O zelo visokih prihodkih Mira Cerarja smo pred nekaj tedni že pisali v članku z naslovom Gospod »leva roka, desni žep«, vendar je šlo tedaj za njegove prihodke kot samostojnega podjetnika – Svetovanje Miroslav Cerar, s. p., in ne zanj kot fizične osebe. Cerar je s. p. registriral sredi leta 2003, poleti 2012 pa je dejavnost zaprl in na istem naslovu registriral novo: Miroslav Cerar, pravno svetovanje, s. p. Po podatkih iz evidenc Ajpesa je v desetih letih kot s. p. zaslužil več kot pol milijona evrov (523 tisoč), pri čemer je imel kar 322 tisoč evrov dobička.
Glede na podatke iz supervizorja je imel od tega 352 tisoč evrov prihodkov od oseb javnega prava, in sicer od državnega zbora 266, ministrstva za javno upravo 35, ministrstva za notranje zadeve 19 in državnega sveta 15 tisoč evrov. Takrat nam je njegov tiskovni predstavnik Gregor Jagodič pojasnil, da je šlo za svetovalne pogodbe, predavanja in mnenja. Glede na to, da je poleg vseh velikih obstranskih zaslužkov Cerar zaposlen kot redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, dobi na podlagi plačnih razredov v javnem sektorju bruto plačo in dodatke skupaj v višini od 4.500 do 5.000 evrov bruto, pomeni do 60 tisoč evrov letno. V zadnjih desetih letih je ta znesek med 540 in 600 tisoč evrov bruto.
Če k temu prištejemo omenjenih 523 tisoč evrov, ki jih je v istem obdobju zaslužil kot s. p., ugotovimo, da je skromni Cerar v resnici milijonar – gre za znesek od 1,06 do 1,12 milijona evrov. V to so vključeni tudi zaslužki, ki jih je kot zunanji sodelavec prejel od odvetniške pisarne Mira Senice – v šestih letih jih je bilo 75 tisoč evrov, v povprečju tisoč evrov mesečno. Glavni vložek tranzicijske levice na tokratnih volitvah ima hišo v Murglah, vredno 290 tisoč evrov, garažo, ocenjeno na 11 tisoč evrov, poleg tega razpolaga s 71 tisoč evri prihrankov. Zadolžen ni, je lastnik šest let starega tuarega.
Dopoldne profesor, popoldne zaslužkar
Po besedah dr. Mateja Lahovnika, Cerarjevega profesorskega kolega z ljubljanske univerze, le da je Lahovnik na ekonomski fakulteti, je sporno, da politik, ki nenehno predava o etiki in morali, to je njegov glavni kapital za volitve, poleg rednega profesorskega dela na fakulteti še bogato služi kot popoldanski s. p. Tako ima država od njegovega dodatnega dela manj davkov, fakulteta, ki je zanj vložila veliko denarja, pa sploh nima nič. Še več, Lahovnik se sprašuje, ali ne gre dejavnost s. p. tudi na račun obveznosti, ki jih mora Cerar kot redni profesor opraviti v okviru zaposlitve na fakulteti. Na zahodnih univerzah imajo glede teh vprašanj bistveno bolj striktne standarde, o čemer poteka velika razprava – rektorji niso naklonjeni temu, da njihovi profesorji s poslovno dejavnostjo služijo mimo zaposlitve na univerzi. Zakaj ne bi tega opravljali po inštitutih ali drugih organih znotraj univerze – tako bi vsaj del denarja ostal univerzi, pa tudi država bi od tega pobrala več davka. Jasno je, da to, vsaj kar se prihodka tiče, ni v interesu Cerarja, ker pa drugim javnim uslužbencem predava o etiki in morali, bi moral to toliko bolj upoštevati pri sebi.
Nedoslednost
Ker nima operativnega programa za volitve, gradi prav na svoji osebni integriteti, zato bi se morali mediji še posebno osredotočiti na višino njegovih prihodkov in na to, kako pride do njih. To bi po besedah Lahovnika vsekakor naredili zahodni mediji pri politiku, ki se sklicuje na visoke etične standarde. Da je zasebnik Miro Cerar dolga leta svojo dejavnost opravljal s popoldanskim s. p. in se tako izogibal visokim davkom in prispevkom, kaže, da se kot zasebnik zaveda, da so visoke dajatve v Sloveniji velik problem, ugotavlja Lahovnik. Zato bi pričakoval, da se bo tudi Miro Cerar kot politik zavzemal za nižje davke in prispevke in za znižanje pripravil ustrezne ukrepe. Ker pa Miro Cerar kot politik in najverjetnejši mandatar levice ni pripravil nobenih ukrepov za znižanje dajatev na delo, lahko pričakujemo, da se bo tako kot on z registracijo popoldanskih s. p. tudi veliko drugih izognilo najvišjim davčnim stopnjam. V tem je mogoče videti njegovo nedoslednost, pravi Lahovnik.