Franko Bajc Svet24.si

Zmagovalec šova Kmetija se je iz temnolasca ...

Rod Stewart Svet24.si

Zvezdnik skrivaj premagal raka

vesolje horoskop Svet24.si

Tedenski horoskop: ne bo šlo ne za kazen ne za ...

Davo Karničar Svet24.si

Umrl je Davo Karničar

020mv Odkrito.si

Natalija Gorščak: TV SLO je kot tanker, ki se ...

ajda sitar Njena.si

Malo ljudi ve, a zgodila se je sanjska poroka ...

vatroslav in valentina Njena.si

Vatroslav in Valentina poročena, rodila se jima ...

Slovenija

Pogovor z Danilom Türkom

Deli na:

Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod, je v pogovoru za STA med drugim poudaril predsednik republike Danilo Türk, ki sicer ne podpira predloga glede preimenovanja ulic. Predsednik se zavzema tudi za spominsko obeležje vsem našim mrtvim, kamor bi lahko pripeljal tuje državnike.

Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod, je v pogovoru za STA med drugim poudaril predsednik republike Danilo Türk, ki sicer ne podpira predloga glede preimenovanja ulic. Predsednik se zavzema tudi za spominsko obeležje vsem našim mrtvim, kamor bi lahko pripeljal tuje državnike.

Glede razpleta zgodbe z Dimitrijem Ruplom je izpostavil, da je razvoj dogodkov pokazal na upravičenost nekaterih ocen, ki jih je podal ob kandidaturi Rupla za veleposlanika na Dunaju. Sicer pa Türk podpira ministrico za notranje zadeve pri izpolnjevanju odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih.

Za vami je dobro leto mandata. Ali menite, da ste imeli dovolj pristojnosti pri uresničevanju svojih ciljev, ali pa menite, da bi se pristojnosti predsednika republike morale povečati, o čemer se je pogosto razpravljalo v preteklih letih?

Potrebe po povečanju pristojnosti ne čutim. V prvem letu svojega mandata sem poskušal uveljaviti princip, ki sem ga že napovedal v času volilne kampanje, to je, da bi želel biti aktiven predsednik. Ugotovil sem, da je to mogoče v okviru pristojnosti, ki jih imam.

Pri tem so mi pomagale nekatere okoliščine, na primer volitve sodnikov ustavnega sodišča, kjer je bilo treba opraviti nalogo, ki je ostala še iz prejšnjega mandata. Takrat sem nastopil v parlamentu in na ta način pomagal k razpravi, ki se zdaj razvija v smeri priprave ustavnih sprememb. Ta primer je dokaz, da je mogoče že v okviru obstoječih pristojnosti nekaj napraviti.

Kaj se trenutno dogaja z vašo pobudo glede ustavnega sodišča?

Pobuda je predmet resne razprave v strokovnih krogih, kjer se trenutno oblikujejo možne rešitve. Sam v to razpravo v tej fazi ne posegam, saj je to stvar strokovnjakov, verjamem pa, da bi lahko konkretni predlogi v državni zbor prišli nekje sredi letošnjega leta.

Veseli me, da je vlada sprejela mojo idejo, in da ima v svojem načrtu tudi pripravo predlogov ustavnih sprememb. Je pa seveda treba predloge še strokovno temeljito pretehtati, da bodo dobro pripravljeni za formalni postopek.

Novembra je Slovenija dobila novo vlado. S katero vlado ste lažje sodelovali, Janševo ali Pahorjevo?

Dobro sem sodeloval tako z Janševo kot s Pahorjevo vlado. Pri tem velja spomniti, da je bilo prvih šest mesecev mojega mandata, ko je bila na oblasti Janševa vlada, precej pod vplivom predsedovanja EU. Takrat je bilo jasno, da moramo združiti vse sile za uspešno predsedovanje, in mislim, da nam je to tudi uspelo. Imeli smo politično klimo, ki je omogočila takšen nastop, za kar gre velika zasluga takratni vladi. V predvolilni kampanji pa je bil položaj nekoliko poseben.

