Morda pa bo jutri, oziroma v noči na četrtek, zanjo glasoval tudi kakšen vladni poslanec, vsaj vodja poslancev SMC Janja Sloga in podpredsednik SMC in predsednik državnega zbora Igor Zorčič. »Če bi se slučajno stol ministra za kulturo zamajal pri interpelaciji in bi bila izglasovana, potem, naj parafraziram gospoda Peterleta, je močno zadišalo po predčasnih volitvah,« je za Radio Ognjišče dejal dr. Ivan Štuhec.
Kot nam je sporočil dr. Jože Dežman, direktor muzeja novejše zgodovina, so včeraj v prijazni spletni družbi posvetili urico pogledom na sedemdesetletnika Vaska Simonitija.
Nastopili so dr. Ignacij Voje, dr. Milček Komelj, dr. Lilijana Žnidaršič Golec, dr. Jelka Pirkovič, Alenka Puhar, dr. Stane Granda in ddr. Igor Grdina.
Objavljamo nastope Igorja Grdine, Milčka Komelja in Alenke Puhar.
Tudi kot politik ni pozabil na zgodovino
Ddr. Igor Grdina
Herodot je na začetku svojih Zgodb na monumentalno preprost način izrazil razlog za rojstvo in potem tudi obstoj historiografij – da se ne pozabijo podvigi Grkov in barbarov. Ni pisal brez namena, temveč zato, da prihodnje rojeni ne bodo več sedali k duhovno prazni mizi. Misel brez svojega predmeta ni mogoča – in Herodot je za slednjega izbral človekovo izkušnjo.
Historiografija prezentira rezultate raziskav preteklosti; kot taka sklepa spoznavni proces. A istočasno je prenašalka vednosti in je zato tudi v popolnoma drugačnem, izhodiščnem položaju. V tej vlogi je potrebna celo drugim temeljnim načinom vednosti o svetu – znanosti, filozofiji in umetnosti. Vse imajo svojo zgodovino, tj. ugotovljivo preteklost. Historiograf ima prav zato mnogo širše in kompleksnejše – predvsem skozinskoz dialoško – poslanstvo, kakor mu ga pripisuje ljudski glas v nesrečnih deželah, kjer se vse vrti okoli moči oziroma dominacije. V njih se je udomačila krilatica, da zgodovino pišejo zmagovalci. A to ne drži. Cezar v trenutku ustvarjanja tekstov o svojih podvigih ni bil triumfator, temveč historiograf. Zgodovino vedno pišejo zgodovinarji – res pa je, da ti radi ugajajo zmagovalcem.
Historiografija, ki je na kritiki utemeljena disciplina, je pač pogosto žrtev mehanicističnega logicizma: tisti, ki so prevladali, bi se morali nujno manj motiti kot odrinjeni in poteptani ... Vendar pa globlji premislek vodi k sklepu, da so na zgodovino vplivali oboji. In tudi tisti, ki niso bili zapleteni v njihove spore.
Velike freske epoh oziroma področij, v katerih prihajajo do glasu raznolike tendence in glasovi mnogih, so zato največja preizkušnja zgodovinarjeve sposobnosti. In profesionalnosti. Na Slovenskem se že dolgo časa goji misel, da se do velikih del lahko pride skozi sestavljanko različnih parcialnih študij. Vendar ta pot ni vodila do posebej impresivnega uspeha. Konsistentnost in koherentnost pri takem pristopu ostajata problem. Povedano z nazorno primero: oko lahko opazuje pokrajino z različnih višin, pri tem pa je vsaka njena podoba celovita in točna s svojega gledišča, čeprav se nezanemarljivo razlikuje od druge. Iz slik, ki imajo različno duhovno žariščno točko, dejansko ni mogoče sestaviti enovite panorame.
To je zaznavno tudi pri freskah celotne slovenske zgodovine, pri katerih je bil eden od avtorjev Vasko Simoniti. Skrb za obravnavo zgodnjega novega veka mu je bila zaupana tako v Ilustrirani zgodovini Slovencev kakor v Slovenski zgodovini. Obe deli sta imeli predhodnike in predstavljata sklep daljše spoznavne in diskurzivne poti. V obeh pa je za Simonitijev del značilna celovita pripoved. Res je težišče na politični zgodovini, vendar so tudi drugi prameni preteklosti smiselno spleteni v enovito naracijo. Ker nekateri drugi avtorji omenjenih edicij niso bili sposobni udejanjiti enakega pristopa, je vtis obeh celot nekako kubističen. Začetna poglavja Slovenske zgodovine, ki so zaznamovana z najpreprostejšim – rubričnim – členjenjem snovi, vrh vsega izdajajo precejšnjo konceptualno zmedo. Za čas stanovskega reda celo govorijo o družbi, ki je seveda mnogo poznejša koncepcija. Z njo pa se ne da zgodovinsko adekvatno razložiti stvarnosti v visokem in poznem srednjem veku.
Vasko Simoniti je v Slovenski zgodovini obravnaval dobo sprva spontane in nato državno dirigirane modernizacije. Prav slednja je potem vodila k teoriji družbe in jo poskušala uresničiti. Spremembe so bile velikanske. Verjetno v strukturnem smislu največje v zgodovini našega prostora.
Od zadnjega dela Slovenske zgodovine se Simonitijeva obravnava naše nekdanjosti razlikuje po resnosti in pretehtanosti. V poglavjih o začetkih modernizacijskih procesov pač ne beremo do neba zaudarjajočih politikantskih trditev, kakršna je denimo tista o nespornem uspehu vlade Boruta Pahorja pri sklenitvi slovensko-hrvaškega sporazuma o arbitražnem določanju medsebojne državne meje. Simoniti se je v Slovenski zgodovini celo odpovedal za svoj značaj značilnemu prepričanju, da neki zasliševalski stol predstavlja najpomembnejši prispevek Štajercev k civilizaciji. Predstavljam si, da pri njegovem temperamentu to ni bilo niti malo lahko. A znanstvenik je sledil misli, da je ob neujemanju stvarnosti in interpretacij treba spremeniti slednje – pa naj zvenijo še tako učinkovito.
Naj sklenem: Vasko Simoniti je v historiografiji s svojim opusom postavil navdihujoč smerokaz v prihodnost. Tudi kot politik ni pozabil na zgodovino: trudi se ustanoviti nov muzej nacionalnega pomena, na katerega ne številni njegovi kolegi ne predhodniki na čelu ministrstva za kulturo niti pomislili niso. Da je pri tem naletel na odpor ekspertov »starega kopita« – od totalitarizma očaranih levičarskih supremacistov –, je razumljivo: delo pač spreminja svet. A dejansko je politična prepariranost, ki je bistvena značilnost Simonitijevemu znanstvenemu opusu in načrtom sovražnih piscev o preteklosti, zgolj španska stena za njihovo strokovno insuficientnost. In za kulturni primanjkljaj. Ni velika stvar zanašati politiko v zgodovino. To zna marsikdo. Velika stvar je delati za zgodovino tudi v politiki – če je treba, vsem(u) navkljub.
