»Vodstvo LJ policije ni sposobno preventive in čas je, da MNZ ukrepa.« (tvit predsednika vlade Janeza Janše 29. 9. 2021)

»Moram reči, da postajam resno zaskrbljen s kadrovsko situacijo v policiji. Dajva se ta teden dobiti samo na to temo.« in »Nič mi ni všeč. Ker se ni izvršilo nič od dogovora. Pika. Dokončna pika.« (dva SMS-a premierja Goloba ministrici Bobnarjevi 7. 11. 2022)

»Alah tistim, ki jih ima rad, podeli brezmejno bogastvo.« (izjava KPK v Siriji, v romanu Rafika Shamija: Mračna plat ljubezni)

Ob zadnjih merjenjih moči med Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) in predsednikom vlade Golobom se nam vedno znova postavlja vprašanje, kako politično in zakonito krmariti policijo, da upošteva legitimne interese politike in državljanov.

Mnogi se ob lomastenju po policiji z velikim spoštovanjem spomnimo že pokojnega notranjega ministra Iva Bizjaka, ki je MNZ vodil v letih 1993–94. V tistih časih policija še ni bila enotni organ v sestavi MNZ in tudi funkcije generalnega direktorja policije še nismo poznali, zato je bil minister za notranje zadeve obenem tudi minister policije.

Minister Bizjak, član Slovenskih krščanskih demokratov, se je zavedal, da policija ni fevd njegove ali katerekoli druge politične stranke, temveč strokovno avtonomen organ, ki mora, tudi z zakonitimi intervencijami ministra, prisluhniti varnostnim problemom državljanov in države, zato jo je treba pravilno in zakonito usmerjati in ji s strokovno doziranimi nadzornimi ukrepi »dihati za ovratnik«.

Škoda, da Bizjak nikoli ni pojasnil, kako so tudi njega obšli takratni najvplivnejši osamosvojitelji, mu tako rekoč ugrabili in zlorabili Specialno enoto policije in nekaj njenih policistov poslali na tajno in nezakonito misijo v Celovec, da od nekega trgovca z orožjem, s katerim so se spečali naši politični trgovci, nasilno izterjajo dolgove.

Pri tem je v Celovcu prišlo do streljanja, kasneje do aretacij naših specialcev in posledično do zapornih kazni, minister Bizjak pa je odstopil s pokončno dvignjeno glavo, vedoč, kaj so mu skuhali njegovi politični »prijatelji«.

osebni arhiv Jakoba Demšarja

Še danes se spomnim njegovih resnih in zaskrbljenih razmišljanj o integriteti nekaterih njegovih političnih kameradov, ko sem kot takratni načelnik ljubljanskih kriminalistov sedel ob njem v pisarni direktorja uprave kriminalistične policije Mitje Klavore, kjer sva mu poročala o naših ugotovitvah.

Minister Bizjak ni bil član stranke, ki bi jo jaz kot volivec obkrožil na volitvah. Prav to pa pomeni, da bi moralo biti policistom vseeno, iz katere stranke bo njihov minister, pomembno je predvsem to, da gre za kredibilnega, demokratičnega, občasno tudi malo avtoritarnega, strokovno usposobljenega in visoko moralnega politika, s temeljnim znanjem o delovanju in organizaciji države in njene policije, poleg vsega pa mora biti dober manager in motivator. Vse to je bil Ivo Bizjak.

Kadri odločajo o vsem

Policija je strokovno avtonomna, predvsem pri preiskovanju kaznivih dejanj, kjer je vezana izključno na državno tožilstvo, obenem pa je močno nadzorovana, politika pa ji vedno lahko v skladu z zakonom nalaga splošne in konkretne usmeritve. Ker je policija najpomembnejši varnostni organ v državi, so temu primerno veliki politični apetiti po njenem usmerjanju in po njenih (tajnih) operativnih podatkih.

Ko je Janševa vlada leta 2021 za generalnega direktorja policije (GDP) imenovala Antona Olaja, ji je takratna opozicija očitala, da so ga pripeljali neposredno iz politike. Načelno to drži, saj je bil Olaj pred tem nekaj mesecev državni sekretar na MNZ pri ministru Hojsu. Vendar pa moramo resnicoljubno ugotoviti, da je leta 1999 Drnovškova vlada na mesto GDP imenovala Andreja Podvršiča, ki je bil pred tem svetovalec v Drnovškovem kabinetu, ki je zagotovo politični organ.

