Jančar je tako po kvaliteti kot raznovrstnosti po besedah urednika zbirke S poti Andreja Blatnika osrednji avtor slovenske literature. Je to potopis? Tako kot številna druga besedila v znani zbirki Cankarjeve založbe tudi pri Jančarju ne gre za klasične potopise ampak za besedila s potopisnimi elementi. Večinoma že objavljeni teksti zdaj ko so zbrani na enem mestu, delujejo v bolj stvarnem kontekstu.
V njih ne razmišlja o najbolj shojenih krajih Evrope in sveta, ampak tudi nekaterih, ki ne pridejo najbolj nujno v ospredje človekovega opazovanja in izkušnje. »Postaje so dokaz, da je kvalitetno besedilo lahko tudi berljivo,« je na današnji predstavitvi dejal Blatnik. Ob osebnih doživetjih in impresijah so v knjigi tudi premisleki, ki se ukvarjajo tako z opisi mest, dežel in ljudi kakor z zgodovinskimi vrtinci časa, ki so jih zaznamovali. Kdor ima oči, naj vidi; kdor ima ušesa, naj sliši, se je uvodoma Jančar oprl na svetopisemsko modrost. Res, na poletnih potovanjih se prepustimo svojim čutom, četudi samo »na kakšnem gozdnem obronku«.
Toda v mislih imejmo lastne omejenosti. Moti se, je zapisal ostroumni opazovalec sveta Jančar, kdor misli, da daje v svoji potovalni mrzlici videl ves svet. Videl je samo njegove drobce. Nekaj jih omenimo: Feldafing, Moskva, Washington, Detmold, Bohinj, Sarajevo, Korčula, Mošćenička Draga, Brioni, Berlin, Katalonija, Saint-Denis, Pohorje, Flandrija, Bospor …