Brazde Vaska Simonitija so rodovitne. Iz njih rase svet, ki mu je prispevek vsakogar dragocen. Tistim, ki so se v zgodovinopisju in organizaciji stroke usmerili drugam – k onemogočanju in izbrisovanju misli, del in ljudi ter k anahronističnosti in politiziranju –, pa bo lepega dne odzvonilo; za njimi ne bo spomina na kar koli dobrega. Jubilantu v tem duhu, z vero v prihodnost, iskreno čestitam. Naj nikar ne pozabi, da je tudi ob sedemdesetletnici še v marsičem na začetku.
»Dovolj imam te štale!«
Dr. Milček Komelj
Jubilant minister za kulturo RS dr. Vasko Simoniti je izrazito pokončen človek velike kulturne širine in svobodnega duha, po svojem človeškem značaju, ki sem ga zmeraj občudoval, pa odločen, četudi odrezav, temperamenten in vseskozi možat, skratka osebnost, ki učinkuje že s svojo navzočnostjo, v svojih stališčih pa, kot sem ga imel priložnost spoznavati, ob vsem zavedanju, da ima zgodovina podobo »izmuzljivega proteja«, izstopa s težnjo po jasnosti, kakršno razbiramo že v njegovih aristokratskih, renesančno izklesanih obraznih potezah.
Živo se ga spominjam če že ne toliko s fakultetnih hodnikov, pa vsaj že iz Arhiva Slovenije, kamor je hodil študirat, a je pred čitalnico pogosto živahno debatiral z zgodovinarji in bil še posebno občudovan od obiskovalk, še bolj pa s sestankov na Slovenski matici, kjer je bil odbornik in član zgodovinskega odseka, čigar beseda je bila vedno trezna, brez omahovanj in ognjevita. Najbolj pa se je razživel v imenitni intelektualni družbi na tamkajšnjih neuradnih srečanjih, še posebno pred novim letom, ko so učenjaki debatirali o aktualnih vprašanjih, povezanih z našo zgodovino. Prav kot zgodovinar je bil toliko bolj vpet v živa vprašanja naše narodne usode, ker je očitno čutil odgovornost tudi do prihodnosti in zato se je pogumno tudi dejavno vključil v družbeno dogajanje, ne da bi ostal le kabinetni učenjak, kar bi najbrž tudi ne bilo v skladu z njegovim značajem.
Še bolj kot vsebine se spominjam vzdušij, v katerih so se kresale naše misli, pri čemer je bil Simoniti večkrat v pravem ognju, ne da bi izgubil trezno distanco, najbolj vznemirljive pa so bile že prav gledališke eskapade, kadar je vzpostavil prijateljsko-polemični dialog z učenim sorodnikom Primožem Simonitijem, ko sta drug čez drugega vzklikala: Poslušaj, Simoniti!, in svoje veliko znanje, duhovitost in ostrino zlivala v skupen plamen, ki je oznanjal zmagoslavje humanizma, izhajajočega iz zgodovinskega poznavanja in zavzemanja za našo svobodno prihodnost, temelječo na identitetno bogatem kulturnem izročilu. Če je bil eden od njiju doma v 16. stoletju kot humanist, je bil drugi najbolj poučen o vojnih razmerah v času tedanjih turških vpadov, oba svetovljana in patriota pa sta se zavzemala za svobodno prihodnost in emancipacijo slovenstva, pri čemer sta se zavedala nevarnosti grozečih ovir.
Beseda se je kdaj nanašala tudi na zgodovinske mite evropskih narodov, in spominjam se, kako se nam je zdelo v zvezi s staro Karantanijo neumestno, da bi se prav Slovenci odrekali predstavi o naši starejši zgodovini, češ da gre samo za mit, ko pa prav na mitih temeljijo zgodovine drugih številčno večjih narodov; hkrati pa je prav Simoniti v pisanju ugotavljal, kako poznejši slovenski iz literature izhajajoči miti, ki smo jih značajsko ponotranjili, tako kot črtomirstvo ali trpko vztrajanje Lepe Vide, zavirajo našo duhovno samozavest. Že spričo navzočnosti vedno angažiranega tajnika in urednika Slovenske matice Draga Jančarja pa je beseda največkrat tekla tudi o literaturi, ki jo Vasko Simoniti odlično pozna in jo je tudi vneto komentiral, posebno Jančarjeve umetnine. Literarna dela pa je v svoji kulturni širini upošteval tudi kot prva, ki so odkrivala zakrite strani naše povojne zgodovine, in se v zavesti, da lahko literatura pove o času in ljudeh še več kot zgodovinopisje, nanjo marsikdaj izrecno skliceval tudi s svojim smislom za psihološko prodiranje v človeka, prav tako pa v svoje delo rad priteguje pričevalnost vseh drugih umetnostnih zvrsti.
Spominjam se tudi, kako sem bil ob takih vprašanjih prvič seznanjen z razkolom duhov na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti, ko je na Slovenski matici omenjal, kako kolegi med seboj niti ne govorijo več, očitno razdeljeni na zagovornike nekdanjega totalitarnega režima in med pogumnejše, duhovno osvobojene iskalce resnice. Kako je to res, sem doživel pozneje ob gledanju neke TV oddaje, ko so bili prvi do drugih že kar grobo napadalni, in vem danes, ko so nekateri zgodovinarji »uradno« z visokih forumov označevani za resne in drugi za neresne ali celo nikakršne. Vasko Simoniti pa je tudi med temi neresnimi vsekakor izjemno resen, kar potrjuje vse njegovo delo, ob katerem tudi laik spoznava, kako je skozi prizmo zgodovine znal umno razlagati tudi aktualna vprašanja, ko je na primer ugotavljal, kako se je potrdila zgodovinska izkušnja, »da s smrtjo diktatorja nastane praznina, ki se lahko razvije v katastrofo, ki več poruši, kot se je prej zgradilo«, ker jugoslovanski in z njimi slovenski komunisti, »slepi od oblasti in želje po njej«, »niso mogli videti mreže zgodovinskih realnosti, ki so močnejše od tiste politične volje, ki prezira zgodovino«.
