Poluradni rezultat in njegova zgodovina
Rezultati volitev v državni zbor leta 2008 so trenutno poluradni, daleč čez formalno razglasitev s strani Državne volilne komisije pa bodo to tudi ostali, in to prvič v zgodovini naše države. Zakaj govorimo o poluradnem rezultatu? Razlog je ta, da je razlika med prvima strankama manjša, kot je število neveljavih glasovnic. In drug razlog poluradnosti: da te volitve niso bile napravljene po temeljnem kriteriju demokratičnega izbiranja, torej, da bi bile ne samo »free«, temveč tudi »fair«, ne samo svobodne, temveč tudi pravične, kot se glasi pravilo iz anglosaškega sveta. Te volitve so se tudi v tranzicijskem smislu odvile ne v svobodi volilne kabine, temveč v poluradnem zakulisju slovenske tranzicije, kjer svoje interese napletajo akterji, ki gospodarijo že od osemdesetih let sem. Teh volitev pogojno ni zmagal Borut Pahor, temveč tisti botri, ki so ga v to vlogo postavili in mu veleli, da mora plesati, kot oni želijo. Niti akterjev pričujočih volitev gredo do Milana Kučana, Foruma 21, ljubljanskega župana, pa še koga, predvsem pa do premalo osveščene zavesti volilcev, ki še po dveh desetletjih ne ločujejo med resnico in utvaro. V teh volitvah se je tudi prvič zgodilo, da je bil na premierja napravljen svojstven političen atentat, ki je dal zakulisju operativne možnosti, do katerih bi v demokratičnih razmerah ne mogel imeti dostopa. V mislih imamo mater vseh afer, afero Patria, ki je v srcu volilne kampanje sprožila takšno nuklearno silo, da so bile ob njej besede o pozitivnih rezultatih te vlade brez moči. Ta vlada je nenazadnje za 160 evrov dvignila povprečno neto plačo v Sloveniji, za štiri odstotke zmanjšala brezposelnost in dosegla uravnavanje pokojnin s plačami. Afera Patria, ki so jo sprožili mojstri iz zakulisja, je odmevala silovito, na ta način pa, spričo medijske kampanje, v očeh državljanov postavila tudi vprašanje vpletenosti oz. verodostojnosti samega predsednika vlade. Nobeden pred njim ni bil nikdar soočen s takšnim atentatom. Še večji atentat pa se je zgodil na področju, ki je volitve sploh odločil, na odhodu NSI iz parlamenta ter na izredno pomanjkljivem rezultatu SLS, ki prvič v zgodovini beleži tako nizko številko. S tem pa razkrivamo globlje razloge strukturnega premika, ki se ga nihče ni mogel nadejati. Če bi NSI ohranila približen procent, ki ga ta vrsta stranke ima že od osamosvojitve, to je začenši z njeno predhodnico Slovenskimi krščanskimi demokrati, bi bila situacija v parlamentu docela drugačna. NSi je največje presenečenje teh volitev, razlog pa je iskati v dvoličnosti njene narave, predvsem pa narave njenih protagonistov. Ker so eni in drugi – v perspektivi tranzicijskih dveh desetletij tako rekoč identični, ni težko videti, za kaj gre. Gre predvsem za model revije 2000, ki jo je omogočil pluralizem samoupravnih interesov, ta pa je velel, da lahko tudi kristjan participira na javnosti, kasneje pa – vsaj navidezno – tudi na oblasti. Akterji revije 2000 so bili tudi ustanovitelji obeh demokrščansko-ljudskih dvojčic (Janez in Marjan Podobnik, Ivan Oman, Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Janez Dular, Nace Polajnar), iz tega razloga pa sta obe stranki tvorili strukturno ogrodje vseh velikih koalicij v devetdesetih. Iz obeh sta obe izšli poraženi, kajti tako ena kot druga sta želeli preseči logiko igre in biti oblasti resnično deležni. Najprej Peterle, potem pa Podobnik, oba sta bila uporabljena, nato pa odvržena, četudi sta se konec tisočletja za nekaj mesecev združila v SLS-SKD. Načelo pa je ostalo isto: stranki nista imela namena širiti volilne baze, pridobivati mladih in inteligentnih ljudi. Niti ena od obeh strank ni v dvajsetih letih poslala na tuje univerze niti enega od članov svojih podmladkov, čeprav so zato v ZDA obstajale vse možnosti. Gradili sta na tipu polizobraženega podeželana, kajti to je bil zadnji intelektualni domet