Javni sektor v Sloveniji bi si zaslužil priznanje za inovativnost, kar se dodatnega zaslužka tiče. Veliko je bilo napisanega o tem, kako si je kopica javnih uslužbencev, s sicer sploh ne majhnimi plačami, omislila način kako še dodatno zajemati denar iz javne blagajne; univerzitetni profesorji so si omislili dodatek na pripravljenost, zdravniki so z nadurami prebijali vse plačne plafone, načelni pravniki pa z brez kančka slabe vesti obračunavali dvojne potne stroške, ko so predavali o etiki in morali. Seznam plačnih inovatorjev je seveda veliko daljši, le da so se mediji razpisali le o univerzitetnih profesorjih, zdravnikih in še o kakšnem poveljniku gasilske brigade za povrh. Dejstva pa pravijo, da je inovativni duh zajel tudi kulturne poustvarjalce.
Zadnji mesec slovenska javnost razvnema razprava o razlogih, zakaj stavkajo člani orkestra Slovenske filharmonije. Je zanjo res krivo pomanjkanje kemije med člani orkestra in šefom dirigentom Urošem Lajovicev. Tako vsaj trdi delavsko predstavništvo in sindikat (oh kako to zveni samoupravno), ki so hitro razširili stavkovne zahteve še na odstop direktorja SF Damjana Damjanoviča. Seveda jih pri tem z vsemi štirimi podpirajo tudi Štrukljevi in drugi sindikati.
Poznavalci dogajanj v orkestru SF pa pravijo, da razlogi za stavko in zahtevo po odhodu maestra Uroša Lajovica sploh niso v pomanjkanju kemije, ogrožen naj bi bil inovativni postranski zaslužek nekaterih članov orkestra. Mednje sodijo tudi člani Komornega godalnega orkestra Slovenske Filharmonije (KGOSF). Gre za zasebno društvo, ki ga kljub zavajajočemu imenu, s Slovensko filharmonijo povezuje le dvoje; pred dvajsetimi leti so ga ustanovili člani orkestra Slovenske filharmonije, s katero imajo redno delovno razmerje. Društvu predseduje Boris Šinigoj, nekdanji direktor SF, umetniški vodja komornih godalnikov je Klemen Hvala, sindikalni zaupnik Štrukljevega SVIZ-a, koncertni mojster je Janez Podlesek. Vsi člani komornega godalnega orkestra so seveda na plačnem seznamu SF.
Nekateri njegovi ključni člani so že leto dni v hudem sporu s šefom dirigentom Urošem Lajovicem in direktorjem SF Damjanom Damjanovičem. Posredi je seveda njihov postranski zaslužek.
KGOSF obstaja 20 let, samo v zadnjih 10. letih jim je mimo plače nateklo 1,9 mio evrov (podatki dostopni na ERRAR) preko javnih razpisov, največ v obdobju EPK Maribor. Kdo torej pravi, da se tudi v kulturi z dodatnim delom ne da lepo zaslužiti.
Ob tem je treba dodati, da so komorni godalniki zlorabili lastno društvo in Festivalu Maribor omogočili, da je preko njih pridobil 1,2 milijona evrov. Sami namreč niso izpolnjevali osnovnega razpisnega pogoja, prekratek čas od ustanovitve oziroma registracije, zaradi katerega se Festival Maribor ni mogel potegovati za sredstva razpisov EPK. Šlo je za očitno zlorabo položaja in konflikt interesov za pridobitev osebnih koristi, kar je seveda kaznivo dejanje.
In ker je napad najboljša obramba, so se godalniki lotili šefa dirigenta in direktorja. Zahtevajo njun odstop in večja pooblastila orkestru. V duhu socialističnega delavskega samoupravljanja pa zase zahtevajo večino v svetu zavoda, soodločanje pri izbiri direktorja, dirigenta, zborovodje, čeprav gre za pristojnosti kulturnega ministrstva. To preprosto pomeni, da želijo zavod iztrgati iz rok države ter prevzeti popolni nadzor samih nad seboj.
Zgodil bi se mini državni udar v SF, kar bi za sabo potegnilo konec objektivnosti strokovnih presoj o tem, kaj bodo igrali in kdo jim bo dirigiral. Tako bi lahko še naprej po mili volji »fušali« kot komorni orkester, saj bi bila dirigentska in direktorska palica v njihovih rokah. Ampak se jim ne bo izšlo, je trden direktor Damjan Damjanovič, delovalo se bo v okviru zakona in pogodbenih obveznosti SF.