Vprašanja zgodovine in naše prihodnosti smo ničkolikokrat rešetali tudi v Klubu Nove revije, kjer je bil Vasko Simoniti vedno drag in zaželen gost in prijatelj. Spominjam se, kako je v takih pogovorih Niko Grafenauer večkrat pripovedoval, kako je nekoč svojega sorodnika Boga Grafenauerja vpričo njegovih kolegov ogovoril kar kot kardeljanskega zgodovinarja, in tudi sicer bistro presojal naše zgodovinarje, ko jih je intenzivno zbiral okrog sebe zaradi priprav na Slovensko kroniko 20. in nato še 19. stoletja in jih takrat tudi pronicljivo razpoznaval in razločeval; misel na baročni in starejši čas, za katerega obravnavo naj bi bil uredniško odgovoren Vasko Simoniti, pa je morala zaradi okoliščin skupaj z založbo in revijo zaenkrat zamreti.
Vasko Simoniti se je s svojim delom in ravnanjem izkazoval ne le kot duhovit in pogumen, nekje je zapisal, da se lahko svoboda ljudi razvije samo z neustrašnostjo, ampak tudi kot premišljen in potrpežljiv ter, kadar je šlo za tvegane stvari, predvsem odgovoren do soljudi. Spominjam se na primer, kako je v praznično razgretem priložnostnem omizju, ko so nekateri razvneto sanjarili kar o napadu na Hrvaško, roteče posvaril, naj se zavedajo, kaj pomeni vojna, in ognjevito govoril o grozi in strahotah vojne, pred katero je neučakance opozarjal, a nikakor ne kot kak mirovnik, ki bi zavračal nujne priprave za obrambo, ampak kot modro izkušen zgodovinar, ki se je zavedal vseh fanfar nasilja od Turkov do strašnih povojnih časov, kar je v svojih pronicljivih spisih ničkolikokrat stvarno dokumentiral in živahno popisal; o fenomenu same vojne pa je lucidno pisal tudi z izrecnim zavedanjem, da zgodovinar dogajanj ne more le »relativizirati z ugotavljanjem vzročnosti in posledičnosti«, ampak da mora delovati kot humanist z etično zavestjo, s katero mora vsakršne zgodovinske zločine razpoznavati kot nedopustne, prav kot da bi gledal skozi umetniško občutljivost Francisca Goye. In tudi v obstoju Evropske zveze, ki je tudi on ni idealiziral, je takrat poudarjal temeljno zaslugo, da v njenem delu Evrope tako dolgo ni bilo vojne. Vedno pa se je postavljal na stran resnicoljubnega intelekta, empatije, duhovne svobode in pravičnosti, in se v tem duhu z občudovanjem vredno drznostjo, ne da bi se bal zamer, odzival tudi v intervjujih, v temelju prepričan, da je zgodovina, ki človeka zavezuje »k soočenju s samim seboj kot dedičem vse preteklosti«, »živa zaradi sedanjosti«. V svojem premišljujočem pisanju o zgodovinopisju se je izkazal tudi kot pravcati filozof.
Ko so nam v šolah desetletja dolgo prali možgane, si Simoniti očitno ni pustil zmočiti niti las, četudi je zato izgubil zaslombo v očeh režimskih zgodovinarjev, ki zavračajo t. i. revizioniste. A revizije se gotovo ni šel zaradi revizije, ampak zaradi odgovornosti do resnice, do Slovencev in do sebe. Tak pogum pa je morda ukoreninjen že kar v Simonitijevi rodovini, ki do sveta ne more biti neprizadeta, ne glede na morebitno različnost pogledov v njej. Spominjam se namreč, kako sta se v množici profesorjev ob zborih delavcev na Filozofski fakulteti upala v kočljivih situacijah kljubovalno oporekati veliki večini samo Kajetan Gantar in Primož Simoniti, in iz takega svobodomiselnega izročila je najbrž zrasel tudi Vasko Simoniti in se kot tak oglašal tudi na Matici, kjer se ni nikoli molče sprenevedal, ampak je bil vselej v vrsti tistih, ki so si prizadevali za demokracijo; a tudi ni bil nikoli malenkosten in drobnjakar, ampak je raje, kot da bi se prepiral, zamahnil z roko in do malenkosti, dvignjen nadnje, pokazal prezir, ne da bi bil vzvišen, ker je vedno upošteval mero, ki taki ustanovi in tudi njemu osebno pritiče. Na Matici sem ga zadnjič videl, ko tam ni bilo več urednika in tajnika in mu je na seji nepotrebno pregovarjanje okrog neke plače že tako presedalo, da je le sunkovito dejal: »Dovolj imam te štale!« in odšel ter nato iz upravnega odbora izstopil. Vedno je skratka pokazal odločnost in ponosno ohranjal človeško dostojanstvo, kar pa je spričo okoliščin še posebej težko, a toliko bolj potrebno pri njegovem sedanjem političnem delu.
Izkazal se je tudi pri pripravah za razstavo Temna stran meseca, ki jo je s svojim predlogom sprožil Drago Jančar, tedanji direktor muzeja novejše zgodovine, moj študijski kolega Iztok Durjava pa je to dopustil, sodeč po njegovem današnjem oglašanju v javnosti, očitno brez zadržkov, če ne celo s tedaj še skritim veseljem. Te priprave so se prav tako odvijale na Slovenski matici in takrat je, po prvih sejah v širši sestavi, kjer je najbolj dominiral Jože Pučnik, z veliko zagnanostjo vzel marsikaj v svoje roke prav Vasko Simoniti, ki je imel odločen osrednji prispevek tudi v zborniku ob 30-letnici te razstave. Danes pa je že drugič izpričal svoj pogum in odgovornost, ko je sprejel zadolžitve ministra za kulturo in torej soustvarjalca zgodovine, kar je najbrž še mnogo težja ali izpostavljena naloga od samega zgodovinopisja.
Simoniti je gotovo rasel s kulturo že kot sin umetnika, skladatelja Rada Simonitija, predstavljanju kulture je poklicno predana njegova kultivirana žena Alenka Zor Simoniti, vsa njegova izobrazba sega v kulturne širine, globine in višine; v življenju sem ga videval v družbi naših osrednjih umetnikov in spoznaval kot izrazitega esteta, doživel pa sem tudi, kako je dal pobudo, da so njegovi rojaki iz Goriških Brd v Dobrovem postavili spomenik pesniku Alojzu Gradniku. Takrat me je celo povabil, da sva skupaj obiskala kiparja Brdarja v ateljeju, kamor si je prišla še neodliti kip ogledat delegacija iz Brd, in sva ji vpričo avtorja pojasnjevala umetniško svobodo, da umetnina ni fotografska reprodukcija, ampak lahko upodobljenčeve obrazne poteze izrazno preoblikuje oziroma duhovno potencira.
