Tudi na Reporter je včeraj po pošti prišlo vabilo na prednovoletno srečanje s predsednikom vlade, ki sem ga tudi tokrat iz načelnih razlogov odklonil. Zgodba se ponavlja iz maja 2015, ko je kolega Jože Biščak ob prvem »delovnem« zajtrku napisal, v čem je problem takih srečanj. K temu briljantnemu tekstu (GLEJ) ni veliko dodati. A Miro Cerar oz. njegovi številni sodelavci iz službe za odnose z javnostjo ne odnehajo.
Vabilo seveda ni prišlo samo na moj naslov, prejeli so ga še drugi izbrani uredniki nekaterih slovenskih medijev, saj si je premier pred iztekom leto zaželel »konstruktivnega pogovora« na delovnem zajtrku danes dopoldne ob 8.30 v protokolarni Vili Podrožnik. Namen takih srečanj, ki niso le vljudnostne narave, je jasen – vplivati na poročanje, da bodo mediji še bolj naklonjeni vladi in njeni politiki.
Uredniki na delovnih zajtrkih s politiki nimajo kaj iskati in se tam »konstruktivno« pogovarjati s predsednikom vlade. Nekaj drugega so pred- ali ponovoletna družabna srečanja s predstavniki sedme sile, ki jih poznajo tudi drugod po svetu. Več let je bila tudi pri nas tradicija, da so jih prirejali trije predsedniki (države, vlade in parlamenta), na katere je bila običajno povabljena množica novinarjev, ne samo izbrana uredniška elita.
Novinarji morajo biti že po definiciji na nasprotnem bregu s politiki, kot psi čuvaji bi morali nadzorovati vsakokratno oblast, ne pa se na delovnih zajtrkih »konstruktivno« pogovarjati s predsednikom vlade. O čem pa? O vremenu, o tem, kdaj bo zapadel prvi sneg, lepo vas prosim?! Ti delovni zajtrki pri Cerarju spominjajo na neke druge čase, ko so uredniki morali hoditi po navodila na centralni komite. Razlika je samo to, da danes lahko vabilo vsaj zavrneš, prej pa ga najbrž nisi smel.
Svoboda pisanja tudi v demokraciji ni samoumevna, zanjo se je treba boriti vsak dan. Večina politikov, ne samo vladnih, tudi opozicijskih, medije pojmuje le kot podaljšek njihovih služb za odnose z javnostjo. Neodvisno in kritično novinarstvo je številnim politikom velik trn v peti. Razen seveda v primerih, ko jim kakšna novinarska zgodba politično koristi. Ko so denimo razkrite nečednosti njihovih političnih tekmecev.
Ni mi tudi jasno, kako bi se sploh lahko »konstruktivno« pogovarjal s predsednikom vlade, ki je javno izjavil, da Reporter »vztrajno širi neresnice in laži«. Ni skrivnost, da nas Cerar ne mara in da ga tudi mi nimamo preveč radi. Problem bi bil, če bi nas hvalil. A obstaja razlika – mi ga kritiziramo z argumenti, on pa nas je napadel kar po dolgem in počez, ne da bi konkretiziral »neresnice in laži«.
S takim politikom pa se ni mogoče »konstruktivno« pogovarjati, takšnega politika lahko le preziraš. Intervjujev za Reporter pa Cerar tako in tako ne daje, ker se očitno boji neprijetnih vprašanj. Sicer smo ga za to prosili le enkrat, pred volitvami 2014, pa je po svojem piarovcu sporočil, da bi ga dal le pod pogojem, »da bi bil prijazen«. Ker na to nismo pristali, intervjuja ni bilo in ga najbrž nikoli ne bo.