Z novo vlado imam za zdaj dobre izkušnje, pri čemer pa sam strogo upoštevam načelo stotih dni. Načelo namreč pomeni, da je treba dati vsaki novi vladi možnost, da na začetku preizkusi svoje metode dela, da se ustali, in to sem spoštoval. Ampak, kot rečeno, do zdaj smo sodelovali dobro, lahko pa bomo v prihodnje še bolje. Za zdaj namreč nimam nobenih razlogov, da bi v to kakor koli dvomil.

Ob nastopu nove vlade je bilo vaše stališče glede imenovanja Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju diametralno nasprotno stališču premiera Boruta Pahorja, kar je javnost razumela kot prvi resnejši konflikt med vama. Kako danes vidite razplet te zgodbe?

V politiki prihaja do različnih ocen in to ni nič tragičnega. Mislim, da je tudi kasnejši razvoj pokazal na upravičenost mojih takratnih ocen, v katerih sem se opredeljeval do kandidature Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju. Kaj več o tem pa se mi niti ne zdi potrebno razlagati, saj so se stvari razvile tako, kot sem pričakoval.

Konfliktna se je zdela tudi zadeva s pismom, ki ga je podpredsednik LDS Slavko Ziherl pisal premieru. Takrat ste v zvezi s tem dejali, da pismo zasluži razmislek in nekaj razprave. Zakaj?

Vprašali so me, kaj si mislim o tistem pismu, in ker je pismo vsebovalo opozorila, ki niso bila nova in o katerih je razprava že tekla, sem samo dejal, da stvar zasluži razmislek. Ni pa treba tem besedam pripisovati globjega pomena, kot jih v resnici imajo. Šlo je za neko fazo v razpravljanju, kjer so teze gospoda Ziherla postale živa tema in take so še danes.

Ni pa šlo za to, da bi se vi v celoti strinjali z Ziherlom?

Ne. Jaz se opredelim zelo konkretno, ko je to potrebno, včasih pa je treba zgolj opozoriti, da pri kakšni tematiki potrebujemo nekaj razprave. Od različnih mnenj namreč ne smemo bežati. V pluralizmu je pomembno, da so vsa mnenja izražena in da se potem najdejo rešitve.

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je prva ministrica nove vlade, ki si je prislužila interpelacijo. Menite, da je ravnala prav, ko je začela izdajati odločbe izbrisanim?

Menim, da je. Tudi sam sem večkrat poudarjal, da je treba problematiko izbrisanih urediti brez odlašanja in da je treba vprašanja, ki so lahko predmet individualnih odločb, reševati individualno. Zato je po mojem ministrica naredila prav, ko s tem ni odlašala.

Sicer ni najbolj običajno, da se interpelacijo vloži v prvih stotih dneh vladanja neke vlade, po drugi strani pa je interpelacija nek mehanizem, ki se ga uporabi takrat, kadar se hoče resnično poglobljeno razpravljati o določenem vprašanju, ki zadeva delo ministrov. Glede na to bi rekel, da naša demokracija deluje.

Torej je po vašem ustavna odločba zadostna pravna podlaga za izdajanje odločb?

Odločba o izbrisanih je primerna za izdajanje odločb, seveda pa bo nadaljnji razvoj pokazal, če bodo potrebni še kakšni zakonodajni posegi. Sam o tem ne želim ugibati, saj mora to ugotoviti vlada sama. So pa ustavne odločbe na splošno nekaj, kar je treba jemati zelo resno.

Žrtve okupatorja v drugi svetovni vojni so ta teden zahtevale izplačilo odškodnin pred izbrisanimi, saj se njihov problem vleče že 67 let, problem izbrisanih pa 17.

Tega mnenja še ne poznam in ne vem natančno, za kaj gre. Verjetno pa je že prav, da vlada pogleda tudi predloge in zahteve teh žrtev iz časov 2. svetovne vojne ter ugotovi, s kakšnimi mehanizmi lahko reši njihove težave.