Naloge, ki si jih je Simoniti zdaj ponovno zadal kot minister, pa mi postajajo jasnejše že zaradi izkušenj, ki sem jih pridobil v času, ko je bil minister prvič, ker me je takrat postavil v kako tamkajšnjo komisijo. Seveda se že ob pogledu na preteklost zavedam tudi notorično slabega ekonomskega položaja ustvarjalcev, za izboljšanje katerega si je s tako vnemo vse življenje najbolj prizadeval Rihard Jakopič, ki je na to nenehno opozarjal in prosjačil za podpore. Toda v komisiji sem spoznal, da se je v času, ko lahko velja za umetnost karkoli, razglasilo za umetnike na stotine ljudi, katerih napovedani projekti niso kazali nikakršne zveze z umetnostjo in so potrjevali le prepričanje, da lahko obvelja za umetnost prav vsaka domislica, ki jo kdo proglasi za umetnino. Če je bil kdo le zavrnjen, pa se je redno pritožil in mu je moralo biti praviloma ustreženo, tako da se je izkazovalo aboniranje na umetniški status kot nekaj samoumevnega, in ko sem spoznal, da je ta status v bistvu mišljen kot sam po sebi morda hvalevreden socialni korektiv, sem to izpovedal Simonitiju in videl, da se tega povsem zaveda. Zdaj, ko je ta samoumevnost gotovo samo še narasla in ko velja za umetnost tudi že vsakršno aktivistično izrekanje političnih stališč, pa tudi povsem razumem njegovo odločnost, da je v okrilju umetnosti vendar potrebna selekcija in da se take anomalije uredi in stvari postavi na pravo mesto. Pri tem in vsem drugem pa ne sme biti slep uradnik, ampak osebnost, ki zaupa sebi, tako kot je minister Capuder, in očitek tako ozaveščenemu kulturnemu ministru, da je nekulturen in da ne doume »umetniškosti« protestnih instalacij pred ministrstvom, samo kaže, kako je v družbi vse postavljeno na glavo, in da nam je zato potreben ravno razgledan in samozavesten presojevalec, kakršen je Simoniti. Napadi nanj ali na njegove samostojne odločitve pri izbiranju direktorjev ustanov in neutemeljene reakcije nanje kažejo samo na to, kako zabetonirano je pri nas že apriorno prepričanje, da morajo biti vse vlade in celo usmeritve ustanov ideološko leve, da morajo mediji oznanjati le levičarska gesla in da mora pripadati ves državni denar levičarski agendi, kar je seveda povsem v skladu s Simonitijevimi zgodovinskimi ugotovitvami o celotnem povojnem času pred osamosvojitvijo, ki ga je v vsem določala komunistična ideologija in ki ga je zato nekje imenoval celo za nenaravnega. In tudi če mu je ob teh nesmislih najbrž že vsega dovolj, upam, da se ne bo dal ustrahovati in da kot čistilec Avgijevega hleva ne bo popustil.
Še iz časov njegovega prvega ministrovanja se posebej spominjam še njegovih odličnih in celovitih, široko zajemajočih govorov z otvoritev nekaterih pomembnih razstav. Ko so se ljudje vedno znova spraševali, le kdo mu jih je napisal, sem jim zagotavljal, da jih s samoumevno lahkoto tako elokventno piše sam, in ko sem ga nato vseeno povprašal, mi je to seveda potrdil. Že takrat pa so se vsi t. i. kulturniki nenehno obračali nanj. To sem doživel nekoč celo po neki prireditvi pred jamo Vilenico, kjer je bil prav ves čas tako nenehno oblegan s prošnjami, da mi je pomignil, naj nekaj časa stojim ob njem, kot da se pogovarjava, da si je lahko vsaj za hipec oddahnil. In samo upam, da si tudi danes ne bo dopustil, da bi se ukvarjal prav z vsakomer, kdor se brez pravega razloga slepo zaganja vanj, tako kot si že ob prvem ministrovanju ni dovolil, da bi mu odvzeli pravico do osebne identitete in si, kot je pripovedoval, ob vsej urejenosti ni pustil vsiliti menda statusno predpisanega nošenja kravate. Ob nenadni sedemdesetletnici, ki je dohitela tudi njega, a še vsega živahnega in mladostnega, mu želim dovolj potrpljenja, trdno voljo in vse najboljše, s srčno željo, da bi ostal neustrašen in da bi spričo vse bolj nekulturnih napadov nase častno vzdržal vse pritiske ter ohranjal svoje gosposko dostojanstvo še naprej.
Dragi Vasko Simoniti, ne pusti se raniti ne ubiti! Ne obupuj, ampak vesel praznuj. Kulturnega snovanja niti usklajuj in nad nasiljem še naprej zmaguj!
Družinske dolžnosti (na poti za temno stran meseca)
Alenka Puhar
Ne bom rekla, da so bile priprave na razstavo in knjigo Temna stran meseca posebno težavne in mučne. Ozračje je bilo imenitno, prevladovala je z veseljem prežeta zagretost, ki človeka navdaja, kadar počne nekaj smiselnega. In za to je šlo: Za kljubovalno osvetljevanje temnih kotov. Tudi tiste zaklenjene sobe, ki jo je Sinjebradec uporabljal za skrivanje pobitih žena – potem pa je usoda prinesla v grad mlado ženo, ki jo je gnala radovednost in se ni ustrašila prepovedi… Pri našem delovanju, ki je – če se smem pobahati – pomembno prispevalo k samospoznavanju in se nam ga ni treba sramovati, je bilo tudi nekaj bridkosti in jeze ob vedno novih ugotovitvah, kako malo je ostalo, je dostopno, se da najti…Danes bi seveda zlahka našli precej več predmetov in dokumentov, ki bi osvetlili povojno represijo, ampak…
Razume se, da so nastajanje spremljale tudi razne sence - občasne pikre pripombe, posmehljivi pogledi… kar je potem privrelo na dan ob otvoritvi. (Nekaj tega sem predstavila ob dvajsetletnici, to je na simpoziju Temna stran meseca 2., jeseni 2018) Sem in tja smo si o tem kaj povedali, pojamrali… Od tistega, kar je povedal Vasko Simoniti, mi je v spominu ostalo tole: Malo pred otvoritvijo decembra 1998 je na Filozofski fakulteti nalepil nekaj plakatov (gre za črno-belo fotografijo Hilde Hahn, na smrt obsojeno na prvem dachavskem procesu, s sojenja, z ukrivljeno zvezdo na vrhu) in vse so takoj potrgali. Breda Pogorelec, znamenita jezična slavistka, pa ga je ostro prijela, da je odmevalo po hodniku: Kakšen sin, ki se tako grdo izneveri očetu! Iz tako znamenite partizanske družine, zdaj pa takole blati NOB….!
