Ljubljanska nadškofija se je na to odločbo upravne enote iz Radovljice te dni pritožila na ministrstvo za gospodarstvo, gozdarstvo in prehrano. Razlaga, da te nepremičnine škofiji sploh niso bile odvzete - ker naj Ljubljanska škofija leta 1946, ko je bil sprejet Zakona o ravnanju s premoženjem iz leta 1946 (ZRP), ni vložila vloge na podlagi ZRP - se je pojavila prvič po skoraj tridesetih letih, odkar trajajo ti postopki denacionalizacijske sage. Upravna enota se po novem sklicuje na omenjeni zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači.
Upravno enota meni, da naj bi se država teh nepremičnin polastila že z odlokom AVNOJ 21. novembra 1944. To tolmačenje je po prepričanju nadškofije v očitnem nasprotju z vsemi javnimi listinami iz obdobja podržavljenja. V nasprotju je tudi z dosedanjo prakso upravnih organov, kjer nekdanjim lastnikom, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov o agrarni reformi, ni bilo treba dokazovati, da so vložili vlogo na podlagi Zakona o ravnanju s premoženjem (ZRP).
Nadškofija vztraja, da so ji bile vse te nepremičnine dokazano odvzeto na podlagi predpisov o agrarni reformi že pred uveljavitvijo omenjenega ZRP in da so ji bile podržavljene na podlagi predpisov o agrarni reformi (vpisalo se je splošno ljudsko premoženje), še preden bi se iztekel morebiten rok za vlogo na podlagi ZRP. Posebej poudarjajo, da ZRP dokazano ni vseboval nobene določbe o vlaganju kakršnihkoli vlog. 1. člen ZRP je celo izrecno določal, da se nepremičnine vrnejo bivšim lastnikom na dan uveljavitve zakona, torej ex lege.
Gre le za del zahtevka Nadškofije Ljubljana, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Tam pa, kjer so bile nepremičnine vrnjene, ja do vrnitve prišlo, ker je bilo v postopku denacionalizacije že velikokrat priznano, da so bile podržavljene. Na tem temelju so bili utemeljeni tudi zahtevki zaradi nemožnosti uporabe.
Namerno diskreditiranje in rezultatsko odločanje?
V ljubljanski nadškofiji so sprašujejo, ali ne gre za namerno diskriminiranje konkretnega upravičenca in tudi rezultatsko odločanje. Menijo, da se poraja vtis, da vsaj nekateri sodelujoči pri vodenju postopkov in izrekanju odločb zavestno kršijo zakon ali izkrivljajo pravo, da bi škodovali upravičencu v postopku.
