V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) so bližnji kulturni praznik obeležili z dvojnim poklonom pisatelju Borisu Pahorju. Po pogovoru na temo Meja kot usoda, ki ga je imel s Pahorjem pisateljski kolega in prijatelj Drago Jančar, je sledilo odprtje tržaškemu pisatelju posvečene razstave. Pahorjevim besedam je sledila polna Velika čitalnica NUK.
Pahor in Jančar sta se v zadnjem letu javno pogovarjala že večkrat. Veže ju dolgotrajno prijateljstvo, ki sega še v leto 1968, ko sta si pisatelja v njima nenaklonjenih časih nudila vzajemno moralno podporo. V zadnjem letu je Pahor končno tudi v Sloveniji dobil status prave zvezde, o čemer je pričala polna Velika čitalnica NUK. Tisti, ki niso prišli pravočasno, in teh ni bilo malo, so ves čas pogovora stali, nekoliko mlajši so se povzpeli na mostiče, speljane z ene na drugo stran čitalnice. Na koncu je Pahor med bliskanjem fotoaparatov podpisoval knjige.
Pahor je še vedno v izraziti formi in ni bilo opaziti, da je imel pisatelj lansko leto, kot je dejal, v tujini kar 150 nastopov, na katerih, sploh italijansko mladino, vedno znova opozarja na nekatera spregledana zgodovinska dejstva. Tudi pri njih obstaja meja, preprosta, med lažjo in resnico, za katero se Pahor bije že vse svoje življenje. V pogovoru z Jančarjem je ponovno spomnil na usodo tržaških Slovencev v času fašizma. Italijani so Slovence imenovali za stenice. Evropski človek je postal nič, šlo je za pravo kafkovsko metamorfozo, je dejal Pahor.
Fašizem tudi italijanski intelektualci, kot je Umberto Eco, interpretirajo kot nekaj obrobnega. Toda zakaj se ne vprašajo, kako je sistem deloval v Furlaniji - Julijska krajini? Pahor upa, da bodo njegov odgovor Ecu objavili v Corriere della Sera.
Pahor tudi nikoli ne bo sprejel italijanskih krilatic, da so fojbe njihov holokavst. Holokavst je bil le eden in o judovski usodi se je veliko govorilo. Toda, je nadaljeval Pahor, potrebno se je zavzeti tudi za vse politične zapornike, ki so morali delati do smrti. Na vse to, na tanko mejo med življenjem in smrtjo, med ujetništvom in svobodo, je potrebno vedno znova opominjati, kajti nobenega zagotovila ni, da se diktature ne vrnejo.
Glede na to, da je pogovor potekal v NUK, ki hrani 2,5 milijona knjig, je Jančar prijatelja vprašal, kakšna bo usoda te pisne zapuščine? Jo bodo znanstveniki kmalu preučevali kot nekoč dinozavre? Pahor, ki kljub vsemu stavi na optimizem, je odvrnil, da upa, da bodo Slovenci obstali. Pa ne le kot Vojvodina Kranjska, temveč z vsem, kar sodi zraven. Če jezik gre, smo fuč, je še dodal Pahor, ki je ves čas pogovora asociativno prehajal s teme na temo, a se je vedno znova vrnil k bistveni točki razmišljanja - ohranjanju nacionalne identitete.
Ravnateljica NUK Mateja Komel Snoj je pred odprtjem 3-delne, kronološke razstave Boris Pahor: meja kot usoda o Pahorju dejala, da bi lahko postal žrtev zgodovine, pa je postal njen glasnik, medtem ko je minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš podal nekaj svojih misli o meddržavni meji, etnični meji in meji vpliva. Vse se zdijo zelo prepustne, a vendarle obstajajo.
Žekš je zaskrbljen, kako neambiciozni so Slovenci denimo v primeru meje vpliva. Stara in Nova Gorica bosta kmalu postali eno mesto, ali bo to bolj slovensko ali italijansko, je odvisno od vpliva. Slovenci pa nič. Pasivnost, podložnost in neambicioznost Slovence določajo na več ravneh, in še dobro, da imamo Pahorja, ki nam kaže pravo pot ter opozarja na resnico, je sklenil Žekš.