Kakšno posebno presenečenje to ni bilo. Vsi smo zrasli v svetu, kjer se je dobro vedelo, katere teme so nedotakljive, katerih poglavij zgodovine se je treba na daleč izogniti, če človek ni nagnjen k himničnim epopejam, pa tudi, da se od otrok partizanov pričakuje še posebno čvrsta zvestoba. In večini je bilo jasno, da univerza v vseh poglavitnih elementih sledi tem smernicam in tako vzpostavlja intelektualno okostje družbe. Za ilustracijo odlomek s seje SZDL, ki smo jo objavili med dokumenti, (Temna stran meseca), iz časa, ko so se trudili z univerze pregnati Antona Slodnjaka: »Če Slodnjaka primemo kot primer,« je izjavil tovariš Janez Vipotnik, »boš videl, kako bo to na univerzi pomagalo. Sedaj so vsi prepričani, da lahko delajo, kar hočejo in to tudi delajo.« Tovariš Kimovec je prikimal: »Slodnjak si je nabral okoli sebe še druge asistente, ki jih bomo pri prvi reelekciji pospravili. Če hočemo iz slovstvene stolice napraviti resno stolico, ki bi resnično vplivala na formiranje zavesti študentov, potem je osnovno, da napravimo tu red.«
Seveda so ga. Dušan Pirjevec s sosednje katedre jim je pri tem pomagal (tudi s serijo člankov v Naših razgledih). Toda to je bila ena njegovih zadnjih velikih uslug partiji. Čez nekaj let je imel o tem, kaj se sme pisati ter o formiranju zavesti študentov že precej drugačno mnenje. Enako o komunistični partiji in je z nje protestno izstopil. Tudi o tem, kdo in kdaj in kaj sme odkrivati temno stran meseca. Na pomlad 1964, ko je partija/udba zaradi te metamorfoze šla nadenj s sramotilno kampanjo, je izjavil: »Najvišji tovariši so že dvakrat sprožili proti meni nedostojne hajke v zvezi z mojim delovanjem v partizanih. Če bodo s tem nadaljevali, bom pa jaz sprožil vprašanje vseh partizanskih likvidacij, pobijanja belogardistov po vojni, vprašanje tistega Malovašiča, ki so ga ubili na Kidričev ukaz zaradi treh bal blaga, vprašanje Diehlovega procesa itd.« (Specialni bilten, 5. 6. 1964).
Generacija sinov se je tedaj (po letu 1964 dokaj izrazito) začela deliti na bolj in manj lojalne, vdane. Kljubovanje je bilo pogosto označeno za nespametno ali kar noro. Po otvoritvi razstave in izidu knjige je tako javno izjavilo več profesorjev, recimo Rudi Rizman: »Ponujeno sporočilo iz knjige Temna stran meseca, da smo 45 let živeli pod totalitarizmom, pa meji na intelektualno paranojo in neprepričljiv glas nestrpne politične drže.« (RR Temno sporočilo Temne strani meseca, Delo SP, 6. febr. 1999) Čez dvajset let je vneto pokimal Oto Luthar: »Temna stran razuma«. (OL, Temna stran razuma, Delo SP 31. dec 2020)
Zdaj pa nekaj pogledov na zgodovinsko areno – od strani, tako rekoč iz zadnje vrste galerije, brez ambicije po vpletanju v profesionalne debate. Orisala bom nekaj dogodkov, vsi so tesno povezani s temno stranjo meseca – z malo začetnico.
Zveza borcev in Udba: Malo po Temni strani meseca, leta 2003 so v Zvezi borcev začeli premišljevati o novem predsedniku, saj je bil general Ivan Dolničar na čelu te pomembne organizacije že 13 let. V poštev so praviloma prišli visoko pozicionirani ljudje, nosilci vodilnih partijskih, državnih, vojaških funkcij in spomnili so se Janeza Stanovnika, ki je bil nekoč že predsednik republike. Pozneje je pot na borčevski prestol orisal takole:
»To je bila Dolničarjeva želja, ni pa bila želja vseh vplivnih članov. Udbaši so imeli takrat Zvezo združenj borcev v svojih rokah. In Zveza združenj borcev je bila sinonim za trdo linijo med partizani. Dolničar je pa to hotel spremeniti in dejal: 'Veš kako bova naredila? Šel boš na Turjak, kjer boš govoril ter lepo povedal, kaj se je dejansko dogajalo.' Naši so ranjence pobili. Še pred prireditvijo so sporočili, da bo govorec lokalni župan, ne Stanovnik. Jaz pa sem obvestil Dolničarja, da Stanovnik ne bo na Turjaku govorec, a tudi ni več kandidat za predsednika. Potem je Dolničar postavil pogoj, da govorim, ker je vedel, da bom v Zvezo združenj borcev prinesel drugačen veter.« ( Janez Stanovnik leta 2013 v pogovoru z Jelko Kušar, v knjigi Viharno stoletje – pogovori z Janezom Stanovnikom, Ljubljana 2013, str. 263)
Šokantne besede. O zvezi borcev marsikdo ni imel prav visokega mnenja, veljala je za konservativno stražo nekega gerontokratskega režima. Da se izognem osebni pristranosti, bom citirala pisatelja Ivana Lovrenovića: »Organizacija borcev je bila pooblaščena za negovanje partizanske tradicije in bila je antipatična parapolitična represivna institucija, ki je ob vsaki možni priliki dušila javnost s svojimi konservativnimi, primitivnimi in grozečimi intervencijami v vse mogoče aspekte javnega življenja - v književnost, film, kulturo nasploh, v politiko, medije itd.« (IL, Krvava istina, Feral Tribune, 13. maj 2000)
Bolj ali manj se je slutilo, da med politkomisarskimi, borčevskimi in udbovskimi krogi ni prav velike razlike, navsezadnje je postal prvi predsednik Zveze borcev Ivan Maček Matija, šef Ozne. Ampak do tedaj ni nihče odkrito rekel: Udbaši imajo zvezo borcev v svojih rokah! Poklon Janezu Stanovniku, za to potezo zasluži priznanje. Škoda, da potem tega spoznanja ni utrdil, razširil v javnost, z argumenti podprl in razvil, temveč je pogosto izjavljal kaj popolnoma nasprotnega. Enako škoda, da je njegovo priznanje šlo kar mimo – vsaj leta 2013, ko je bilo objavljeno v knjigi. Tudi zgodovinarji so nekako preslišali pretresljivo, kar v nebo vpijoče priznanje, da Udba obvladuje stare partizane, s tem pa seveda ključna spoznanja o sodobni zgodovini, mogoče pa še o čem. In to zanesljivo še leta 2003, trinajst, štirinajst let po sesutju komunizma in padcu berlinskega zidu! Za zgodovinopisje ima to gotovo izjemne posledice, saj kratko malo pomeni, da udbovci držijo roko nad zgodovino druge svetovne vojne, revolucije in seveda režima, ki se je z njo vzpostavil, in ki je ali naj bi ali mogoče je minil, propadel, sestopil leta 1989/90. Kako to zgleda, pa je Stanovnik dovolj zgovorno, kar kričeče ilustriral s trajno skrbjo za prečiščeno, hagiografsko podobo partizanstva. Ve se, da so partizani po padcu Turjaka (jeseni 1943) pobili ranjence, ki so jih dobili v roke po zmagi nad nasprotniki, a bog ne daj, da bi to kdo javno povedal, kaj šele obsodil! Ali se potrudil, da bi stanje doživelo kakšne popravke… - Stanovnik je šel na Turjak, imel je govor, omenil je poboj ranjencev in so mu žvižgali! (Viharno stoletje in B. Nežmah) (Strela skrtačena! bi rekel Milčinski.)
