Volivci Stevanovićeve Resnice so si menda želeli drugačne politike – in so jo dobili. Primer poslanca Borisa Mijiča je bolj kot karkoli drugega razgalil brezobzirni oportunizem stranke in njenega šefa Zorana Stevanovića, ki v obrambi svojega poslanca (in predvsem poslanskega mandata za stranko) ne izbira sredstev pri poskusih preobračanja pozornosti.

To zmanjšuje zaupanje javnosti v politični prostor, je maja pametoval poslanec Boris Mijič, potem ko je Resnica zagnala alarm zaradi domnevnega podkupovanja njenih poslancev.

Stranka je vpila, da so trem njenim poslancem, poleg Mijiču še Nedeljku Todoroviću in Aleksandru Štoreku, ponujali podkupnino za politični prestop ter da naj bi bile v igri celo sedemmestne številke. A poslanci Resnice so menda raje ostali pokončni in transparentni – do te mere celo, da si je zaradi obtožb Štoreka celjski kajakaški entuziast Dušan Konda vzel življenje.

Da je bilo Mijičevo hvaljenje s transparentnostjo pretirano, smo lahko posumili že ob dejstvu, da je bila njegova prijava domnevnega podkupovanja sila nekonkretna, dokončno pa se je njegov imidž poštenega politika sesul z razkritji, da naj bi njegovo podjetje Progros opeharilo delavce za več deset tisoč evrov, da naj bi celo ponarejal njihove podpise in da naj bi davčni upravi dolgoval med 30 in 50 tisoč evrov.

Vsem tem dolgovom navkljub naj bi si družina Mijič zdaj privoščila počitnice v Grčiji, nazadnje pa je poslanec že po izbruhu afere poskušal zaposliti še 25 novih delavcev.

Pokončni Boris Mijič je ob teh razkritjih skoraj popolnoma obmolknil, je imel pa zato toliko več povedati njegov šef Zoran Stevanović.

Predsednik DZ in prvak Resnice se je najprej trkal po prsih, da bo sam poplačal poslančev dolg delavcem, ob tem pa je od Mijiča zahteval, da do konca leta poravna svoje dolgove, sicer mora odstopiti.

Na srečo poslanca Resnice sta se »čudežno« našla še rešitelja v podobi gradbincev CGP in Kolektor Koling, ki sta Mijičevemu podjetju Progros nakazala 32 tisočakov za neobračunana slikopleskarska dela pri gradnji zapora v Dobrunjah – toliko, kot je poslanec dolgoval delavcem.

Podkupovalna afera je po smrti Konde že skoraj pozabljena – vsaj Resnica, za katero je tragedija v Celju še večji črni madež kot afera Mijič, o vsem skupaj vztrajno molči. Se pa moramo vprašati, kako to, da poslanec, ki naj bi ga snubili s sedemmestnimi številkami, nespodobnih ponudb ni sprejel. Po tem, kar smo o njem izvedeli v zadnjih tednih, se na svojo integriteto ne more sklicevati, denar pa bi krvavo potreboval.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.