Publicistka Alenka Puhar je v svojem nastopu ob podelitvi Jurčičevih nagrad izjavila, da bi morali v Sloveniji preseči militantno vojaško logiko zmagovalcev in poražencev. To bi po njenem moralo veljati tako za izbrisane v samostojni Sloveniji kot tudi za izbrisane po 2. svetovni vojni. Kaj menite o tem?

Menim, da je treba narediti vse, da delitve presežemo. Imamo namreč neke zgodovinsko podedovane globoke delitve in čim več bomo naredili za njihovo premagovanje, bolje bo. S tega vidika je dobro, da se zakon o popravi krivic izpolnjuje. Če pa je treba še kaj storiti, potem bi bilo dobro, da se oblikujejo predlogi, kaj naj bi to bilo.

Sicer pa vemo, da je v povojnem obdobju prihajalo do hudih zlorab prava, zato se mora tisto, kar je mogoče, popraviti. Temu sem tudi sam posvetil skoraj polovico govora, ki sem ga imel ob dnevu človekovih pravic 10. decembra lani. Nikakor ne podcenjujem te problematike, zavzemam se za popravo vseh krivic.

Ko je nastopila sedanja vlada svoj mandat, se je soočila s hudo finančno krizo, katere posledice že čutijo številni državljani. Ali menite, da se vlada dovolj dobro in dovolj hitro odziva na to krizo?

Kar zadeva ukrepe, menim, da se odziva dovolj hitro. Tiste ukrepe, ki jih je bilo potrebno sprejeti na samem začetku, je sprejela ob primernem času in mislim, da ne nastaja nobena resnejša zamuda. Seveda pa je v kriznih časih, kakršni so današnji, veliko negotovosti, pojavlja pa se tudi kar nekaj vprašanj, ali so vsi ukrepi, ki jih sprejema vlada, ustrezni. A take razprave imajo povsod po svetu. V ZDA je recimo ta čas veliko razprav o tem, ali naj bodo ukrepi zasnovani predvsem za oživljanje gospodarstva ali tudi za kakšne strukturne reforme.

Povsod po svetu je veliko razprav in tehtanja, kar kaže, da lahkih odgovorov ni. Verjetno pa bo v naslednjih stotih dneh potreben še kakšen bolj strateški premislek oziroma ukrepanje, usmerjeno v razvoj. S predsednikom vlade sem se o tem pogovarjal. Dejal mi je, da namerava v začetku aprila opraviti posvetovanja o tem, da bi prišli v to novo fazo.

V zvezi s krizo je bilo veliko govora o sodelovanju vseh parlamentarnih strank v okviru t.i. Partnerstva za razvoj, kar je sprožalo polemike o tem, ali je takšno sodelovanje potrebno ali ne. Kako vi gledate na takšno sodelovanje?

To je praktično vprašanje, zato ne bi želel, da iz procesnih problemov delamo veliko temo. Sodelovanje se mora pokazati na konkretnih vprašanjih. To pomeni, da ne zadošča razprava o procesnih načelih. Od vlade bi se zato pričakovalo, da nastopi s konkretnimi predlogi in v parlamentu skuša doseči čim širšo podporo zanje. Če je za tako podporo potrebna še kakšna dodatna posvetovalna dejavnost, pa naj se ta uporabi.

Je pa ob tem treba posebej poudariti, da takšna dodatna posvetovalna dejavnost ne more biti središče razprave, pač pa morajo to biti konkretni predlogi vlade. In tu tako državljani kot jaz pričakujemo aktivnost vlade.

Z razreševanjem krize je v ospredje znova prišlo t.i. tajkunsko vprašanje. Ali menite, da bi morale državne banke pomagati podjetjem, ki so jih odkupili menedžerji?

Za to vprašanje bi raje videl, da ga prej temeljito preuči vlada, preden vanj prehitro posegam s svojimi mnenji. Načelno pa mislim, da ne, seveda pa so lahko tu še kakšni drugi vidiki, ki zahtevajo temeljitejšo preučitev, zato ne zavidam te vloge, ki od vlade zahteva, da preuči vse vidike tega problema. Ampak načelni odgovor je ne.