tistih, ki so v teh strankah odločali. Stranki sta razvili falango hitro pokvarljivih kolaborantov, kakršni so se v desetletju in pol izoblikovali skozi institucije, na katerih je LDS pustila stranki participirati, predvsem na Darsu, kasneje, po letu 2004, pa tudi v koaliciji pomladnih strank. Tipičen primer tega so Franc Slak, Aleš Hojs in drugi člani Darsa z vrst NSI, pa odvetnik Ivana Zidarja, prvi Bajukov svetovalec in zveza med predsednikom uprave SCT, ustanoviteljem KDS Jožetom Duhovnikom in tajkunsko fronto, Damjan Mihevc. Če k temu prištejemo še nekaj zgodovinskega spomina, ki nam pove, da je Nace Polajnar »zaslovel« leta 1994 s skrajno spornim kreditom, s katerim si je na račun Državnega zbora reševal stanovanjsko stisko, bo slika popolna. Gre za ljudi, ki si iščejo priložnost in službo povsod, pa najsi bo to tudi v NSI. Dodajmo k temu še člana Izvršilnega odbora, partijskega konvertita Daneta Starmana, pa bomo v mozaik postavili še en svetleč kamenček. Ob tesnem navezovanju takšne stranke na Cerkev so ljudje dobili vtis, da gre nekaj radikalno narobe. Šlo je veliko moralno razglasje med govorjenjem na eni in prakso na drugi strani. Najmanjšo volilno udeležbo na volitvah dosedaj, je namreč pogojevalo žalostno dejstvo, da so volivci NSI in SLS ostali pretežno doma. Nekaj jih je volilo SDS, večina pa je skozi dve tranzicijski desetletji izgubila voljo hoditi na volitve. NSi pa ni prvič v tej koži. Njena predhodnica SKD je enkrat že onemogočila strukturno spremembo, to je bilo leta 1997, ko je prestopil Ciril Pucko. Pucka je – po virih iz zakulisja stranke - nagovarjal prvi Peterletov svetovalec, Borut Somereger, škoda pa je bila tedaj večja kot utegne biti danes. Če k vsemu dodamo še stavek, da je do sedanje vlade v Dars kadriral prav SCT, ta pa je bil v ospredju obnove večine cerkvenih objektov v osemdesetih in devetdesetih letih, bomo razumeli nekoliko več. Poluradna zgodovina in poluradni rezultati. Ne prvič, ne zadnjič.
Rezultati volitev v državni zbor leta 2008 so trenutno poluradni, daleč čez formalno razglasitev s strani Državne volilne komisije pa bodo to tudi ostali, in to prvič v zgodovini naše države. Zakaj govorimo o poluradnem rezultatu? Razlog je ta, da je razlika med prvima strankama manjša, kot je število neveljavih glasovnic. In drug razlog poluradnosti: da te volitve niso bile napravljene po temeljnem kriteriju demokratičnega izbiranja, torej, da bi bile ne samo »free«, temveč tudi »fair«, ne samo svobodne, temveč tudi pravične, kot se glasi pravilo iz anglosaškega sveta. Te volitve so se tudi v tranzicijskem smislu odvile ne v svobodi volilne kabine, temveč v poluradnem zakulisju slovenske tranzicije, kjer svoje interese napletajo akterji, ki gospodarijo že od osemdesetih let sem. Teh volitev pogojno ni zmagal Borut Pahor, temveč tisti botri, ki so ga v to vlogo postavili in mu veleli, da mora plesati, kot oni želijo. Niti akterjev pričujočih volitev gredo do Milana Kučana, Foruma 21, ljubljanskega župana, pa še koga, predvsem pa do premalo osveščene zavesti volilcev, ki še po dveh desetletjih ne ločujejo med resnico in utvaro. V teh volitvah se je tudi prvič zgodilo, da je bil na premierja napravljen svojstven političen atentat, ki je dal zakulisju operativne možnosti, do katerih bi v demokratičnih razmerah ne mogel imeti dostopa. V mislih imamo mater vseh afer, afero Patria, ki je v srcu volilne kampanje sprožila takšno nuklearno silo, da so bile ob njej besede o pozitivnih rezultatih te vlade brez moči. Ta vlada je nenazadnje za 160 evrov dvignila povprečno neto plačo v Sloveniji, za štiri odstotke zmanjšala brezposelnost in dosegla uravnavanje pokojnin s plačami. Afera Patria, ki so jo sprožili mojstri iz zakulisja, je odmevala silovito, na ta način pa, spričo medijske kampanje, v očeh državljanov postavila tudi vprašanje vpletenosti oz. verodostojnosti samega predsednika vlade. Nobeden