Razlika med njima pa je bila velika: ne glede na Olajevo popolno podrejenost Hojsovim komandam mu je treba priznati bogato policijsko kariero, vse od policista, kriminalista, načelnika regijske kriminalistične policije in direktorja Policijske uprave. Neprimerljivo več od izkušenj Podvršiča, ki je najvišji karierni »stolček« v policiji zasedal kot vodja skupine za mamila v ljubljanski kriminalistični policiji, kjer je vodil osem kriminalistov.

Delo je opravljal sicer odlično, zato smo ga poslali na trimesečni tečaj na akademijo FBI v ZDA, in ko se je vrnil, napihnjen z značilno amerikansko pomembnostjo, je bil prepričan, da bo takoj postal najmanj direktor slovenske kriminalistične policije. Ker pa je za to odgovorno mesto imel premalo izkušenj, je malo užaljen po nekih zvezah pristal v Drnovškovem kabinetu, kjer so takrat cenili vse tisto, kar je dišalo po Ameriki.

Očitno se je v premierjevem kabinetu v nekaj mesecih tako varnostno izpilil, da ga je vlada imenovala za GDP, z nalogo, da najprej počisti nekaj vodstvenih kadrov (in potem odide v pozabo brez omembe vrednih strokovnih in operativnih sledov), med katerimi sva se znašla tudi jaz kot takratni direktor PU Kranj, pred tem pa načelnik sektorja za gospodarski kriminal v Upravi kriminalistične policije (UKP), in Drago Kos, načelnik sektorja za organizirani kriminal v UKP, ki bi mu glede na njegovo zagnano in uspešno delo razni zelenci težko očitali pomanjkanje strokovnosti, izkušenj in slabo delo.

Podobne zgodbe se dogajajo ob vsakokratni novi vladi, ki se preko ministra in GDP prelevi v mitološko furijo kot božanstvo maščevanja, kazni in moralnega reda. Zraven primešajo še Stalinovo načelo, ko je leta 1935 na kongresu KP SZ dejal: »Kadri odločajo o vsem.«

Bobo

Niso dovolj zakoni, ideje in programi, odločilni so ljudje, ki jih izvajajo, in kdor nadzoruje kadre, nadzoruje sistem. Na ta način smo tudi v naši državici ugotovili, da je lojalnost pomembnejša od strokovnosti, da je treba v policiji pogosto izvajati čistke in menjave ljudi in da mora biti moč koncentrirana v rokah vodilne partije, pardon, stranke in njenega voditelja.

Se je kaj dosti spremenilo od socializma do danes? Vse je povezano s kadrovanjem, saj si vsaka politika želi na vodilnih mestih v policiji imeti »svoje« ljudi, poleg GDP, ki je že po definiciji politično nastavljen, zato smo jih od leta 1998 zamenjali že kakih dvajset. V tem kontekstu je treba gledati tudi na začetku citirani tvit Janeza Janše, ki je bil v tistem času predsednik vlade. Podobno velja tudi za SMS-a, ki ju je premier Golob poslal notranji ministrici Bobnarjevi.

Kaj sicer še piše v menda 64 strani dolgem poročilu KPK, ne vem, podrobno pa mi je poznano vplivanje politike na policijo tudi v času vlade Janeza Janše od marca 2020 do maja 2022. S to primerjavo lahko ugotovimo, da so bili Golobovi pritiski na policijo prav benigni nasproti ukrepom, ki jih je izvajala politika v času Janševe vlade.

Janša bi po eventualni zmagi na volitvah prečistil policijo »golobistov«, obljublja pa tudi razpustitev KPK. Dejstvo je, da so različni avtonomni državni organi vedno na prepihu in stalno je na preizkušnji njihova strokovna samostojnost.

Če jo izgubijo, se zgodi to, kar opiše v zgoraj citiranem stavku Rafik Shami, ko je predsednik sirske vlade interveniral za svojega lopovskega in bogatega brata in zagrozil KPK-ju z ukinitvijo, najbrž pa še z zaporom in bastonado. Sirska KPK je v izogib hudim posledicam priznala, da Alah tistim, ki jih ima rad, podeli brezmejno bogastvo.

Vplivi na policijo v času Janševe vlade

Kako je Golob želel vplivati na policijo, je že pred časom razkrila bivša ministrica Tatjana Bobnar, po kapljicah prihajajo tudi informacije iz KPK. Ker pa imamo precej kratek zgodovinski spomin, se velja ozreti nekaj let nazaj in si ogledati vpliv politike na policijo v času zadnje Janševe vlade, kar vse je dokumentirano v poročilu preiskovalne komisije državnega zbora (PK), ki jo je vodil takratni poslanec Rudi Medved.