V zvezi s tem se seveda vedno pojavlja tudi vprašanje t.i. nacionalnega interesa in v povezavi s tem prodaja Mercatorja. Ali menite, da bi Mercator moral ostati v slovenskih rokah?

Nacionalni interes je vprašanje, ki je vezano na proces, s katerim se zgradi skupna predstava o naših razvojnih ciljih. Nisem za to, da bi nacionalni interes reducirali na odločitve o enem samem podjetju, pa naj bo to podjetje še tako pomembno. Sem zadržan pri izenačevanju nacionalnega interesa z lastninskimi odločitvami pri katerem koli slovenskem podjetju.

Je pa res, da je Mercator podjetje, ki zadeva veliko ljudi in velik del slovenske ekonomije, zato je treba biti pri tem previden. Če se prodajajo posamezni deleži, to ni nujno slabo, ne bi bilo pa dobro, da se izgubi slovenski nadzor.

Pred dobrim letom se je veliko govorilo o medijskih svoboščinah in novinarski avtonomiji. Kako danes ocenjujete novinarsko avtonomijo in vprašanje političnih posegov v medije?

Tukaj vidim največjo odgovornost na novinarjih samih. Resno jemljem vsa opozorila, ki gredo v smeri zaščite medijske svobode. Tako sem pred nedavnim tudi sam opozoril na problem novinarke Reporterja Biserke Karneža Cerjak, ki je bila deležna nekaterih posegov s kazensko-pravnimi instrumenti zaradi njenega pisanja o občini Celje. Prepričan sem, da bi se morali v naši praksi odreči uporabi kazensko-pravnih mehanizmov za poseganje proti ljudem, ki delajo v medijih, in da tistih določb kazenskega zakonika, ki takšno poseganje omogočajo, do revizije zakonika ne bi uporabljali.

Seveda pa to ni edini problem. Aktualno je tudi vprašanje koncentracije lastništva, vprašanje sprememb lastništva na uredniško politiko, čeprav nimam občutka, da bi v tem trenutku imeli kakšne posebej velike težave. Toda tam, kjer gre za uporabo kazensko-pravnih instrumentov, pa bi bil zelo odločen, da je potrebno te prakse opustiti.

Torej bi tudi nasprotovali predsedniku SDS Janezu Janši, ki zaradi zapisov v medijih napoveduje tožbe zoper nekatere novinarje in komentatorje?

Tukaj gre, če prav razumem, za zasebne tožbe. Sam sem omenil primer, kjer je šlo za angažiranje organov pregona. In tu je neka majhna razlika in to je treba upoštevati. Bi bil pa tudi pri zasebnih tožbah zadržan, čeprav se jim vedno ni mogoče izogniti. Ljudje so navsezadnje subjektivni, z različno stopnjo občutljivosti jemljejo javno pisanje, ki se nanaša na njih.

Kako ocenjujete odnose med Slovenijo in Hrvaško ter ali ste zadovoljni z delom tihe diplomacije?

Rekel bi, da ti odnosi niso dobri in da bi bilo treba narediti marsikaj, da bi se popravili. V tem trenutku vidim predvsem preveč glasne diplomacije, preveč uporabe izrazov, ki škodujejo dobrim odnosom. Mislim, da bi se morali temu izogibati. Predvsem na hrvaški strani opažam tudi pri najvišjih predstavnikih uporabo izrazov in žargona, ki kvari te odnose. Zato bi tudi ta intervju izkoristil za poziv našim hrvaškim sogovornikom, naj se odrečejo žargonu, ki je prvič škodljiv za dobre odnose in drugič nespoštljiv do Slovenije kot suverene države.

Je mediacija po vašem dobro orodje za razrešitev odprtih vprašanj med državama?

Je. Gre za dobroverno ponudbo Evropske komisije, ki jo je treba vzeti resno. Evropska komisija je navsezadnje organ, s katerim ima Slovenija kot država članica veliko opravka, zato bi morala tudi Hrvaška kot nečlanica to ponudbo vzeti zelo zares.

