Ponaredek

V spletno dostopni izdaji (http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/delo-revije-objava-janeza-janse-na-naslovnici-plod-politicnega-pritiska.html) je Delo namerno prikazalo celostranski portret Janeza Janše na naslovnici, čeprav je v resnični izdaji obrazov njegova fotografija zavzemala zgolj osmino strani. Glavna pozornost je veljala seriji o svingerjih, v tem kontekstu je bil intervju s tedanjim predsednikom vlade še bolj diskvalificiran.

Med cveticami, ki jih je udarna falanga spreobrnjenega teologa Janeza Markeša posejala po javnem prostoru, najlepše dehti prav tale: »Medtem ko trije dnevniki (Delo, Dnevnik, Večer; op.u.) bijejo bitko za revitalizacijo profesionalno dostojnega novinarstva, cvetijo Ì•požarniÌ• spletkarski portali«(navedeno po: Bojan Požar, Požareport, 12. 8. 2011). Delova tlaka za »revitalizacijo profesionalno dostojnega novinarstva« je dobesedno vsakodnevna: toliko je namreč zlorab Münchenske deklaracije (»ustave« sodobnega novinarstva iz leta 1973), da tudi najbolj angažirana pamet ne more več slediti vsemu. V primeru ponaredka naslovnice Obrazov je Delo kršilo njen tretji člen, ko je namerno spremenilo konfiguracije fotografij na prvi strani (»3. člen: da objavlja samo informacije, katerih vir pozna, da ne prikriva bistvenih informacij ter da ne spreminja vsebine besedil in dokumentov«). Tokrat je spremenilo besedilo in dokument.

Še težje na Delove ustvarjalce tranzicijskega novinarstva pade osmi člen Deklaracije: »da kot grobo profesionalno kršitev razume naslednje: plagiat, klevetanje, obrekovanje, sramotilne in neutemeljene obtožbe«. »Denar od Patrie ni končal pri Janezu Janši, ampak pri njegovi stranki SDS«. Tako je Dejan Karba 23. 11. 2009 naslovil »znameniti« uvodnik, ki je ravnokar epilog dočakal na sodišču. Časopis bo kršenje novinarske ustave moral poravnati z desetimi tisočaki. Za Karbo je že tedaj bila prva avtoriteta Dela, odgovorni urednik Darijan Košir. Kršitve Münchenske deklaracije preprosto ni moč ločevati od njegovih besedil, kajti njihov pretežni substrat so tolikokrat prav »plagiati, klevetanje, neutemeljene obtožbe«. Košir je najraje grešil kar zoper preambulo deklaracije, ki v drugem stavku nedvoumno govori: »Odgovornost novinarja do javnosti  je nad katerokoli odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.«

V luči Markeševe »promocije« Dela navedimo torej nekaj stavkov, ki Koširja v smislu novinarske etike prav inkriminirajo. Ko je bil tisti, ki mu je bogato rezal kruh, Boško Šrot, je takole opozarjal na njegovo vsemogočnost: »Šrotova rokavica slovenski politiki je veliko težja in pomembnejša od tiste, s katero (novo) vlado drži v paralizi vodja upokojenske stranke. O odgovoru izzvanih lahko sicer le špekuliramo, a najbrž ne udarimo mimo, če sklepamo, da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.«(Delo, 27. decembra  2007) Ko je njegov delodajalec postal Borut Pahor, je kot predstavnik vlade za stike z javnostjo obrnil ploščo in sporočal naslednje: »Za začetek je dovolj, da vidimo luč na koncu predora, po katerem Laško ne bo nikoli več lastnik osrednjega slovenskega dnevnega časopisa. Slabšega lastnika od njih bo tako in tako skorajda nemogoče najti« (spletna stran Razglej. se, 12. julija 2010).

Odgovornost novinarjev do javnosti pri nas ne obstaja, kakšna bitka se bije »za revitalizacijo profesionalno dostojnega novinarstva« pa vsak dan sporoča prav takšno novinarstvo: uvrščeno v moralni red, kakršnega je v svoji drami Hlapci predvidel Ivan Cankar, polno laži, zavajanj, brez hrbtenice in pogleda v svet poustvarja neki model, za katerega smo vsi upali, da se je poslovil z osamosvojitvijo.

A se ni. Markeševi paragrafi svetih resnic bi  v poniglavi neinteligentnosti, ki jih ovija kot barjanska megla, lahko pomenili komično ilustracijo slepega črevesja, kot ga tipamo v branži njegovih kolegov z Dela, Dnevnika in Večera. Težo pa mu daje nekaj drugega. Slovensko novinarstvo je namreč toliko povezano z oblastjo in lastniki medijev (ti pa so oblast), da rezgeče prav v isti maniri, s katero se v javnosti oglašajo politiki levice. Obstajajo pa vmesni semaforji, mala stikala, ki uravnavajo pretok energije z vrha v »bazo«. Eno od njih sliši na ime Borisa Vezjaka, bedi pa nad cenzuro na  nacionalni RTV.

»Zadnji klic za vkrcanje! Okrepimo odnose z Washingtonom, Moskvo, Ankaro, Pekingom in New Delhijem« je bila poslednja informacija, ki jo je pred zaključkom redakcije Reporterja v prostor poslal Borut Pahor (http://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-biti-gresni-kozel-ni-prijetno-a-je-nujno/263903). Na videz je bila namenjena krepitvi samozavesti, v trenutku, ko se je od vlade poslovila še predsednica koalicijske stranke partnerice, Katarina Kresal. Ta nesmisel nima nobenega pomena, razen če ni skrita šifra in ukazuje:  tovariši, čim prej na letalo, smer Peking, Moskva ali New Delhi. Simona Dimic je namreč že v Dubaju. To bi bilo edino razumno sporočilo, pač v luči znane komične uprizoritve, kjer Kučan v filmu Propad kot Bruno Ganz oziroma Adolf Hitler pove preroški stavek: »Še zaprli nas bodo, če se ne poberemo.« Kako neki nam bi to razložil sedanji Pahorjev služabnik, »neodvisni novinar« Darijan Košir?

Kako bi nam on, ki je bil steber Delove samocenzure v letih vladavine LDS, razložil še tale stavek: »Odstop Katarine Kresal je načelna poteza, kajti LDS se je ves čas zavzemala za pravno državo.« Tako je dogajanje komentirala Zdenka Cerar, zadnja državna tožilka v starem režimu, kjer je bila ena stranka ena volja in eno sodstvo, z nekaterimi izjemami. Zanje je skrbelo prav tožilstvo pod njeno oblastjo. LDS in pravna država?

V Sloveniji se je družbeni model socialističnega korporativizma, monopolov in človeških ponaredkov izpel. Njegov odhod bo silovito dinamičen, z njim bo odplaknilo tudi vse anomalije, ki nas še vedno ločujejo od razvitega sveta.