Pa če vi zatrjujete, da temu ni tako, ali ne, čeprav tega srečanje ne skrivate na zarotniški način. Mediji so po definiciji na nasprotnih bregovih z vlado in na »breakfast briefingih« z oblastjo nimajo kaj početi. Nekako v smislu tiste Levstikove iz povesti o Martinu Krpanu: »Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.« Zato se je tudi urednik Reporterja Silvester Šurla prijazno zahvalil in odklonil vabilo. In gre za vljudnostno gesto, da si ne bi slučajno kaj domišljali.
V Reporterju smo Miru Cerarju vedno zabelili, kar mu gre. Njegovi vladi enako. Zato se pač ne bomo pustili pitati s pogačo. Ni dosti Save preteklo od dne, ko je Cerar za Reporter ocenil, da ne upošteva profesionalnih novinarskih standardov. In zdaj vabi Šurlo, urednika revije, ki po mnenju Cerarja »vztrajno širi neresnice in laži«. In to premier, ki je novinarjem že zabrusil nazaj, da so »vprašanja popolnoma nesmiselna« in da so vprašanja neprimerna »s stališča novinarske etike«. Zdaj naj bi sedeli nasproti njega in se smehljali. Pač nismo taki, da bi se imeli vedno in vsi radi, nastavljali zdaj eno, zdaj drugo lice. Naj Cerar pita tiste, ki se znajo plaziti skozi vse odprtine in se čutijo pomembne, ko jih povabi predsednik vlade. Mi ne zmoremo. Priznamo. In tega nikoli nismo skrivali. In nimamo kaj početi ob boku predsednika vlade, ki dvolično brani ministre in državne uradnike. Zato (najbrž) ta trenutek iz oči v oči sedijo tisti, ki predvsem jadikujejo, kako slabo gre medijem in da bi jim morala država (največ izvršna oblast) pomagati. Kako že? In zakaj že? Vse, kar mora oblast zagotoviti, je varovanje svobode, svobode posameznika in zasebne lastnine. In to pred poskusi nekakšnih socialističnih teženj, ki jih zagovarjajo tudi mediji na delovnem zajtrku. S tem je povezano vse. O tem se ne kramlja, o tem se ne pogovarja, o tem se ne razpravlja. To bi se moralo razumeti samo po sebi. Brez jutranjih srečanj, brez vladnega dobrikanja medijem ob pogači. In ni naloga medijev, da rešujemo težave te države, to je naloga vlade. Mediji o tem poročamo, izražamo mnenje o (nespametnih in škodljivih) potezah vlade, nikakor pa z njo ne iščemo rešitve, skupne točke.
Delovne zajtrke, tak je pač običaj, pripravljajo podjetja, korporacije in različne interesne skupine, njihov namen je en sam: prepričati medije, da imajo zgolj oni prav v določeni zadevi, in to ne glede na (zavajajoče) teme takih srečanj, kot so denimo »varnost bankomatov«, »animirani film v Kolumbiji«, »davčna ureditev 2015 v Belgiji in Sloveniji« in »srečni Akijev nasmeh«. Skrajno nenavadno pa je, da si predsednik vlade omisli taka »delovna« srečanja. Kristus, kaj pomeni delovno? Rešujete usodo države? Skupaj z novinarji? In uredniki? In ste na isti strani ogledala? Nekako se mi zdi, kot da je ta delovni zajtrk prizor iz eseja Federica Bastiata (Kaj se vidi in kaj se ne vidi) o zablodi razbitega stekla s trgovcem (javnostjo), trgovčevim pomočnikom (mediji) in steklarjem (državo) v glavnih vlogah.
Samo poglejmo, kaj je Miro Cerar v vabilu na delovni zajtrk v prvorazredni protokolarni objekt (Vila Podrožnik) zapisal: »Zavedam se, da je pogled politika drugačen kot pogled novinarja in urednika, vsi pa delujemo v polju in interesu javnosti, ki nas, vsakega na svojem področju, zavezuje k odgovornemu in učinkovitemu delu. Želim vam predstaviti dosedanje delo vlade, ki jo vodim, ter načrte za letošnje in prihodnje leto. Predvsem pa bom poslušal vaša mnenja, predloge in se pogovarjal z vami.« Precej podobno nacionalnemu reformnemu programu: nič konkretnega, dopoldansko kvačkanje. In, kakopak, dobrikanje. Drug drugemu. Ob tem, da se vsi čutijo pomembne na tako transparentnem srečanju s predsednikom vlade.
Vse skupaj zelo spominja na čase, ko so uredniki v procesijah hodili na Tomšičevo 5, kjer je nekdaj domoval Centralni komite ZKS. Mogoče z malenkostno razliko, da so te takrat poklicali na robat pogovor in zagovor, kako je treba poročati, danes pa gre za bolj softificirano iskanje naklonjenosti, cilj pa je enak: poročajte nam v prid, pa bom tudi jaz imel razumevanje za vaše težave. Nekako v smislu Cerarjeve izjave na božični intervju v Nedeljskem dnevniku: »Če stopimo skupaj, zmoremo vse«. Torej, novinarji in uredniki, ne poročati o tistem, kar ni skupni interes vlade in medijskih hiš. Posledično to pomeni, da je opozicija tista, ki nima skupnega interesa z vlado in ruši idejo o »skupnem polju in interesu javnosti«, saj deluje neodgovorno in neučinkovito. Mediji bi morali biti po želji oblasti nekakšna »konstruktivna opozicija«, čeprav še danes ne vem, kaj naj bi izraz, ki se uporablja za »prijazno« parlamentarno opozicijo, sploh pomenil.
In natanko tako vlogo namenja premier medijem na delovnem zajtrku. Če bi šlo za družabno srečanje (po vzoru ameriških predsednikov ali prednovoletnih srečanj), bi pač bilo drugače, nikakor pa ne delovni zajtrki.
Na fotografijah so: Tjaša Slokar iz POP TV (uvodna), Tomaž Perovič na motorju (Planet TV), Grega Repovž (Mladina), Jadranka Rebernik (TV Slovenija), Miran Lesjak (Dnevnik), Mateja Babič (Delo), Antiša Korljan (Primorske novice), Uroš Urbas (Planet Siol), Drago Balažič (Radio Slovenija), Janez Tomažič (Finance), Gregor Trebušak (Kanal A) ter v objemu Jadranka Rebernik in Tjaša Slokar)