Nepojmljivo je, da je KPK takrat prezrla vse podrobne ugotovitve o vmešavanju politike v policijo in senat KPK o tem ni razpravljal.

Sašo Radej

Po izjavah mnogih prič pred PK je takratni generalni direktor policije Anton Travner povedal, da je »na Gregorčičevi«, tj. na sedežu vlade, dobil dva pogoja, če hoče postati GDP. Prvi je, da zamenja direktorja Uprave kriminalistične policije (UKP) Lindava, drugi pa, da zamenja direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Muženiča.

Svoje prstne odtise je politika nedvomno pustila tudi pri odstavitvi Davida Antoloviča, ki je v letih od 2013 do 2021 opravljal delo pomočnika direktorja NPU. Da se njegova kariera bliža koncu, je vedel že nekaj mesecev prej, saj so ga nekateri mediji že prikazovali kot »posebnega agenta za določeno stranko« in »vojaka globoke države«, kot je tvitnil varnostno razgledani in kriminalistično podkovani poslanec Žan Mahnič.

Ker so politični odločevalci sklenili, da je treba umakniti za njih moteče kadre, je vlada poleti 2020 sprejela odločitev o ustanovitvi posebne skupine, ki naj bi se ukvarjala z migracijami. V to skupino so imenovali Tatjano Bobnar, bivšo GDP, Lindava, Vesno Drole, bivšo vodjo službe za stike z javnostjo na GPU, ter še dva preiskovalca NPU, za katera je politika menila, da sta ji še posebej nevarna, ker sta v času službovanja na NPU preiskovala nekatere sume kaznivih dejanj, povezanih z osebami iz orbite vladajoče politike.

Kako je politika brezsramno podtikala v NPU tudi razne afere, kaže poslansko vprašanje poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki se nanaša na »pokvarjenega« kriminalista-vodjo preiskav na NPU, ki naj bi si za nakup vzorca mamil od tajnega sodelavca »sposodil« več tisoč evrov, ki naj jih ne bi nikoli vrnil.

Ta izmišljena zgodba je povzročila vsa možna preverjanja v okviru policije in posebnega tožilskega oddelka, nazadnje pa se je izkazalo, da je to navadna laž. Še huje pa je, da lahko take laži trosijo kriminalci v povezavi s politiki.

Eden od vodij preiskav na NPU je bil premeščen v prostore Policijske akademije v Tacen, v famozno skupino za reševanje zaostankov. Sneli so ga med opravljanjem izjemno pomembnih nalog. Vodil je preiskave, povezane s sumi kaznivih dejanj pri nabavi zaščitne in medicinske opreme v času začetkov epidemije kovida, pri katerih so kot osumljenci nastopali tudi politiki.

Prav zato se je temu preiskovalcu zgodilo to, kar je v kriminalističnem romanu Evidenca napisala avtorica Mojca Širok, ko navaja besede italijanskega kriminalista, specialista za mafijo, na predavanju slovenskim kriminalistom.

»So trije nivoji mafijskega delovanja. Prvi, mafijska vojska, njen oboroženi del. Vojščaki, modeli s pištolami, pocestni suroveži, nadzorniki teritorija. In njihovi vodje. Potem drugi nivo: mafijski podjetniki, odvetniki, bankirji. Modeli z zvezami in znanjem. Tretji nivo je politika. Oblast brez obraza. Ljudje brez imen. A z vsemi nitmi v rokah.

Vedno je treba imeti v mislih tretji nivo. Prvega boste, če ste le malo dobri, odkrili precej hitro. Pa vsi vam bodo ploskali. Pri drugem bo šlo težje, tu boste potrebovali znanje, financiranje, ljudi. Bo težko, a ne nemogoče. Zelo verjetno je, da boste dobili podporo, država bo stala za vami, dobili boste zakonodajo, opremo, ekspertizo. In ploskanje, ko vam bo uspelo, bo še glasnejše.

Ko boste in če boste preiskovali tretji nivo, boste sami. Na to morate biti pripravljeni. Če bo od začetka še kdo stal za vami, dlje ko boste šli, večja čistina bo okoli vas. Čistina zadržkov, dvoma, nezaupanja. Čistina ogorčenja, svete jeze, javnega zgražanja. Na to morate biti pripravljeni. Ker ni lahko, ko si na čistini.«

Bobo

Tudi naslednji direktor NPU Igor Lamberger ni izpolnil pričakovanj politike, ker ni še pravi čas preprečil ali oviral hišne preiskave, povezane s sumi kaznivih dejanj pri nabavi medicinske in zaščitne opreme, kar je viharno povzročilo nikoli udejanjen »nepreklicni« odstop ministra Hojsa in odstop iz »osebnih razlogov« GDP Antona Travnerja.

