo življenje in delo ter ga prikazuje takega, kakršen je bil: pogumen, odločen, pa hkrati blag in ljubeč. Skozi besede ljudi, ki so ga poznali, prek zgodovinarjev, duhovnikov in vernikov, se nam razkriva kot ena osrednjih slovenskih osebnosti druge polovice 20. stoletja. S pomočjo sodobnega filmskega jezika, podkrepljenega z avtorsko glasbo in edinstvenimi posnetki, Anton Vovk vstopa v širšo zavest in zgodovinski spomin.
Film je režiral David Sipoš, ki ga poznamo zlasti po filmih Teta Mara in Kapla na vedru (o življenjski poti škofa Jožefa Smeja), še prej je predstavil svetniškega škofa Janeza Gnidovca. Pravi, da je Vovkovo življenje od rosnih let v Vrbi do škofovanja v Ljubljani kar klicalo po filmski upodobitvi. »Izbira pomembnih dogodkov je bila prva in najpomembnejša naloga pri nastajanju filma, saj se lahko drugače hitro izgubimo v poplavi podatkov, ki jih tako zanimive osebnosti ponujajo. Film skrbi predvsem za čustveno vpletenost gledalca in podatke podreja filmski dramaturgiji.«
Ime Anton Vovk po besedah režiserja še vedno živo obuja spomine na škofa birmovalca, škofa z veliko postavo in mogočnim glasom ter škofa, ki so ga zažgali. »Gotovo je zadnji dogodek najbolj odmeven in si zato v filmu tudi zasluži posebno mesto. Ljudje, ki se po različnih krajih ljubljanske nadškofije spominjajo mladih let, birme in Antona Vovka, so tisti, ki njegov spomin nosijo naprej. Film pa z njimi še bolj zaživi in spomine obudi tudi s sliko in glasbo.«
