Glede evropskih volitev moramo predvsem ločiti dve kategoriji strank. Prva kategorija so »težkokategornice«, ki imajo realne možnosti za vsaj en mandat na volitvah v Evropski parlament. To so skupna lista SDS-SLS, NSI, LMŠ, SD in Levica.
V drugi kategoriji so parlamentarne (SMC, Desus, SAB, SNS) kot tudi neparlamentarne stranke (DOM, Dobra država), ki imajo minimalne možnosti za prestop praga, ki omogoča izvolitev vsaj enega poslanca.
Slednja skupina strank si je med seboj precej različna, nekatere nimajo večjih možnosti predvsem zaradi izrazitega nezaupanja volivcev, ki izvira iz (slabega) preteklega dela ter neprepoznavnih in neznanih kandidatov (SMC, SAB, Desus), druge volitvam v Evropski parlament ne dajejo veliko teže (SNS), tretje pa so manjše neparlamentarne stranke, ki pa so že v načelu v izrazito podrejenem in neenakem, lahko bi rekli tudi nepravičnem položaju.
Če pogledamo zgolj prvo skupino strank, v kateri je po mojem mnenju treba iskati vseh osem bodočih slovenskih evroposlancev, je bilo precej presenečenj. Prvo presenečenje je gotovo skupna lista SDS z SLS, ki smo jo bolj pričakovali v navezavi z NSI. Od skupne liste SDS-SLS je mogoče pričakovati vsaj dva poslanca, izvolitev tretjega pa bi lahko onemogočil prav DOM.
Glede slednjega kroži več interpretacij; po eni izmed njih je nastal ravno zaradi odvzemanja glasov SDS, po drugi interpretaciji pa nastanek liste DOM omogoča vsem trem »pomladnim« strankam premik proti politični sredini. Druga neznanka je Levica, pri kateri imajo volivci dejansko težko izbiro – ali v Bruselj poslati Luko Mesca s preferenčnimi glasovi in tvegati, da bo Levica doma zaplavala še v mnogo bolj ekstremno levo politiko (to bi lahko ustrezalo največjemu tekmecu, tj. SD), ali pa ne oddati preferenčnega glasu in poslati v Bruselj Violeto Tomić; na dva mandata po mojem mnenju Levica ne more računati.
V NSI bo precejšen boj za preferenčne glasove, pri tem je mogoče marsikaj, saj tudi NSI lahko realno računa na zgolj enega evropskega poslanca. Dva evropska poslanca bi si upal napovedati SD, ki ima tudi personalno eno najmočnejših zasedb, poteka pa med prvimi štirimi imeni na listi zelo trd boj za preferenčne glasove že danes, čeprav še nismo v predvolilni kampanji.
Če povzamemo, menim, da je šest mest evroposlancev bolj ali manj trdno v rokah SDS (2), NSI (1), Levica (1) in SD (2), za preostali dve mesti pa bo hud boj. Največ možnosti ima gotovo največja vladna stranka LMŠ, ki pa je s predstavljeno listo kandidatov nekoliko razočarala in bo težko dobila že dva evroposlanca, saj volivci na volitvah v Evropski parlament vendarle bolj kot za ime politične stranke glasujejo za posameznega kandidata, pomembna za uspeha pa je tudi volilna udeležba, pri čemer bi nižja nekoliko bolj koristila desnosredinskim strankam.