Za Travnerjem je GDP postal Andrej Jurič, ki je bil pred tem kazensko premeščen v Center za prekrškovne zadeve Uprave uniformirane policije. Ker karierno nikoli ni posegel v vrhove policije, sporen pa je bil še posebej z vidika integritete, je bilo začudenje ob njegovem imenovanju za v. d. GDP popolno.

Politika je potrebovala policijskega direktorja, ki nima odličnega kariernega pedigreja, ki je poslušen in preko katerega se bo lahko vzpostavilo pravo politično kadrovanje. Vsa nadaljnja kadrovska imenovanja in premiki ter odstavitve, ki jih je formalno speljal Jurič, to potrjujejo.

Jurič v zgodovini slovenskih direktorjev policije ni edini nastavljen po takšnih »strokovnih« kriterijih. Zato je na PK vehementno zatrdil, da je on osebno kadrovsko sestavil famozno skupino za boj proti migracijam, v kateri so bili izključno tisti uslužbenci, ki jim je SDS javno namenila največ strupenih puščic, to so Bobnarjeva, Lindav, Antolovič …

Tako se je Jurič »po neki neprespani noči odločil in sledil napotkom sodelavcev« in v jasnem jutru sprejel odločitev o sestavi omenjene skupine. Priznal je, da članom skupine ni znal pojasniti, kaj bodo sploh delali, in da je to stvar vodje delovne skupine. Jurič je priznal, da se po njeni ustanovitvi nikoli več ni sestal z njo in seveda o njenem delovanju in rezultatih ni vedel nič!

Za Petro Grah Lazar, ki jo je imenoval za v. d. direktorice NPU, je povedal, da jo pozna »zelo dolgo, zelo dolgo«. Tako dolgo, da se niti več ne spomni, od kdaj, čeprav se njuni službeni poti nista nikoli križali. Ampak, pomembno za njuno spoznavanje pa je bilo, da je »ona Štajerka, jaz Štajerc«.

Seveda mu je nihče ni priporočil za šefinjo NPU, zgolj njegovo poznavanje nje in njenih kompetenc (vključno z menda eno napisano kazensko ovadbo) ga je prepričalo k temu, da je celo prekinil natečajni postopek za direktorja NPU, na katerega so se prijavili Boštjan Lindav, Igor Lamberger ter odvetnik in nekdanji tožilec Edvard Ermenc. Petra Grah Lazar pa se na razpis sploh ni prijavila.

Lindav je bil po napotilih z »Gregorčičeve« persona non grata, Lamberger je »zamočil« pri hišnih preiskavah pri ministru Počivalšku, zato je razumljivo, da ju je Jurič moral takoj onemogočiti. Ermenc pa je dolgoletni tožilec, sodnik in odvetnik, vendar njegove dolgoletne izkušnje s pregonom kriminala in visoka raven pravnega znanja Juriča očitno niso prepričale.

Primož Lavre

Saj ga tudi ne bi smele, ker je po nalogu politike imel na razpolago zgolj Grah Lazarjevo, zato je že med uradnim razpisom poskrbel za začetek njenega formalnega preverjanja, čeprav se slednja na javni razpis sploh ni prijavila!

Jurič je pojasnil, da je to storil, »če nihče od uradno prijavljenih kandidatov ne bo primeren za zasedbo tega delovnega mesta«. Očitno je Jurič pogledal v čarobno kroglo, kajti njegova predvidevanja so se izkazala za realna. Nihče od prijavljenih ni ustrezal njegovemu prefinjenemu občutku za vodenje elitne kriminalistične enote, razen ene osebe, to je Petre Grah Lazar.

»Dober glas seže v deveto vas,« je komisiji glede navijanja za Grah Lazarjevo pojasnil Jurič. In to je vse, kar je vedel o njenih kompetencah. Vendar, v »deveto vas« ni segel dober glas iz policijskih vrst oz. iz NPU, kjer Petra Grah Lazar po štirih letih dela z eno samo kazensko ovadbo (pa še ta podatek je vprašljiv) ni pustila kakšnih strokovnih, vodstvenih ali drugih karizmatičnih sledi.

»Dober glas« je do Juriča prišel iz politike. Zaradi maltretiranja svojih sodelavcev, podprtega s političnimi navodili, je Specializirano državno tožilstvo proti Juriču in Olaju napisalo celo obtožni predlog, sodna obravnava pa še sledi.

