Nedavno smo poročali o škandalozni sodbi vrhovnega sodišča v primeru Viktorja Habiča, na smrt obsojenega na kočevskem procesu oktobra 1943. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložila njegova hčerka Vida Svetek, vendar so jo vrhovni sodniki zavrnili, češ da je bilo sojenje legalno in legitimno. S tem so potrdili zrežirani »sodni« proces, na katerem je komunistično vojaško »sodišče« oktobra 1943 v Kočevju na smrt obsodilo 16 vojnih ujetnikov, ne da bi imeli najmanjšo možnost obrambe.
Popolnoma drugače pa so vrhovni sodniki Marko Šorli (predsednik senata) ter Vesna Žalik, Damijan Florjančič, Kristina Ožbolt in Maja Tratnik (člani) odločili v primeru Ivana Prislana, ki ga je vojaško sodišče leta 1945 obsodilo na eno leto prisilnega dela v taborišču Teharje.
Njegov sin Janez Prislan je zoper sodbo sprožil postopek za varstvo zakonitosti, senat pa je zahtevi ugodil in Ivana Prislana oprostil obtožbe prevare in samovoljne odstranitve. Kot razlog oprostitve so vrhovni sodniki navedli kršitev materialnega prava, ker ni bila konkretizirana nobena izmed inkriminacij 15. člena uredbe o vojaških sodiščih.
Sodba vojaškega sodišča je bila obnovljena s sklepom mariborskega okrajnega sodišča leta 2015. Gradivo vojaškega sodišča v Mariboru v zvezi z obsodbo Ivana Prislana je bilo uničeno po preteku zakonsko določenega roka, to je srbsko zunanje ministrstvo leta 2010 sporočilo slovenskemu veleposlaništvu v Beogradu, potem ko je pridobilo obvestilo srbskega ministrstva za obrambo. Zadevo za varstvo zakonitosti je prevzel državni tožilec Mirko Vrtačnik in v njej citiral vsebino 15. člena uredbe, na podlagi katere je bil obsojen Prislan.
»Določba omenjenega člena je vsebovala dejanja, ki presegajo okvir disciplinskih postopkov, med naštetimi kaznivimi dejanji pa ni ravnanj, ki jih vsebuje sodba, to je očitek obsojencu, kot sta prevara in samovoljna odstranitev. Sodišče je kršilo materialni zakon, saj obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, in gre za kršitev kazenskega zakonika iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),« piše v sodbi vrhovnega sodišča. Zato je državni tožilec vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbo spremeni in obsojenega Ivana Prislana oprosti obtožbe.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno obsodbo na podlagi 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega Ivana Prislana iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe: »Glede na sprejeto odločitev se vrhovno sodišče ni opredelilo do nadaljnjih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvah materialnega in procesnega zakona (da bi moralo sodišče pri sojenju uporabiti Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je bil milejši predpis in je veljal v času storitve dejanja, in da naj bi bila sodba izrečena le ustno ter da obsojencu ni bila omogočena pritožba zoper sodbo.)«