Prevlada komunistov oziroma kontinuiteta. Leta 2003 je izšla pomemba knjiga, Anne Applebaum je objavila, v angleščini, mogočno zgodovino kazenskih taborišč v Sovjetski zvezi, Gulag. AA je Američanka židovskega rodu, s poreklom iz Rusije, zgodovinarka in novinarka, brez dvoma izredna poznavalka boljševiške zgodovine in postkomunistične polovice Evrope; dolgo je živela na Poljskem, veliko je potovala po Rusiji, in zna rusko in poljsko. Na koncu svoje mogočne knjige o velikih strahotah 20. stoletja se je vprašala, zakaj se o tem v bivši SZ in drugih vzhodnoevropskih državah tako malo raziskuje, govori, problematizira – zakaj so Vzhodnoevropejci tako brezbrižni do teh grozot? Po razmišljanju o razlogih za molk je v Epilogu sklenila:
»Toda najpomembnejša razlaga za pomanjkanje javne razprave sta moč in ugled tistih, ki zdaj vladajo ne le v Rusiji, ampak večini nekdanjih sovjetskih držav in satelitskih držav. Decembra 2001, ob deseti obletnici razpustitve Sovjetske zveze, so 13 od 14 nekdanjih sovjetskih republik vodili nekdanji komunisti, prav tako tudi mnoge nekdanje satelitske države, med njimi Poljsko (…) Celo v tistih državah, ki jih niso vodili neposredni ideološki nasledniki komunistične partije, so nekdanji komunisti in njihovi otroci ali sopotniki še naprej pomembni del intelektualne, medijske in poslovne elite. (…) Prevlada nekdanjih komunistov in nezadostna razprava o preteklosti v postkomunističnem svetu nista naključni. Odkrito rečeno, nekdanji komunisti imajo očiten interes, da prikrivajo preteklost: umaže jih, spodkoplje jih, škodi njihovim težnjam po izvajanju 'reform', tudi če osebno niso imeli nič s preteklimi zločini. Na Madžarskem se je nekdanja komunistična partija, preimenovana v socialistično stranko, zagrizeno bojevala proti odprtju muzeja žrtvam terorja. Ko je bila nekdanja komunistična partija, preimenovana v socialne demokrate, izvoljena na oblast na Poljskem leta 2001, je takoj zmanjšala proračun poljskemu inštitutu za nacionalni spomin, ki so ga ustanovili njeni predhodniki iz desne sredine (…) To je bistveno: nesposobnost priznati ali obžalovati ali obdelovati zgodovino komunistične preteklosti bremeni mnoge države postkomunistične Evrope kakor skala. Tihe govorice o vsebini starih 'tajnih dosjejev' še naprej vznemirjajo sodobno politiko in so destabilizirale vsaj enega poljskega in enega madžarskega predsednika vlade. Kupčije med bratskimi komunističnimi partijami v preteklost imajo še naprej zapletene posledice v sedanjosti. Marsikje je aparat tajne policije ostal tako rekoč nespremenjen. Občasna odkritja svežih zabojev kosti lahko nenadoma sprožijo prerekanja in jezo.« (AA, str 698, 699, angleški 509,510)
Človek bi rekel, da se v tem orisu zlahka prepoznamo tako rekoč vsi Vzhodnoevropejci… Seveda pa ni tako. Frane Adam in Matevž Tomšič, slovenska sociologa, ki sta se veliko ukvarjala z elitami in zlasti z zdržljivostjo komunističnih, bi se strinjala z oceno, da so komunisti 1989/1990 nominalno izgubili oblast, a da so obdržali veliko svoje moči – in za to bi znala postreči s številkami, tudi na decimalke. Marsikdo pa se iz takih trditev odkrito norčuje. Značilen je primer Luke Lisjaka Gabrijelčiča, ki je že več let vodilni zunanji komentator Dela. Aprila 2020 je v kolumni Avtogol orisal nekaj potez Janševe vlade, predvsem depešo, ki se je na očitke o pritiskih vlade na medije, odzvala »z jeremijado o komunističnih novinarjih«, ta pa je »podobna socialističnim režimom, ki leta 1975 na očitke o kršenju človekovih pravic potegnejo na dan zgodbe o fašističnih zločinih (…) Težava je, da argumenti, ki so utegnili zveneti prepričljivo pred petnajstimi leti, danes na daleč smrdijo po desničarskem populizmu. Boj proti 'globoki državi' je v zadnjem desetletju postal osrednji slogan, pod katerim avtoritarna desnica na Poljskem in Madžarskem sistematično razkraja demokratične standarde in institucije, do katerih se je postkomunistična Evropa mukotrpno dokopala v prvih desetletjih tranzicije…«
Ob teh trditvah bi se dalo marsikaj povprašati – na primer tole: Recimo, da argumenti smrdijo, ampak ali to eo ipso pomeni, da so brez teže? Vendar bom položaj raje osvetlila z nekaj osebnimi doživetji. Iz istega časa in istega časopisa, seveda v obzorju »temne strani meseca«.
