Zaradi proporcionalnega volilnega sistema in nizkega volilnega praga je državni zbor odprt za spremembe – nove stranke in nove poslance. Z gospodarsko oziroma finančno krizo je močno naraslo nezaupanje v politične ustanove in kajpada tudi v politične stranke, ki pred volivci polagajo neizprosne račune.
Množično se odvračajo od starih strank in raje izbirajo med svežo ponudbo, izrazito personaliziranimi strankami: najprej Zares Gregorja Golobiča, nato Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića in Listo Gregorja Viranta (2011), nazadnje še Stranko Mira Cerarja (2014). Tako se je skoraj podrlo med letoma 1990 in 2004 že konsolidirano strankarsko prizorišče.
Po prvih volitvah se je v državni zbor leta 1996 uvrstilo 35 odstotkov novincev, delež teh pa je upadel najprej pod trideset odstotkov (2000) in nato na le 23 odstotkov (2004). Že na naslednjih volitvah, ki jih je za odstotek izgubila SDS, je delež novih poslancev narasel na 37 odstotkov, nato pa je na predčasnih volitvah šlo le še navzgor: leta 2011 na 44 in 2014 na več kot 50 odstotkov.
Hkrati s tem trendom se je večal tudi delež volilnih glasov za nove stranke: leta 2004, ko je zmagala SDS, je znašal manj kot deset odstotkov, se zvišal na nekaj manj kot 40 odstotkov (2008) in na zadnjih volitvah presegel 45 odstotkov.
Med letoma 1992 in 2014 je bilo 257 poslancev izvoljeno enkrat, 75 dvakrat, 36 trikrat, 14 štirikrat, devet petkrat, eden šestkrat in dva sedemkrat. Poslanci novih strank imajo malo možnosti ponoviti mandat. Le še tretjina poslancev je po zadnjih volitvah premoglo parlamentarno izkušnjo.
Ob visokih ratingih nove stranke Lista Marjana Šarca in nizki podpori vladajoči SMC, velja pritrditi tistim raziskovalcem (naj omenimo zadnjo posebno številko revije Teorija in praksa), ki opozarjajo na upadanje deleža izkušenih poslancev kot posledico hiper odgovornosti nacionalne parlamentarne elite.
Lahko z njenim pogostim in radikalnim menjavanjem rešujemo sodobne probleme političnega predstavništva in upadanja zaupanja v parlamentarno demokracijo?
