V teoriji gre za praznovanje države in skupnosti, v praksi pa pogosto za praznovanje politike same.

Letos so med govorom predsednice republike odmevali žvižgi. Nekateri so jih razumeli kot neprimerno gesto, drugi kot izraz demokratičnega nestrinjanja. A bistvo ni v tem. Če državni praznik postane prostor političnega obračunavanja, izgublja svojo osnovno nalogo – povezovanje ljudi v skupnem praznovanju države.

Država obstaja zaradi ljudi, ne ljudje zaradi države.

Državne ceremonije, kot jih poznamo v Sloveniji, imajo dolgo zgodovino, posebej pa so se razširile in institucionalizirale v 20. stoletju.

V avtoritarnih in komunističnih sistemih so množične proslave, simboli in rituali služili utrjevanju legitimnosti države ter sporočanju, kdo so državljani in kaj jih povezuje. V sodobni, raznoliki in politično razpršeni družbi tak model pogosto deluje zastarelo – kot ostanek časa, ko je država ljudem bolj govorila, kaj naj mislijo, kot pa jih poslušala.

V prostoru nekdanje Jugoslavije danes poleg Slovenije le še Hrvaška dan državnosti povezuje z začetkom sodobne demokratične države, saj izhaja iz konstituiranja prvega demokratično izvoljenega večstrankarskega sabora 30. maja 1990.

Hrvaška je do leta 2020 praznik obeleževala 25. junija, podobno kot Slovenija, danes pa 30. maj predstavlja uradni praznik. Gre za začetek demokratičnega prehoda, ne neposredno za dan neodvisnosti, zato se del javnosti z njim ne strinja. Praznik spremlja tudi neposredni prenos na HRT, kar mu daje močno simboliko in odpira različne razprave.

Druge države v širšem evropskem prostoru praviloma ne gradijo osrednjega državnega praznika na osamosvojitveni proslavi z govorom in umetniškim programom, temveč na drugačnih državnih ritualih ali zgodovinskih prelomnicah.

V Franciji je to vojaška parada ob 14. juliju, v Združenem kraljestvu pa Trooping the Colour, ki ga prenaša BBC. Skupni imenovalec teh pristopov ni enoten model praznovanja, temveč to, kaj država s praznikom sporoča. Državne proslave so tako pogosto manj praznovanje državljanov in bolj praznovanje določene interpretacije zgodovine.

Vprašanje ni, ali potrebujemo državne praznike – večina ljudi se verjetno strinja, da so pomembni za spomin na ključne zgodovinske trenutke. Vprašanje je, ali jih praznujemo na način, ki ljudi res nagovarja. Država obstaja zaradi ljudi, ne ljudje zaradi države. In če se ob prazniku več govori o politiki kot o državljanih, potem je nekaj zgrešeno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.