V senci Udbe, njenih upokojencev in zvestih sinov. Leta 2019 sem bila povabljena, (po desetletju prekinjenih stikov), da enkrat na mesec napišem kolumno za Delo. Večina jih je izzvala nejevoljna pisma bralcev. Maja 20 sem komentirala Ljubitelje leninizma, glavni povod je bil poklon treh vidnih članov SD, ponosnih naslednikov komunistične partije, pred Kidričevim spomenikom. Ob tem prizoru me je zaneslo v spomin na mladost, ko sem se srečala z zahtevo, da kot novinarka postanem družbenopolitični delavec, »ki je zavestno podvržen idejam marksizma in leninizma«. V kolumni sem na kratko citirala, kaj še je od mene tedaj terjal novinarski kodeks. Oglasil se je jezni bralec, ki mu ni bilo jasno, kaj je narobe s tistim kodeksom in zakaj se ga ne bi držali še danes?! Očitki so se vlekli in razširili, ker je imel več somišljenikov, željnih objave. Zdelo se mi je čudno, da se v času, ko je depeša s svojo »jeremijado o komunističnih novinarjih« izzvala hude proteste, češ, Janševi imajo pač preganjavico, da se torej nekdo tako zagreto postavi za »družbenopolitične delavce, zavestno podvržene marksizmu in leninizmu«. Kdo neki je to? Kaj hoče? Malo sem raziskovala - brez knjig Igorja Omerze bi mi bilo precej težje - malo sem spraševala in ugotovila, da je Jože Kavčič upokojeni uslužbenec Uprave državne varnosti, dandanes zelo aktiven v Združenju za vrednote NOB in pogost dopisovalec v Pisma bralcev v Delu (mogoče pa objavlja še kje drugje). Napisala sem vljudno pismo v ugovor Kavčičevim stališčem, dostavila vabilo za neki simpozij – a uredništvo Dela mi tega ni hotelo objaviti. Besedilom o Udbi se Delo na daleč izogne, tudi če gre za kratko navajanje suhih dejstev. (Delo, maj, junij 20)
To naj bo opomba k Stanovnikovi ugotovitvi o dominaciji Udbe do leta 2003 in o voljnosti Dela (ter drugih sorodnih časopisov), da bi se posvečala fenomenom Udbe nekoč in sencam Udbe danes… Če je v času, ko je Anne Applebaum pisala o težki dediščini zgodovine, ki leži na vzhodnoevropskih državah, in o svojih pogledih na razloge, da se o tem pretežno molči – in če so to »argumenti, ki so utegnili zveneti prepričljivo pred petnajstimi leti, danes na daleč smrdijo po desničarskem populizmu«, potem kaže razmisliti o tem, kaj vse se je med tem zgodilo in kaj to pomeni.
Naslednje razburjenje se je sprožilo julija 2020, ko sem osvetlila Churchilla, packanje in poskuse rušenja njegovih spomenikov (v Veliki Britaniji in v ZDA) ter negativen odnos jugoslovanskih komunistov do njega. Poudarek je bil: »V svetovni protifašistični koaliciji so nekateri svoje zaveznike antifašiste imeli za fašiste«. Pred tem sem se nekaj let ukvarjala z odnosom partizanov/komunistov do zahodnih zaveznikov, na novo in pošteno sem prevedla spomine partizanskega zdravnika iz Nove Zelandije dr. Rogersa, ki so pri nas izšli (leta 1962) močno cenzurirani, in napisala obsežno spremno besedo, recimo dodatno osvetlitev temne strani meseca. (Ko bi leta 1998 vedela za dr. Lindsaya Rogersa, bi ga seveda z navdušenjem dala v razstavno vitrino.) Debata se je vlekla do srede novembra, v Delu je izšlo 21 pisem (moji odgovori niso všteti), eden od jeznih tovarišev pa je kritike preselil še v Reporterja. Vsa pisma razen treh so bila odločno in jezno proti meni (in dr. Rogersu, na Churchilla so pozabili). Razprava se je v glavnem odvijala med ljudmi moje generacije, se pravi med ostarelimi sinovi in hčerkami akterjev v 2. svetovni vojni.
K rdeči niti tega besedovanja spadata dva poudarka: Najprej da so vsaj trije udeleženci ostre polemike potomci oficirjev Ozne/Udbe (natančneje, za tri zanesljivo vem.) Drugič, dvakrat se je v debati pojavil zgrožen očitek, kako je mogoče, da se jaz, ki sem iz partizanske družine, tako grdo vedem do svetinj, kakršna je partizanska saniteta…(Lipnik, 19, sept. 20, in Januška, Reporter, 9.november 20), denimo takole: »Kar beremo in poslušamo naprej in naprej s strani nekaterih glasnih kritikov NOB in življenja po tem, močno preseda in ustvarja dvom o objektivnosti te kritike, kadar prihaja od ljudi, ki izhajajo iz družin zaslužnih partizanov. Človek se ne more znebiti vtisa, da gre za očitno čisto osebne frustracije in zamere do svojih bližnjih prednikov – in posamezniki na tak način izživljajo svoj nezrel upor avtoriteti iz mladostnih dni – pri tem pa močno koristijo današnjim profašističnim in tedanjim klerofašističnim političnim krogom.«
Iz večine objavljenih očitkov je bilo mogoče razbrati, da je razkol iz vojnih let trajna prelomnica, ki jo je treba zvesto čuvati, tako rekoč postaviti mrtvo stražo ob njej. Generacija sinov in hčera je dolžna prisegati na vrednote, programe, zaveze, dejanja svojih staršev, brez vsake kritične distance in brez lastnih idej. Vse v duhu tiste znamenite opredelitve revije Borec: »Revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih tradicij.« Kritične osvetlitve so popolnoma neprimerne, sramotne in vredne najostrejše obsodbe, saj pomenijo vodo na mlin dandanašnjim fašističnim težnjam….
Res, zaključim z vzdihom, človek se potrudi in obudi spomin na imenitnega partizanskega zdravnika - pa s tem pravzaprav pomaga fašistom…
Prestop k manj osebnim dogajanjem. Zgodovinski spomin in njegov pomen. Septembra 2019 so v Evropskem parlamentu sprejeli resolucijo Pomen evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Gre za nadaljevanje in dograditev prizadevanj tako Evropskega parlamenta (unije), kakor tudi Sveta Evrope, da z resolucijami, deklaracijami, priporočili osvetljuje vlogo zgodovine – zlasti njenih najhujših poglavij – pri oblikovanju sodobne evropske zavesti. Resolucija je znova spomnila, da sta nacistični in komunistični režim zakrivila množične poboje, genocide in deportacije. Pozvala je vlade, naj obeležujejo 23. avgust kot evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov in o teh zadevah bolj osveščajo mlajšo generacijo. (Gre za dan, ko sta Hitler in Stalin sklenila pakt o nenapadanju in o delitvi Evrope). Resolucija je tudi opomnila, da so v nekaterih državah članicah še ohranjeni spomeniki, ki poveličujejo totalitarne režime.
Za to resolucijo je glasovala velika večina članov parlamenta (535, kar je dva več kot za njeno predhodnico iz aprila 2009). Edina skupina, ki je glasovala proti, je bila skrajno leva politična grupacija European United Left/Nordic Green Left. Izraza »skrajno leva«, ne uporabljam poljubno, pač pa v skladu z normami in klasifikacijo Evropskega parlamenta. Tam upoštevajo politično-ekonomske kriterije, med katerimi ni odnosa do zgodovine. Po vsej vzhodni Evropi pa je prav odnos do preteklosti eden ključnih elementov za delitve na levo in desno; to je pogosto tudi razlog za nekaj temeljnih nesporazumov v dialogih med Vzhodom in Zahodom.