Hkrati bi posebej poudaril, da mora vsaka mediacija potekati v okvirih, ki jih določa mednarodno pravo, torej ne more biti proti njemu. Lahko pa je dovolj ustvarjalna, da najde rešitve, ki so v interesu obeh držav v sporu. S tega stališče se mi zdi mediacija tudi sicer primeren mehanizem. V tem primeru je še toliko bolj pomembna, ker jo ponuja Evropska komisija, ki bi jo morala tudi Hrvaška jemati resno.

Bi morala po vašem država vztrajati pri načelu pravičnosti, ne glede na to, na kakšen način se bo reševal ta spor?

Seveda. Načelo pravičnosti je na en ali drug način vselej prisotno v mednarodnem reševanju sporov. Seveda je nekaj vprašanj, kako točno razlagamo pravičnost, katere okoliščine vse upoštevamo, da bi dobili pravično rešitev. Tukaj moramo upoštevati celoto mednarodnega prava in celoto zgodovinskih in dejanskih okoliščin, ki definirajo neko sporno situacijo. Mislim, da ima mediacija dobre možnosti, da upošteva celoto, da najde kreativne rešitve in da zadovolji obe strani.

Spor s Hrvaško se vleče že kar nekaj let. Kdaj menite, da ga bo državama uspelo rešiti?

Žal nimam niti kristalne krogle niti časovnega stroja, da bi lahko poznal odgovor na to vprašanje ali vrnil čas nazaj, ko je bil spor še lažje rešljiv. Načeloma je tako, da dlje ko se spor vleče, težje ga je rešiti. Je pa vse skupaj odvisno od dobre volje in dobre vere strank v sporu. Če je dobra volja, se spor lahko hitro reši, če je ni, se reši težje. Upoštevati moramo tudi načelo vzajemnega spoštovanja in ni dobro, če prihaja do retorike, ki kvari ta občutek spoštovanja. Izhajati moramo iz tega, da se spor lahko reši le, če se upoštevajo koristi obeh.

Je po vašem nujno, da se ta spor reši pred vstopom Hrvaške v EU?

Vse možnosti za to so in sam sem zato, da se izkoristijo. Ni dobro razmišljati o alternativi ponudbi, ki jo je dala Evropska komisija, kajti to je resna ponudba. Takšna ponudba bi lahko rešila spor.

Jedro spora je morska meja. Kako vidite rešitev tega problema?

Najprej bo treba določiti mejo na kopnem in točko, kjer meja na kopnem doseže morje. Potem bo potrebno poiskati pravično rešitev, ki bo Sloveniji zagotovila stik z odprtim morjem, Hrvaški pa stik z italijanskim teritorialnim morjem. Tukaj se da najti kreativne rešitve, ampak za te se je potrebno potruditi.

France Bučar je predlagal celo referendum v nekaterih spornih krajih, ki so sicer danes pod hrvaško jurisdikcijo.

Tu bi opozoril, da imamo v naši ustavni listini iz 25. 6. 1991 določbo, ki poudarja, da sprejemamo razmejitev, kakršna je veljala med Slovenijo in Hrvaško znotraj Jugoslavije. Poleg tega sta se državi dogovorili, da je 25. junij datum, na katerem temelji razmejitev. To je treba upoštevati, ta načela pa imajo prednost pred vsemi drugimi idejami.

Kako ocenjujete aktivnosti glede referenduma o vstopu Hrvaške v Nato?

Ta referendum je nekoristen in nepotreben. Bolje je, da ga ni.

Kaj pa o odločitvi Francije, da se vrne v poveljniško strukturo Nata?

To je pričakovana in suverena odločitev Francije, ki jo lahko Slovenija samo pozdravi.

Junija bodo v Sloveniji evropske volitve. Kaj pričakujete od novega sklica Evropskega parlamenta?

