Poklon spominu na podjetnike, žrtve povojnega komunističnega nasilja

"Po letu 1945 sta dokončni udarec svobodnemu slovenskemu podjetništvu zadali revolucija in takratna komunistična oblast," je leta 1997 ob postavitvi plošče spomnil tedanji predsednik Ustavnega sodišča dr. Lovro Šturm. V letu 1997 aktualne gospodarske težave Slovenije in njeno nazadovanje za sosedami je povezal z gospodarsko politiko komunističnega sistema v desetletjih po drugi svetovni vojni: "Vzrok za gospodarsko zaostajanje za sosednjimi demokratičnimi državami je bilo ideološko zanikanje svobodne podjetniške pobude in pravice do zasebne lastnine."

Objavljamo nagovor predsednika Ustavnega sodišča dr. Lovra Šturma ob odkritju spominske plošče članom Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, žrtvam povojnega revolucionarnega nasilja, dne 28. 10. 1997:

Dokončen udarec svobodnemu slovenskemu podjetništvu.

Ustavno sodišče se nahaja v palači, katere notranja ureditev je ena najlepših upodobitev Plečnikove arhitekturne šole, njegovega duha in njegove umetniške ustvarjalnosti.

Ta palača je bila v obdobju med obema vojnama sedež takratne Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Njeno notranjo ureditev je po Plečnikovih idejnih usmeritvah  leta 1925 začel  zbornični predsednik Ivan Knez. V Zbornici so bili  tedaj zbrani vsi slovenski  trgovci, obrtniki in industrialci, dandanes bi rekli podjetniki.

Razmah podjetništva  je v tistem času prinesel Sloveniji splošen gospodarski napredek. Slovensko gospodarstvo se je razcvetalo. Slovenski bruto družbeni proizvod na prebivalca, ki  je bil pred prvo svetovno vojno 60 % avstrijskega (v sedanjih mejah) se je leta 1938 povzpel na 80 %. Ko se je Slovenija odlepila od avstroogrske monarhije, jo je začela gospodarsko dohitevati.  Prvi udarec temu razvoju je leta 1941 zadal nacionalsocialistični totalitarni režim. Ko so nacionalsocialisti vdrli v Slovenijo, so zasegli velik del slovenskih podjetij, ki so nastala med obema vojnama, češ da Slovenci nismo vredni, da bi imeli svoja podjetja.

Po letu 1945 sta dokončni udarec svobodnemu slovenskemu podjetništvu zadali revolucija in takratna komunistična oblast. Začelo se je sistematično preganjanje  podjetnikov. Nekdanje podjetnike, ki so slovenske plače približali avstrijskim, so zmerjali z izkoriščevalci, jih poniževali, zasramovali, zapirali. Prepovedana je bila tudi svobodna podjetniška pobuda ali zasebna iniciativa, kakor so ji takrat rekli. Političnoekonomski sistem, ki ga je uvedla oblast po letu 1945, je bil takšen, da je plače slovenskih delavcev znižal na približno tretjino avstrijskih, in v tem položaju smo še danes.

Do nazadovanja  je prišlo zato, ker smo v Sloveniji po letu 1945 živeli v gospodarsko premalo učinkovitem sistemu. Vzrok za gospodarsko zaostajanje za sosednjimi demokratičnimi državami je bilo ideološko zanikanje svobodne podjetniške pobude in pravice do zasebne lastnine.

Pri  odstranjevanju  podjetniškega sloja, pri zaplembah in drugih načinih odvzema premoženja so sodelovali tako upravni kot sodni organi. Bili so orodje v rokah komunistične partije za sistematičen odvzem lastnine v skladu z njenim revolucionarnim programom. To so izvajali s psevdolegalnimi postopki in z izmaličenimi pravnimi sredstvi, skratka šlo je za  zlorabo prava.

Zaradi ustrahovanja je prišlo celo do smrtnih obsodb. Izrečene in izvršene so bile Josipu Benku iz Murske Sobote, Milošu Pšeničniku, Francu Dobovičniku iz Celja in Ivanu Malavašiču z Vrhnike, če naštejemo najbolj odmevne primere.

