Danes, 6. januarja, na dan Svetih treh kraljev, je minilo pet let, odkar je umrl Danilo Slivnik. Smrt novinarja, urednika in političnega analitika še danes vznemirja duhove: ali si je res sam prislonil pištolo na glavo in sprožil ali mu je pri tem kdo »pomagal«. Zaradi načina življenja, njegove nemirne narave in neusmiljene kritike je imel veliko več sovražnikov kot prijateljev. Zato tudi toliko ugibanj o njegovi smrti, čeprav tisti, ki s(m)o ga poznali, vemo, da je odšel na sebi lastni način: hollywoodsko, v velikem slogu in odmevno. Kontroverzni Korošec s karizmo pač ni bil nikoli polovičar.
Rodil se je na Prevaljah, k Delu je prišel leta 1981 in postal dopisnik v Moskvi (1981–1986). Leta 1989 je prevzel notranjepolitično redakcijo, torej najpomembnejši del časopisa, in to v času, odločilnem za Slovenijo. Njegove sobotne kolumne so Delu dvigovale naklado tudi za deset tisoč izvodov, ljudje so zaradi njih pred kioski stali v vrsti, a sprožile so negodovanje predvsem med novinarsko srenjo, saj si je vzel pravico biti politično opredeljen, kar se nekaterim vsegliharskim novinarjem še danes zdi neizmeren greh. Leta 1995 je s skupino novinarjev (»Slivnikova četica«) odšel z Dela in z Vinkom Vasletom ustanovil revijo Mag. Do konca tisočletja so bila to Slivnikova najboljša novinarska in uredniška leta. Bil je nevaren čas, a hkrati čas, ko se je zdelo vse mogoče. In tudi čas, ko je Slivnik izrekel prerokbo novinarstvu: »Sčasoma bo novinarstvo postalo pogodben odnos; novinar bo neke vrste pisun, na drugi strani pa bo neka medijsko lastniška struktura določala usmeritev časopisa. Glavne stvari bodo že določene in novinar bo moral pisati v skladu z uredniško politiko medijev.«
Napisal je tri knjige: Sto osamosvojitvenih dni, Kučanov klan in Potnikovo poročilo. Predvsem druga je bila super uspešnica. V njej ni razkril samo zarotniškega načrta komunistov, ki so le navidezno sestopili z oblasti, v resnici pa so z mrežo udbovcev in direktorjev iz ozadja vlekli vse ključne niti političnega, gospodarskega in družbenega življenja v Sloveniji, ampak tudi vlogo deklariranih desnih osamosvojitvenih političnih strank, ki so s svojo apatičnostjo to omogočile.
Slivnik se je v začetku tisočletja začel ukvarjati z nepremičninami, vmes se je vrnil k Delu, postal predsednik uprave in leta 2008 spet odšel. Nekateri so mu zamerili, da je s tem, ko je Mag pripeljal pod okrilje Dela, uničil revijo. To se je v resnici tudi zgodilo, a je Silvester Šurla s svojimi novinarji nato začel izdajati revijo Reporter. Slivnik se je medtem s svojim podjetjem Saninvest ukvarjal z gradbeništvom. Pred smrtjo se je njegovo ime večkrat pojavilo v medijih, saj so njegovo nečakinjo Alenko in njenega moža Mihaela Karnerja v Avstriji aretirali zaradi preprodaje anabolnih steroidov. Kasneje se je izkazalo, da je bilo v posel s steroidi vpleteno skoraj njegovo celotno sorodstvo, sam pa je zatrjeval, da z Mihaelom Karnerjen ni nikoli poslovno sodeloval. Ravno zaradi primera Karner so se pojavile špekulacije o njegovi smrti.
Kljub zadnjim letom, ko so bili v njegovi bližini očitno napačni ljudje, je bil Slivnik izjemen človek, ki je v slovenskem novinarstvu pustil globoko sled. Bal se je samo staranja, betežnosti na pozna leta življenja. Tudi temu je ubežal. Umrl je relativno mlad, star 61 let. Pokopali so ga v popolni tajnosti nekega čudnega meglenega večera.