Novi parlament bo imel zelo pomembno nalogo, da izboljša povezavo med državljani in institucijami EU, ki trenutno ni najboljša. Dejstvo je namreč, da danes ne moremo reči, da smo dobro seznanjeni s tem, kaj dela Evropski parlament. Zato je treba obravnavati potrebo državljanov ne samo po boljših informacijah, ampak tudi po boljšem pretoku le-teh.

Prav tako bi veljalo razmisliti o novih načinih kandidiranja in izbire vodilnih v EU, zlasti predsednika sveta, kot je predviden z Lizbonsko pogodbo. Potrebno bo najti tudi načine za komuniciranje z javnostjo, kajti za to ne bo zadoščala samo zakulisna diplomacija odločanja evropskega sveta.

Udeležba na evropskih volitvah konstantno pada. Kaj bi bilo potrebno narediti, da se ta trend spremeni?

Kandidati bi morali natančno predstaviti svojo vizijo Evropskega parlamenta in pojasniti, v čem vidijo njegovo vrednost za slovenske volivce in volivke. Ta povezava namreč trenutno ni predstavljena dobro.

Čeprav državljani držav EU v veliki meri zaupajo Evropskemu parlamentu, iz tega ne smemo sklepati, da so zadovoljni z razumevanjem njegove dejavnosti, z njegovimi funkcijami in dosežki, zato se bodo morali kandidati potruditi in volivcem bolje predstaviti ta vprašanja. Le tako jih bodo namreč lahko prepričali, da so volitve vredne njihove podpore, angažmaja in prihoda na volitve.

Očitek slovenskim evropskim poslancem je bil, da so premalo delali za Slovenijo, zaradi česar se v javnosti zdi, da ima Hrvaška boljše pozicije glede svojih stališč v EU kot pa Slovenija?

Nimam dovolj informacij, da bi lahko ocenjeval delo evropskih poslancev. Dodal pa bi, da ta vtis, o katerem govorite, ni nujno točen. Razprava v Evropskem parlamentu je samo en del celotnega dogajanja in zato ne pove vsega o tem, kako se razvijajo politična stališča. Mislim, da pretirano sklepanje v prid Hrvaške ni na mestu. Navsezadnje je že tako, da je Slovenija članica EU, Hrvaška pa se mora potruditi, da dokaže, da je dobra kandidatka.

Kako vidite status slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem?

V vsaki od omenjenih držav je položaj nekoliko drugačen. Vse so demokratične države, ki omogočajo demokratično izražanje pripadnikom manjšin, problem pa je, ker mednarodnopravne obveznosti, ki jih te države imajo še iz prejšnjih časov, niso v celoti uresničene. Tu je zato treba vztrajati, da se določbe uresničijo, čeprav so nekatere od njih politično zelo občutljive, kot je vprašanje dvojezičnih topografskih napisov v Avstriji. Tukaj je treba upoštevati, da avstrijska državna pogodba zavezuje kot del ustavnega sistema Avstrije in kot mednarodna pogodba. Tako je reklo tudi avstrijsko ustavno sodišče. Mislim, da je avtoriteta norm in konkretizacija teh norm takšna, da bo Avstrija naredila prav, če pospeši uresničevanje tega, kar je ustavno sodišče že določilo.

Problem pri slovenskih manjšinah je tudi njihova neenotnost?

Vsaka manjšina je subjekt. Nasveti, ki jih dajemo iz Slovenije, zahtevajo razpravo znotraj manjšinskih organizacij. Zavzemam se za to, da bi se ta razprava izvedla. Še vedno tudi mislim, da je prav, da bi Slovenci v Italiji in Slovenci v Avstriji dobro razmislili o svoji organiziranosti za prihodnje. Veliko je namreč razlogov, da se poveča koherentnost te organiziranosti in se najde čim bolj skladno delovanje in enotnost v kritično pomembnih stališčih.

Upam, da bo v manjšini kot subjektu dozorelo spoznanje, da bodo morali ta vprašanja resno postaviti na dnevni red. V tem trenutku namreč ta vprašanja še ne uživajo tiste stopnje resnosti, ki jo zaslužijo. Takšno razpravo znotraj manjšin pa te potrebujejo.

