V 13. številki Reporterja je bila v rubriki zadnja beseda objavljena kolumna Ane Jud, v kateri opisuje ozadje in določne probleme ob nastajanju te revije. Ana Jud v kolumni razkrije nekaj neprijetnih dejstev v zvezi z M. Makarovičem.
V naslednji št. Reporterja pa smo namesto zadnje besede Ane Jud lahko brali nekakšen popravek na prejšnjo kolumno. Povprečnemu bralcu tako tako bolj kot karkoli drugega v spominu ostane Makarovič, ki ne prenese kritike na račun lastnih dejanj in reakcij.
Najprej je treba priznati, da Makarovič tudi če bi bilo kaj od tistega, kar je napisala Ana Jud res, tega zagotovo nebi priznal.V njegovem celotnem odgovoru v št. 14 zato še najbolj izstopa del stavka v katerem pravi: " in končno nisem nikoli prosil kaj šele >>prosjačil<< urednika, da bi pisal kolumne za Reporter." Komurkoli, ki prebere kolumno Ane Jud in Makarovičev odgovor je verjetno jasno, da je Ana Jud hudo poteptala Makarovičev ego. Morda res ni ne prosil in še manj prosjačil, se je pa zato ponudil ali pa kako drugače dal vedeti, da si želi kolumne v Reporterju. Ker njegovi želji ni bilo ugodeno, poleg tega pa so ga na nek način še javno razkrinkali, je dobil občutek, da se je njegov vpliv in ugled v javnosti zelo zmanjšal.
Seveda pa se marsikdo vpraša tudi o verodostojnosti Ane Jud, ki dober mesec pred volitvami napiše kolumno v kateri kritizira delo janeza janše. Prepričan sem da se to (vsaj z njene strani) ne spodobi. še posebej zato ne, ker Ana Jud svoje prispevke piše na način, ki dajejo slutiti da že ob omembi raznih akterjev z leve sredine in ljudi ki so z njimi povezani, izloči nekaj litrov žolča preveč.
Verjetno je marsikomu tudi jasno, da v primeru ko svoj žolč izliva samo na zdajšnjo opozicijo deluje kot pes brez zob oz. pes ki laja a ne grize.
Zato, da se Ani Jud vrne verodostojnost (zobe), ki ji je bila na nek način odvzeta, bi bilo najbolje, da se ji vrne Zadnja beseda in se ji vsaj približno omogoči vlogo, ki ji kot novinarki pripada.
