Na družboslovnih fakultetah se predava politična ekonomija (ekonomika), saj je starejša od Marxa, ki se je bavil s kritiko politične ekonomije.

Ko je konec osemdesetih let »socializem kot praksa« doživel bankrot, je bil z gledišča leve kritike to čas, ko je uničujoč pohod začel neoliberalizem. Še vedno ni prišel do cilja in tudi ne bo glede na to, za kaj vse je »v končni konsekvenci« odgovoren in kakšno škodo počne po celotnem planetu.

Kot odziv volivcev na neoliberalizem kot globalni sistem Zahoda (pa ne le njega) se je v državni zbor naselila stranka Levica. Mandatar jim je zaupal pomembne vladne projekte in kulturo kot bojno polje. Še več s težo petih odstotkov niso zmogli zasesti.

Veseli so, da je njihov »razredni sovražnik« gospodarski minister med mandatom postal kar predsednik stranke SD, njene prve tekmice za levičarske glasove.

Pokojninska reforma, dolgotrajna oskrba, neprofitna stanovanja, medijska zakonodaja (slednjo jim je uspelo pripraviti šele nekaj mesecev pred volitvami), za vse te njihove projekte imajo podporo koalicije.

Gotovo je niso dobili vedno zlahka, a so jo. In kaj počne stranka dveh koordinatorjev ministra za delo in ministrice za kulturo? V parlamentu glasuje le še za tiste koalicijsko usklajene zakone, ki so skladni z njeno intimno opcijo. Eno je Levica v vladi in drugo Levica v državnem zboru. Kot bi je dva koordinatorja ne zmogla skoordinirati.

Levica je majhna stranka. Drugi delajo zanjo, ker jim to ideološko in predvolilno ustreza, ona jim tega na drugih državotvornih zadevah (zdravstvo, pravosodje, policija, vojska) solidarnostno ne vrača.

Že prej se je ob marsikateri odločitvi, ki ni ustrezala jedru njenih volivcev, držala ob strani, zdaj je to pravilo. Samo en primer: ko je dana obljuba delodajalcem, da bi omejili rast bolniške odsotnosti in se v vladi ministrom o tem uspe resorno uskladiti, so poslanci Levice proti.

Ker imajo svoje amandmaje, ki pa bi, če bi bili sprejeti (črtali bi spremembe nadzora nad bolniškimi odsotnostmi), izničili srž ukrepov.

In potem novinarje skliče koordinator Levice minister za delo Luka Mesec in »ustreli«: koaliciji in socialnim partnerjem bo predlagal politično-ekonomski ukrep, da se minimalna plača dvigne za več kot 16 odstotkov.

Šele predlagal, nič se o tem niso pogovorili na vladi, pa je mirovnik vseeno sprožil še en strel v delodajalce. Strel je odjeknil in poti nazaj ni več.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.