Slovenija je pretresena ob odkritju grobišča v Hudi Jami, še vedno pa odmeva tudi vaša izjava ob dnevu žena o prvorazrednih in drugorazrednih temah. Zakaj ste se tedaj odločili, da ste na novinarsko vprašanje glede poklonitve žrtvam v Hudi Jami odgovorili tako?

Tedaj sem pojasnil, da je manipuliranje z vprašanjem povojnih pobojev neprimerno. To sem potem tudi ponovil pri svoji celoviti izjavi, ki sem jo dal naslednji dan. Pri tem stališču vztrajam, ker sem prepričan, da moramo res paziti, da ne pride do političnega uporabljanja te teme. To namreč samo zapleta razpravo in ustvarja klimo, v kateri je težje napredovati.

Mislim, da bi bilo sprejetje vojnih zakonov, ki so bili vloženi v državni zbor, zlasti zakona o vojnih grobiščih, velik korak naprej v smeri sprave in rešitve vseh vprašanj, ki zadevajo ureditev grobišč. Zato se mi zdi njihovo sprejetje danes prioriteta.

Moram tudi povedati, da sem prebral razmišljanje Janeza Janše na spletni strani SDS. Vidim, da o teh vprašanjih razmišlja globoko in čustveno in ta čustva spoštujem. Videl sem, da je dal tudi nekaj konkretnih predlogov, ki se mi zdijo koristni in blizu temu, kar vsebujejo osnutki vojnih zakonov. Zato imam občutek, da lahko iz vse te razprave in klime, ki se je nekako zgostila, napredujemo hitreje.

Izjavili ste, da letos obstaja dobra priložnost, da bi postavili neko spominsko obeležje. Verjamete, da je možno tako hitro poenotenje strank glede tega?

Čas bi bil za to. Takoj na začetku svojega mandata, prve dni januarja 2008, sem se v Dražgošah zavzel, da bi ta pozitivni element, ki se je začel razvijati v DZ že v času prejšnje koalicije, državni zbor izkoristil za hitrejši napredek v smeri sprejetja vojnih zakonov. Takrat so bili osnutki že dobro izdelani, zato mi je žal, da je to delo takrat zastalo. Imamo pa zdaj še eno priložnost, da to popravimo, in upam, da ne bo zamujena.

V zvezi s tem se je v zadnjem času razvila tudi razprava glede lika maršala Tita. Na eni strani je SDS, ki je predlagala, da se njegovo ime umakne iz imen ulic, njegovi spomeniki pa v muzeje, medtem ko podmladek SD meni, da bi bilo potem potrebno enako narediti z Jožetom Pučnikom in Janezom Pavlom II. Kako vi gledate na takšne polemike?

Te polemike ne koristijo, zato bi raje videl, da jih ne bi imeli. Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod. V njegovem delu in zgodovinski vlogi je bilo storjenega marsikaj dobrega za Slovenijo, pa tudi marsikaj slabega. Zato zdaj poenostavljati to zgodovinsko kompleksnost na neko preprosto stališče in na podlagi njega razvijati neko politično razpravo ni smiselno, saj nas ne more pripeljati daleč. Odločitve o imenih ulic in trgov raje prepustimo pristojnim organom. Širša polemika v slovenskem političnem prostoru ne bo pomagala, ampak bo prihajalo samo do stališč, ki polarizirajo, poenostavljajo in jaz bi to odsvetoval.

Sami podpirate predlog, da se imena ulic preimenujejo?

Predlog je legitimen, vendar ga sam ne podpiram. Kot sem dejal, predlog ne pomaga k manjšim delitvam, polemike, ki jih je sprožil, pa to samo potrjujejo.

Pred kratkim je skupina Italijanov prišla na Kras, da bi se poklonila mrtvim v eni izmed fojb, vendar so jim domačini to preprečili. Italijanske oblasti pa so to označile za barbarsko dejanje. Kaj vi menite o tem?

