Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Pravičnik in solni steber

Deli na:

Znana je svetopisemska prilika o Abrahamu in prekletih mestih, Sodomi in Gomori. Manj znan je očakov ugovor Bogu: Drži, da sta poštenje in nràv v prestolnicah uplahnila do konca: vendar boš Vsemogočni res uporabil svojo žvepleno roko, če se tam najde vsaj deset pravičnih, ki odtehtajo vesoljno hudobijo? Biblija nas naprej pouči, da se Bog ni obotavljal: Abrahamu je zagotovil, da ni ostal tam nihče, ki bi si zaslužil, da mu prizanese. V tistem trenutku se je namreč tudi njegov rojak Lot z družino že podvizal in pustil mestne zidine za seboj: četudi jih je angel opozoril, naj se ne ozirajo, je Lotova žena v nostalgiji in radovednosti vseeno zasukala vrat: na mah je okamnela v solni steber.

Znana je svetopisemska prilika o Abrahamu in prekletih mestih, Sodomi in Gomori. Manj znan je očakov ugovor Bogu: Drži, da sta poštenje in nràv v prestolnicah uplahnila do konca: vendar boš Vsemogočni res uporabil svojo žvepleno roko, če se tam najde vsaj deset pravičnih, ki odtehtajo vesoljno hudobijo? Biblija nas naprej pouči, da se Bog ni obotavljal: Abrahamu je zagotovil, da ni ostal tam nihče, ki bi si zaslužil, da mu prizanese. V tistem trenutku se je namreč tudi njegov rojak Lot z družino že podvizal in pustil mestne zidine za seboj: četudi jih je angel opozoril, naj se ne ozirajo, je Lotova žena v nostalgiji in radovednosti vseeno zasukala vrat: na mah je okamnela v solni steber.

Zgodba v današnjem času beleži nekako četrto tisočletje svoje aktualnosti. Četudi je bil očak rojen med letoma 1500 in 2000 pred našim štetjem, se nam je zazdelo, da bi boljše prilike za ilustracijo današnjih razmer ne mogli najti v ničemer, kar je sodobni Sloveniji bližje.

Vprašanje, ki se bo najprej postavilo, je svetopisemskega navdiha. Je med ljudmi, ki danes upravljajo Slovenijo, predstavljajo njeno oblastno moč in moralno avtoriteto (predsednik  republike, ta in prejšnji), deset tistih, zaradi katerih bi si celotna kasta zaslužila ostati pri življenju? Je kje kdo, morda tudi ne najbolj razviden, ki upravičuje smisel postsocialistične oblasti v domovini? Morda  skriti prerok, pametnejši od večine, čigar dejanje ali beseda bosta opravičenje vsega, kar vidimo, pa ne razumemo?

Odgovor je čista retorika: Ni ga, ne bo ga, ker ga tudi ni bilo. Trojni vozel, ki tranzicijsko sedanjost stiska s preteklostjo in tem, kar še ima priti, je razumljiv: če smo v Sloveniji iz nekdanjega sistema prenesli ljudi in »vrednote« socializma neokrnjene v novi čas, se ne smemo čuditi, da se bo stari čas dogajal znova in znova, kot utelešenje becketovskega absurda v Čakajočih na Godota.

»Nesramnost« oblasti nas spominja na nesrečni mesti prav po odsotnosti prvobitnega čustva človeka, to je strahu božjega. Ministrica Kresalova sebe definira kot Agato Schwarzkobler: gre za enega najčistejših, realističnih likov slovenske literature: to stori v dnevih, ko postane jasna vsebina pogodbe med Hypo leasingom in Ram investom: po njej bo država v nekaj letih oškodovana za približno 20 milijonov evrov. Zdravi pameti je tudi očitno, da ta katastrofa ne bo brez kančka sreče za Kresalovo: ob toliko denarja Pogačarju ne bo težko poskrbeti za manjše nadomestilo. Predsednik vlade, ki je zaradi udeleženosti v preiskavi enega ministra odslovil (Milan Pogačnik), drugim pa pokazal vrata, četudi so se zapletli ne s kriminalom, temveč s smetnjaki (Karel Erjavec), Kresalovo ščiti vsem evidencam o koruptivnem dejanju navkljub. Bo tudi sam srečni dobitnik kakšnega beneficija iz Jurijeve pogodbe?

Tako rekoč v tistem hipu se Kresalova v prelesti nravstvenega devištva s privatnim reaktivcem odpravi na gledališko predstavo v Berlin. Spremljajo jo ljudje, ki so udeleženi v zgodbi, od afere mástiffgate naprej. Predsednik vlade se spet vzdrži sodbe, moralne »avtoritete« slovenske družbe se zagrnejo v molk.

Kresalovo preiskuje šef  Policije, ki mu je ona sama nadrejena. Absurd je tak na prvi pogled: bolj analitični pristop odkrije zasnovanost enega od vodilnih principov družbe v zločinu, ki jim je spolna deviantnost prebivalcev staročasnih mest komaj primerljiva. Če je sodomija toliko kot občevanje z živaljo (v nekaterih jezikih tudi homoseksualni spolni stik), bi se zaradi afere Baričevič same najbrž nihče ne razburjal do neba. Zločin, po katerem vpije slovenska Gomora, je iz davnega časa, stopnjevan pa zaradi sistematičnega molka ene od vej oblasti.

Generacija oficirjev, šefov Ozne, političnih komisarjev in družbene plasti, ki je ustvarila socialistično Slovenijo, je iz gozdov leta 1945 prišla krvavih rok. Po mnenju sodobnih zgodovinarjev so v partizanskih čistkah preživeli le tisti, ki so v dokazovanju zvestobe šli do konca. Nekaj imen se nam je ohranilo do današnjega dne: Viktor Avbelj, Arti Bernik (likvidator in brat nekdanjega predsedniškega kandidata), Anton Dežman-Tonček (narodni »heroj« iz Radovljice), Pepca Kardelj, Zdenka Kidrič, Ivan Maček – Matija, Mitja Ribičič, in še nekaj. Vsi so bili po mednarodnih kriterijih hudi vojni zločinci. Večina navedenih  je dočakala osamosvojitev, nekateri so živi še danes.

Narava slovenskega pravosodja pa je takšna, da se nikomur ni skrivil las na glavi. Prizanesla je prvi generaciji partijskih povzpetnikov, prizanesla je tudi drugi. Iz časa Službe družbenega knjigovodstva se je ohranilo nekaj sto uradnih  primerov kraje družbenega premoženja (t.i. divjih privatizacij). Pravosodje je poskrbelo, da en sam primer ni bil procesuiran. Izjema je le Danilo Kovačič, direktor Hita. Ta je bil pravnomočno obsojen, vendar ga je trenutek pred keho pomilostil Janez Drnovšek. Deseti pravični?

Z gospodarskim kriminalom in zločini proti človečnosti gre z roko v roki slovensko novinarstvo, katerega uradni predstavnik je Društvo novinarjev Slovenije, neuradni emblem pa povešen nos, zaradi vsakodnevne laži. K temu lahko dodamo še toliko detajlov iz uradnih analov škandalozne kronike slovenskega postsocializma, da pristanemo na Abrahamovem končnem spoznanju: ni enega pravičnega.

Rešitev pred končno jezo je: dvetretjinska večina sil »dobre volje« na naslednjih volitvah in radikalne ustavne spremembe zadevajoče pravosodje in lustracijo.

Če je ne bo, nam ostane – solni steber. Kolikor vemo, je ta med večnimi spomeniki.