pred njim ni bil nikdar soočen s takšnim atentatom. Še večji atentat pa se je zgodil na področju, ki je volitve sploh odločil, na odhodu NSI iz parlamenta ter na izredno pomanjkljivem rezultatu SLS, ki prvič v zgodovini beleži tako nizko številko. S tem pa razkrivamo globlje razloge strukturnega premika, ki se ga nihče ni mogel nadejati. Če bi NSI ohranila približen procent, ki ga ta vrsta stranke ima že od osamosvojitve, to je začenši z njeno predhodnico Slovenskimi krščanskimi demokrati, bi bila situacija v parlamentu docela drugačna. NSi je največje presenečenje teh volitev, razlog pa je iskati v dvoličnosti njene narave, predvsem pa narave njenih protagonistov. Ker so eni in drugi – v perspektivi tranzicijskih dveh desetletij tako rekoč identični, ni težko videti, za kaj gre. Gre predvsem za model revije 2000, ki jo je omogočil pluralizem samoupravnih interesov, ta pa je velel, da lahko tudi kristjan participira na javnosti, kasneje pa – vsaj navidezno – tudi na oblasti. Akterji revije 2000 so bili tudi ustanovitelji obeh demokrščansko-ljudskih dvojčic (Janez in Marjan Podobnik, Ivan Oman, Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Janez Dular, Nace Polajnar), iz tega razloga pa sta obe stranki tvorili strukturno ogrodje vseh velikih koalicij v devetdesetih. Iz obeh sta obe izšli poraženi, kajti tako ena kot druga sta želeli preseči logiko igre in biti oblasti resnično deležni. Najprej Peterle, potem pa Podobnik, oba sta bila uporabljena, nato pa odvržena, četudi sta se konec tisočletja za nekaj mesecev združila v SLS-SKD. Načelo pa je ostalo isto: stranki nista imela namena širiti volilne baze, pridobivati mladih in inteligentnih ljudi. Niti ena od obeh strank ni v dvajsetih letih poslala na tuje univerze niti enega od članov svojih podmladkov, čeprav so zato v ZDA obstajale vse možnosti. Gradili sta na tipu polizobraženega podeželana, kajti to je bil zadnji intelektualni domet tistih, ki so v teh strankah odločali. Stranki sta razvili falango hitro pokvarljivih kolaborantov, kakršni so se v desetletju in pol izoblikovali skozi institucije, na katerih je LDS pustila stranki participirati, predvsem na Darsu, kasneje, po letu 2004, pa tudi v koaliciji pomladnih strank. Tipičen primer tega so Franc Slak, Aleš Hojs in drugi člani Darsa z vrst NSI, pa odvetnik Ivana Zidarja, prvi Bajukov svetovalec in zveza med predsednikom uprave SCT, ustanoviteljem KDS Jožetom Duhovnikom in tajkunsko fronto, Damjan Mihevc. Če k temu prištejemo še nekaj zgodovinskega spomina, ki nam pove, da je Nace Polajnar »zaslovel« leta 1994 s skrajno spornim kreditom, s katerim si je na račun Državnega zbora reševal stanovanjsko stisko, bo slika popolna. Gre za ljudi, ki si iščejo priložnost in službo povsod, pa najsi bo to tudi v NSI. Dodajmo k temu še člana Izvršilnega odbora, partijskega konvertita Daneta Starmana, pa bomo v mozaik postavili še en svetleč kamenček. Ob tesnem navezovanju takšne stranke na Cerkev so ljudje dobili vtis, da gre nekaj radikalno narobe. Šlo je veliko moralno razglasje med govorjenjem na eni in prakso na drugi strani. Najmanjšo volilno udeležbo na volitvah dosedaj, je namreč pogojevalo žalostno dejstvo, da so volivci NSI in SLS ostali pretežno doma. Nekaj jih je volilo SDS, večina pa je skozi dve tranzicijski desetletji izgubila voljo hoditi na volitve. NSi pa ni prvič v tej koži. Njena predhodnica SKD je enkrat že onemogočila strukturno spremembo, to je bilo leta 1997, ko je prestopil Ciril Pucko. Pucka je – po virih iz zakulisja stranke - nagovarjal prvi Peterletov svetovalec, Borut Somereger, škoda pa je bila tedaj večja kot utegne biti danes. Če k vsemu dodamo še stavek, da je do sedanje vlade v Dars kadriral prav SCT, ta pa je bil v ospredju obnove večine cerkvenih objektov v osemdesetih in devetdesetih letih, bomo razumeli nekoliko več. Poluradna zgodovina in poluradni rezultati. Ne prvič, ne zadnjič.