Mesec maj ima v slovenski zgodovini posebno mesto. 30. maja 1917 je Anton Korošec v dunajskem državnem zboru prebral politično izjavo poslancev Jugoslovanskega kluba, ki se je je prijelo ime majniška deklaracija. Dr. Korošec je zahteval združitev južnih Slovanov v posebno, avtonomno enoto znotraj razpadajoče Avstro-Ogrske monarhije.

Vendar pa se je zgodovina obrnila drugače in ideja »južnoslovanskih« poslancev se je čez dobro leto udejanjila na drug način, v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, iz katere je potem nastala Kraljevina SHS in kasneje še Kraljevina Jugoslavija. Usoda ji ni bila naklonjena in že po dvajsetih letih jo je razkosala vojna.

Med drugo svetovno vojno se je zgodila še komunistična revolucija in maj 1945 je bil za del prebivalstva začetek tragedije. Uvajanje načela kolektivne krivde je v Sloveniji terjalo okoli 12 tisoč mrtvih na poraženi strani.

Majniška deklaracija je ponovno oživela 8. maja 1989 na Kongresnem trgu, ko jo je pred množico prebral pesnik Tone Pavček. Tisto so bili posebni časi, konec osemdesetih se je zgodil proces proti četverici, režim je na vseh področjih izgubljal moč in nenadoma so bile spet aktualne ideje iz začetka 20. stoletja, le da leta 1989 slovenski intelektualci in demokratični politiki niso več zagovarjali ideje o nekakšnem skupnem življenju različnih južnoslovanskih narodov, do česar je bil kritičen že Ivan Cankar.

Kar je različno, pač ne gre skupaj, pa četudi obstajajo določene sorodnosti in simpatije. Če je kaj, potem je zgodovina 20. stoletja ovrgla mit o večnacionalnih državah.

Te lahko funkcionirajo zgolj pod pogojem, da gre za demokratično urejeno državo. Takšne ali drugačne diktature in »-izmi« pa tega ne omogočajo, zato prej ali slej pride do problemov, trenj, nasilja in celo vojn.

Osmega maja 1989 je Tone Pavček s podporo pisateljskega društva, demokratičnih strank (ki so se kasneje poimenovale v »stranke slovenske pomladi«), univerzitetne konference ZSMS in še koga slovenski javnosti prebral politično izjavo, ki sporoča, da želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, da bomo kot suverena država samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope in da je glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost nova slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Majniško izjavo bi si lahko danes prebrali večkrat, sploh tisti drugi del, ki govori o tem, kakšna naj bo prihodnja slovenska država. Kajti maja 1989 še nihče ni mogel vedeti, ali bodo Slovenci res (kdaj) dobili svojo državo, o kateri so njihovi voditelji sanjali stoletja, literati in intelektualci pa jo opevali vse od pomladi narodov leta 1848 dalje.

Tone Pavček je v majniški deklaraciji nakazal, kakšna je edino lahko bodoča država, če želi biti od vseh državljanov. Kakršnakoli drugačna verzija bi pomenila, da služi interesom nekoga drugega.

Danes se seveda lahko zamislimo ob vprašanju, ali je slovenska država, ki bo čez dober mesec in pol praznovala 35-letnico, res takšna, kakršno so si maja 1989 predstavljali demokratično čuteči ljudje. Nekateri med njimi so se kasneje vključili v politične procese in obrambo države, ki je tako kot vsaka prava nastajala v vojaškem konfliktu.

Večina osamosvojiteljev je bilo na začetku devetdesetih dovolj mladih, da so danes še živi, vendar so redki med njimi še vedno politično aktivni. Ko govorimo o osamosvojiteljih, se marsikdo spomni na stare čase socializma, na zvezo borcev in podobne fenomene, kajti tudi osamosvojitelji, vsaj nekateri med njimi, dajejo vtis, da niso zadovoljni s tem, kako država deluje glede na njihove zasluge.

Ko rečem država, mislim predvsem odhajajočo vlado, ki ji je po zaslugi Aste Vrečko uspelo do konca zrevoltirati osamosvojitelje z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve.

Zakaj je bilo treba sprejeti nespametno in predvsem nepotrebno odločitev, ki je še poglobila družbeni in politični razkol v državi, je danes vseeno, saj je jasno, da bo prihodnja, desna vlada, ki jo bo vodil vrhovni osamosvojitelj Janez Janša, takšen muzej ponovno ustanovila. In vsaj s tem načeloma ni nič narobe.

Edini način, da se osamosvojiteljska generacija v miru upokoji, je priznavanje njihovih zaslug. Naj vsak osamosvojitelj, ki to želi, čim prej dobi spomenik in vse ostalo iz repertoarja pomnikov za zaslužne posameznike. Če bo to pomirilo čustva v državi, ki ji še vedno ne uspe doseči duhovne enotnosti, kakršno si je želela majniška deklaracija iz leta 1989, potem je to še najmanj, kar lahko naredimo.

Kajti nekaj bomo morali storiti, da politiko vrnemo v profesionalne in normalne okvire. Ta država namreč že nekaj let zelo uhaja iz njih, eden ključnih nesporazumov, ki smo jih v medijskem svetu napačno interpretirali ljudstvu, pa je prepričanje, da se morajo v politiko vključiti vsi mogoči ljudje, samo profesionalni politiki so postali odveč.

Zaradi tega nesporazuma smo tako degradirali poklic politika, da so populisti prevzeli pobudo in se po nekaj poskusih prebili celo v parlament. Danes krojijo usodo države in določajo, kdo bo vodil prihodnjo vlado.

Politiki, ki naj bi kot novi obrazi zamenjali starejše kolege, spominjajo na majske hrošče, kot so nekoč rekli tistim borcem, ki so v partizane prišli šele maja 1945, ko je bilo že vsega konec in ko je bilo že jasno, kdo bodo zmagovalci in kdo poraženci.

Majski hrošči so pomemben škodljivec v kmetijstvu, njihova simbolika velja tudi za politično življenje. V slovenski politiki je škodljivcev absolutno preveč, krivci za to pa so volivci, ki ne jemljejo resno volitev in mislijo, da v resnici na njih ne odločajo o ničemer.

Zoran Stevanović za predsedniškim sedežem v veliki dvorani državnega zbora je očiten dokaz, da se motijo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.