Dodatni vikarji in policijski pevski zbor

Najbrž je prostor revije Reporter premajhen, da bi opisali vse pritlehne kadrovske vplive politike. Navedel sem samo nekaj značilnih dejstev, kako je politika imela obvladujoč vpliv na vsa pomembnejša delovna mesta v policiji.

Vodja Sektorja za notranje preiskave in integriteto (SPNI) v Službi generalnega direktorja policije do leta 2021, ki je tudi zaradi opisanih razmer po 31 letih zapustil policijo, je pred PK povedal, da so pod njegovim vodstvom v SNPI zagotavljali, da na posamezne funkcije v policiji prihajajo strokovno kompetentne osebe in osebe, ki s svojim delovanjem dajejo zgled policistom, ki po karierni poti prihajajo do odgovornih funkcij, s prepoznavno in močno strokovno avtoriteto, nazadnje pa dodal, »da trenutno, kar zdaj jaz opažam, lahko rečem, da so določene zadeve v tem delu, kar sem zdaj navajal, močno porušene«.

Dodal je še, da na njegovo odločitev, da zapusti policijo, ni vplivala politika, da pa je to lažje storil, ko je videl, »kaj se je začelo dogajati pri kadrovanju v slovenski policiji«.

Zato nikoli ne smemo verjeti politikom, ki nas bodo v času pred volitvami in po njih lisjaško prepričevali, kako oni ne bodo posegali v zakonito delo policije in v njeno kadrovsko hierarhijo. Bodo posegali! Razlika je samo v tem, ali bo politika rušila policijo s primitivnim orodjem, z macolami, manipulacijami in podtikanji ali pa bo policiji postavila zakonite varnostne cilje, zahtevala odlično varnostno situacijo in podpirala kompetentne šefe.

Primož Lavre

Minister Hojs je bolj kot na stroko polagal pozornost na versko oskrbo in je preko GDP Olaja tlakoval pot zaposlitvi dodatnim vikarjem v policiji. Obenem pa policiste žalil z lenuhi in mevžami, ki so po njegovem mnenju premalo uporabljali solzivec, vodni top, pendreke …, poleg tega pa je škodoželjno objavil plače policistov, skupaj z njihovimi osebnimi podatki.

Škoda, da poleg verske oskrbe ni ustanovil še policijskega pevskega zbora, kajti kdor poje, slabo ne misli. Nihče od policijskih direktorjev pa se Hojsu ni upal upreti ali ga vsaj strokovno omejiti. Takšno stanje pa lahko kaže na usodne čase, ko bo strokovno delo policije obvladovala izključno politika, policijski šefi pa bodo samo prestrašeni izvrševalci pokvarjenih politik. Kaj bo takrat še ostalo od pravne države?!

Če od policije vedno in povsod zahtevamo, da državljane obravnava enako v enakih pravnih položajih, da ne diskriminira in da nas enako obravnava v postopkih, potem se čudim, zakaj se je Golob znašel v diskriminatornem položaju pred KPK, ob vseh znanih dejstvih vplivanja na kadrovanje v policiji v času Janševe vlade. KPK pa nič o tem!?

Zadnje dni se je mnogo razpravljalo o nekem spletnem vplivnežu, ki je bil kritičen do aktualne oblasti in do predsednika vlade, ko pa se je vrnil iz Dubaja, ga je policija prijela zaradi suma izsiljevanja. Živimo pač v časih, ko na družbenih omrežjih lahko resno govori, laže, žali ali klobasa pač vsakdo, ne da bi ga pri tem vodili kakršnikoli argumenti.

Mediji in javnost so se ob tem primeru »influencerja Nepridiprava« (sam se sicer sprašujem, na koga ti tipi vplivajo, ampak jaz očitno živim v nekem drugem svetu) spraševali, ali je policija po nalogu politike zgolj zaradi kritičnih besed šla v aretacijo na letališču Ljubljana in kasnejšo hišno preiskavo in vse skupaj zrežirala kot klasično kaznivo dejanje. Po mojem mnenju policija ni tako nizko padla, res pa je, da direktor NPU za medije ni bil zadosti prepričljiv, čeprav je nanizal časovnico policijskih in tožilskih ukrepov, ki so se začeli že dva meseca prej.

Kljub vsemu pa se policija v današnjih časih in razmerah mora zavedati nujne kritičnosti javnosti do njenega dela, po drugi strani pa mora z najbolj kompetentnimi ljudmi in odličnimi lastnimi piarovci s prefinjeno in odločno retoriko braniti svojo strokovnost in avtonomnost. Kajti zaupanje državljanov v poštenost in zakonitost njenega delovanja je eden od postulatov pravne države.