Ob napovedih ukinitve nekaterih državnih uradov se sprašujemo, ali sploh potrebujemo informacijsko pooblaščenko in koliko nas stane. V zadnjih letih si je privoščila precej zdrsov, ko je varovala ozko elito in preganjala novinarje. Zaradi spornih zapisov kriminalca Mitje Kunstlja je pritegnila policijo, ki ni pritrdila njegovemu domišljijskemu spisu. Po sodni odredbi je njegova spletna stran izginila, Nataša Pirc Musar pa se še naprej spreneveda.
»Zgrožena sem, če je 50 odstotkov tega, kar nekdanji vomovec piše na blogu, res. Berem ga redno,« je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar avgusta lani odgovorila na vprašanje novinarja Večera v zvezi s pisanjem Mitje Kunstlja na svoji spletni strani. »Zadnji blog govori o tem, kako so Janezu Drnovšku prisluškovali njegove zadnje dni na Zaplani. V petek sem klicala direktorja Generalne policijske uprave in nacionalnega preiskovalnega urada. Name se je namreč obrnil Ivo Hvalica, ki ne ve, kaj lahko naredi. Groza ga je, da so mu nekdanji politični prijatelji prisluškovali. Ko je pregledoval zapiske, ki si jih je delal kot politik, je ugotovil, da so že vedeli stvari, ki jih pred tem razen v kakšnih zasebnih krogih ni govoril. In kot pravnico me skrbi, da se tudi v teh primerih zamahne z roko in reče, da se nič ne da in da ni dokazov… Če se niti ne poskuša ugotoviti, ali so bili kršeni zakoni, potem pa res ne vem, ali nam je še mar za to državo.«
Policija zavrnila Kunstljeve blodnje
Policija je pooblaščenki prisluhnila in opravila preiskavo, a ni našla ničesar, kar bi podkrepilo Kunstljevo pisanje, tudi nobenih ilegalnih baznih postaj za prisluškovanje ne. Še več, Marjan Fank, pomočnik direktorja kriminalistične policije, je oktobra v intervjuju za Dnevnik povedal, da so že pred leti preiskovali nekatere Kunstljeve navedbe in o tem napisali poročilo za tožilstvo. Zaradi novih navedb ali konkretizacije starih pa so ga znova povabili na pogovor na policijo: » Na začetku je prihajal na pogovore, njegove navedbe pa so bile večinoma le splošne narave, nič konkretnega. Zato smo ga še nekajkrat pozvali na pogovor, a se ni več odzval.«
Čedalje bolj očitno je postalo, da precej Kunstljevih zapisov meji na znanstveno fantastiko. Denimo nekateri ljudje iz skupine, ki naj bi prisluškovala Drnovšku, so bili v istem času na različnih vojaških misijah po svetu, tudi na Kosovu in v Afganistanu. Toda Kunstelj je pisal neresnice tudi o nekaterih novinarjih. Celo o piscu teh vrstic je pisal, da naj bi bil ob nedeljah na sedežu neke stranke skupaj z nekaterimi drugimi kolegi, v resnici pa smo bili takrat vsak na svojem koncu – in večinoma zunaj Ljubljane.
Četverica najbolj oblatenih (Vinko Vasle, Špela Predan, Dejan Kaloh in Dušan Mikuš) se je odločila za sodni postopek zaradi njegovih ponavljajočih se žalitev in žaljivih obdolžitev. Sodišče mu je nato z odredbo prepovedalo to početje, vsako nadaljevanje tega dejanja pa je Kunstlja stalo 10.000 evrov. Kunstelj se je nato skušal zavarovati z izjavo, da je vse, kar napiše in objavi v svojem blogu, izključno njegovo mišljenje in mnenje: »Ne trdim, da je vsaka stvar resnična ali zgodovinsko utemeljena, gre le za izključno moje mnenje, ki mi po ustavi pripada…« A odvetnik četverice je na koncu prepričal skrbnika strežnika WordPress.com v ZDA, da je oba Kunstljeva bloga suspendiral oziroma umaknil.
VEČ V TISKANI IZDAJI