Zaradi odrekanja svobodne podjetniške pobude vključno z odvzemi premoženja, zaradi zanikanja njihovega človekovega dostojanstva ali odvzema osebne svobode je bilo prizadetih več  deset tisoč članov Zbornice, z njihovimi družinskimi člani več kot sto tisoč ljudi.

Ob upoštevanju vseh navedenih tragičnih okoliščin in po skrbni proučitvi zgodovinskih raziskav in arhivskih gradiv je Ustavno sodišče na upravni seji dne 3. julija 1997 sprejelo sklep o postavitvi spominske plošče v trajen spomin članom Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, žrtvam povojnega revolucionarnega nasilja.
Danes to ploščo tudi slovesno odkrivamo. To bo opravil gospod Tomo Knez, sin prvega predsednika Zbornice Ivana Kneza in sam žrtev povojnega nasilja.

Tako se je postavitve plošče leta 1997 spominjal France Bernik v Kroniki mojega življenja I:

V sredo 28. oktobra je bila v palači Ustavnega sodišča slovesnost ob odkritju spominske plošče članom nekdanje Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. O dejavnosti Zbornice in njenem pomenu za razvoj zasebnega podjetništva je govoril Lovro Šturm predsednik Ustavnega sodišča. Poseben poudarek je dal prvemu dolgoletnemu predsedniku Zbornice Ivanu Knezu, veletrgovcu in industrialcu. Ob koncu druge svetovne vojne je Zbornica štela več deset tisoč članov, ukinitev po letu 1945 je glede na to prizadela pribl. Sto tisoč Slovencev. Takratna komunistična oblast je s tem ukrepom zadala dokončni udarec svobodnemu podjetništvu. Prepovedana je bila podjetniška pobuda in pravica do zasebne lastnine. Pri odstranjevanju podjetniškega sloja, pri zaplembah in drugih načinih odvzemanja premoženja, nemalokrat tudi življenja, so sodelovali tedanji upravni in sodni organi. Sistematično krajo lastnine so izvajali s psevdolegalnimi postopki in izmaličenimi pravnimi sredstvi. Šturm je poimensko navedel nekaj najvidnejših žrtev komunističnega nasilja nad slovenskimi podjetniki neposredno po drugi svetovni vojni, med drugimi Josipa Benka, vodilnega industrialca v Prekmurju med obema vojnama – slovesnosti sta se udeležili žena pokojnega vdova Ema in hčerka Edita z možem Ludvikom Toplakom, zdajšnjim rektorjem Univerze v Mariboru. Po Šturmovem govoru je spominsko ploščo v avli palače odkril Tomo Knez, sin prvega predsednika Zbornice. Besedilo na plošči je oblikoval Lovro Šturm in se glasi: »Članom zbornice za trgovino, obrt in industrijo, žrtvam revolucionarnega nasilja, ki jim je komunistična oblast po letu 1945 poteptala človekovo dostojanstvo, odrekla podjetniško pobudo, vzela osebno svobodo ali življenje – v trajen spomin – Ustavno sodišče«. Predstavnikov javnega obveščanja je bilo na spominski slovesnosti malo, manjkala je npr. TV Slovenija, veliko pa je bilo zbranih povabljenih. Poleg sodnikov Ustavnega sodišča še predsednik Državnega zbora Janez Podobnik, predsednik Državnega sveta Ivan Kroistan, v. d. predsednika Vrhovnega sodišča, nadškof in slovenski metropoliti Franc Rode, rektorja ljubljanske in mariborske Univerze Kralj in Toplak, podpredsednik Akademije Robert Blinc, Aleksander Bajt, novomeški župan Franci Koncilija in drugi. Zame je bila slovesnost poleg nedvoumne obsodbe totalitarnega mišljenja in ravnanja še pietetno doživetje – moj pokojni tast Anton Kanc je bil član Zbornice.