To ni bilo nobeno barbarsko dejanje, ampak reakcija na provokativno dejanje. Treba je vedeti, da je prostor, za katerega je šlo, na zasebnem ozemlju, da ni bilo dovoljenja za takšno manifestacijo in da po splošnem prepričanju tam ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi se take manifestacije vršile.

V kolikor pa obstaja dvom o tem, je prav, da se pogovarjamo. Dobra podlaga za to bi bila denimo objava poročila skupne zgodovinske komisije, ki bi pokazala, da želimo razpravljati o naši nedavni zgodovini. Prav tako bi lahko civilno-družbene organizacije na obeh straneh sedle za skupno mizo in se pogovarjale o teh stvareh, navsezadnje si imamo veliko za povedati, vendar tega dialoga ni. Če bi bil, bi lažje napredovali.

Je pa treba vedeti, da se ob vseh teh temah hitro razvnamejo politične strasti, zato je treba ločevati pieteto od politike. Globoko sem privržen pietetnemu obravnavanju vseh naših mrtvih in sem 1. novembra položil venec na samo na ljubljanskih grobnicah, pač pa tudi v Frankolovem, posebej bi poudaril tudi v Teharjah in Rogu. Kot prvi predsednik republike sem šel v Teharje in tudi v Rog in s svečano gesto položil venec 1. novembra 2008. Menim, da je bilo to prav kot pietetno dejanje in taka dejanja nameravam ob primernih datumih ponoviti. Je pa pomembno, da to počnemo v času in na način, ki ne sproža političnih razprav.

Imamo pogosto situacije, ko se razpravo iz bolečih trenutkov naše zgodovine vodi na način, ki spodbuja polemiko, poglablja delitve in nas pelje stran od pietete.

Pa mislite, da je takšno sodelovanje med Italijani in Slovenci sploh možno, če jih mi po njihovem prizadenemo, ko jim ne dopustimo, da bi se poklonili svojim mrtvim v Sloveniji, oni pa nas, ko skrunijo slovenske spomenike v Italiji? Podobno pa seveda velja tudi za odnose med Slovenci samimi, ki so se med vojno znašli na različnih straneh.

Možno je doseči napredek. Kot sem rekel, se zavzemam za dialog med civilnodružbenimi organizacijami. Ne verjamem, da bodo vse pripravljene na dialog z vsemi, vendar pa verjamem, da bo med njimi dovolj takih, ki se želijo pogovarjati. Ravno pogovor je namreč tisto, kar omogoča, da se kakšne težave sčasoma tudi rešijo. V hitre rešitve pa sicer ne verjamem, ker so spravni procesi dolgotrajni. Tudi kot funkcionar Združenih narodov sem videl, kako je povsod po svetu to zelo težko. Ne smemo si domišljati, da imamo samo mi tak problem. Tak problem obstaja marsikje po svetu in povsod je težko. Toda pot naprej je dialog in zato se zavzemam za dialog.

Jasno je, da ljudje, ki so sami doživeli strahote vojne in povojnega obdobja, težje stopajo v tak dialog. Zato moramo imeti nek pravni okvir in mislim, da so vojni zakoni tak pravni okvir in tudi dialog bo lažji. Zlasti bi bilo lažje, če bi imeli obeležje, ki bi nas spominjalo na vse naše mrtve.

To je že pred več kot dvema desetletjema predlagala Spomenka Hribar. Če bi imeli takšno obeležje, bi lahko ob njem organizirali pietetna dejanja, ki bi imela spravni učinek. Danes je to težje, ker so ta grobišča povsod in vsak od njih prinaša težavno simboliko s seboj, nobeno pa ne daje popolnega spravnega sporočila. Slovenija potrebuje tudi dogovor in prakso pietetnih dejanj. Kot predsednik države pa bi k takšnemu obeležju pripeljal tudi tuje državnike. In razvoj v tej smeri bi pomenil tudi razvoj naše države.

loading...
Loading...