Naš visoko in drago leteči predsednik Danilo Türk je še enkrat potrdil svoja trdna etična stališča ter hkrati velikodušnost. Po njegovem je Gregor Golobič s prikrivanjem dejstev pred javnostjo o svojem lastniškem deležu v Ultri ravnal moralno zgrešeno in je šlo za politično napako. Toda, kot je pribil, je treba človeku, ki je naredil napako in jo priznal, dati drugo priložnost, ki pa je tudi zadnja. Dodal je še, da minister za visoko šolstvo ni storil nič protipravnega, za napako pa je izrazil obžalovanje in se opravičil. Po Golobičevi odločitvi, da ne bo odstopil zaradi laži v zadevi Ultra in Pahorjevi podpori glede njegovega ostajanja v ministrski ekipi, je šel predsednik Türk še korak dlje. Za vse »ki so angažirani v tej razpravi«, meni, naj angažirani ostanejo in naj pometejo pred svojim pragom.
Človeku je težko poslušati Türkove tovrstne izjave brez občutka siljenja na bruhanje. Najprej nekaj dejstev: Golobič svoje laži ni »priznal«, temveč so ga pri laži razkrili. V času, ko je poklapano pojasnjeval svoj do takrat prikriti delež v Ultri in razloge za svoje laganje javnosti o njem, so novinarji že imeli dokumente, ki so ta del njegovega lastništva razkrivali. Med tem, ali človek svojo laž sam razkrije na primer zaradi moralnih razlogov, ali pa ga pri njej dobijo, je velika razlika. Toda njegovo sprenevedanje se tu ni končalo, najprej se je začel zapletati, da ga mediji niso spraševali po lastniškem deležu, temveč delnicah. Znova so ga razkrili, da tudi to ne drži. Nato je začel blebetati, češ, da je bil razlog za prikrivanje njegova želja po zaščiti Ultre pred političnimi napadi na podjetje v času pred volitvami. Da, in potem je svizec zavil čokolado v folijo…
Skratka, Golobič se je pred slovensko javnostjo dokončno razkril kot povsem neverodostojen politik. Neprimeren za občinskega svetnika v kakšni vaški občini, kaj šele za ministra v vladi in predsednika tretje najmočnejše stranke. Toda očitno imamo v zvezi z verodostojnostjo velik problem tudi pri Türku. Plačevanje predvolilne podpore Zares pri njegovi predsedniški kandidaturi je očitno preseglo meje dobrega okusa in etike. Predsednik vendarle predstavlja državo, ne le s svojim zavzemanjem za spoštovanje zakonov, ampak predvsem z moralno in etično držo. Morda je tokratna Türkova večkrat ponovljena zavržna drža v bistvu koristna. V smislu spoznanja kako globoko je država s predsednikom na čelu zabredla v gnojnico.