V Sloveniji ta resolucija ni zbudila posebno velikega zanimanja. Zanjo so glasovali vsi slovenski poslanci (nekateri sicer neradi), razen enega - Milan Brglez se je vzdržal. Je pa pozneje pripomogel k jeznim odmevom. Do teh je prišlo na naši skrajni levici, denimo v Združenju za vrednote NOB, v Mladini, na nekaterih internetnih portalih. Tako se je oglasila Maca Jogan (»Na plan silita neofašistični in neonacistični duh«, Svobodna beseda, december 2019), ki je mnenja, da je evropski parlament podprl neonaciste. Božo Repe je ocenil, da gre za »poskus ustvarjanja nove evropske zgodovine z njenim ponarejanjem in novimi konstrukcijami, ki so izrazito v funkciji določenih aktualnih geopolitičnih in ideoloških potreb, ciljev in interesov… Izraz novih geopolitičnih razmerij, v katerih naj bi bila Rusija glavna sovražnica Evrope…. To je preprosto neke vrste kupčija… Vzhod je dobi ideološke koncesije, s katerimi se v zahodni Evropi tako ali tako nihče več ne ukvarja …« (Mladina, 11. okt 19) No, tudi poklon bronastemu Borisu Kidriču, ki ga je po izvolitvi na vodilno mesto SD uprizorila Tanja Fajon (v družbi Dejana Židana in Marka Koprivca), je bil svojevrstno udarno »ločeno mnenje« o resoluciji, saj gre za spomenik možu, ki v vseh bistvenih potezah pooseblja tisti totalitarni režim, ki mu resolucija nasprotuje in za katero je Fajonova s stisnjenimi zobmi le dvignila roko…
Uporniki lojalne vrste. Mogoče je tu na mestu opazka, da je med nasprotniki te (in mnogih drugih) resolucij, deklaracij, priporočil zelo veliko univerzitetnih profesorjev, zlasti humanističnih in družboslovnih ved. Breda Pogorelec ima precej somišljenikov, ki bi z njo vpili po hodnikih proti nehvaležni generaciji potomcev slavnih partizanov. In seveda mislijo, da so edini upravičeni razsojati, kaj je prav in kaj narobe, kaj je treba slaviti in o čem molčati, kaj je demokracija in kaj fašizem… Z rastočo osuplostjo sem spremljala dejavnost Cvetke Hedžet Toth v njenih zadnjih letih. Pisala je o svojem rojaku Antonu Vratuši in glej, na treh straneh sobotne priloge Dela so se kopičili slavilni stavki, le podatka, da je bil vosovec, oznovec in nato visok oficir Službe državne varnosti ni bilo nikjer. Kot marljiva sodelavka Svobodne besede (ki je naslednica Svobodne misli, ki je naslednica TV 15) in zagreta članica Združenja za vrednote NOB je razlagala »Zakaj sem upornica« (Svobodna beseda, avgust 2019), se zapisala vztrajnemu boju proti «vstajajočemu klerofašizmu«, »zmagovitim prebojem na Menini«, v enem svojih zadnjih člankov pa je priznavalno citirala starega partizana »Karla Gržana, da kot narod ne moremo preživeti iz zgodb fiktivnih junakov, kot sta kralj Matjaž in Martin Krpan. Potrebujemo žive, resnične legende, kajti v njih narod korenini in to je legendarni dogodek mladega partizana Franca Severja Frante.«
V zadnjem desetletju se je njihov »boj proti fašizmu« tako razrasel, da mi zbujajo strah pred … ne, ne pred ljudmi ene knjige, saj so jih vsi po vrsti prebrali veliko, gre za homines unius aetatis, ljudi, ki so kot brodolomci naseljeni v eni sami dobi; čisto povsod vidijo fašiste, naciste, klerofašiste, Eichmanne, esesovce, hakenkrojce, Auschwitze…. Tale hiperbola, uperjena naravnost v čelo slavljenca, je vredna častnega mesta v tem krožnem pohodu okoli temne strani meseca. Oto Luthar je sklenil protestirati proti kadrovski politiki vade SDS, posebej proti »politični čistki v muzejih, galerijah in drugih javnih zavodih«. Le kaj bi dovolj krepko izrazilo siloviti gnev, ki preveva avtorja spisa (ki je 31. decembra 2020 dobil dve strani SP Dela)? Ustrezna je samo podivjana retorika, zadošča samo antinacistični barok:
»Minister Vasko Simoniti ne potrebuje razloga, ker pripada politiki, ki na vprašanje 'Zakaj?' odgovarja, da 'Zakaj?' zanjo ne obstaja. 'Zakaj?' je črtala. Podobno kot paznik v koncentracijskem taborišču, ki je Primu Leviju po prihodu v Auschwitz odrekel vodo … in mu na njegov 'Warum?' odgovoril z 'Hier gibt es kein warum!' oz. 'Zakaj tu ne obstaja!'«
Na kolodvoru Auschwitz bom obstala, odložila svoj skromni kovček in počakala na drug vlak. Prestopila bom na vlak na vzhod, proti Belorusiji. Razpredanje o medgeneracijskih odnosih in političnih delitvah v postkomunističnih družbah bom povezala z orisom novele, ki jo je lani poslal v branje pisatelj iz Belorusije in ki prepričljivo povzema, kar sem hotela povedati:
Alhierd Baharevič je v zbirki Zadnja knjiga gospoda A. objavil novelo o beloruskem študentu slavistike, ki se spomni na deda iz Minska, ko išče možnost za poceni stanovanje v prestolnici. Ta ded ali celo praded je bil nekoč veljaven mož in ima v Minsku veliko, za beloruske razmere razkošno stanovanje. Mlademu sorodniku je pripravljen odstopiti sobo, a postavi dva pogoja: 1. Nikdar ga ne sme žicati za denar. 2. Nikdar ne sme vstopiti v njegovo, dedovo sobo. Pod nobenim pogojem. Čez čas ded zboli, odpeljejo ga v bolnico in tam umre. Nadebudni študent povabi stanovat k sebi še svojo prijateljico, neha študirat, pozabi na vse obljube in brez posebnih zadržkov prevzame tudi dedovo sobo. Da bi punca, ki je umetnica, dobila atelje, iz nje zmečeta vso dedovo šaro. Največ je zaprašenih dosjejev NKVDja, sovjetske politične policije, z zgodbami o aretiranih in na smrt obsojenih. In potem neke noči pozvoni na vratih. Na pragu stojijo trije enkavedejevci, pokojni ded in dva kolega. Študenta in njegovo punco aretirajo, odpeljejo v gozd in ju za neposlušnost obsodijo na smrt. Ded, ki je vodja trojke, si od vnuka vzame 19 let življenja in jih doda k svojim, ostala dva si razdelita življenjsko dobo njegove punce… Tajna politična policija si kot združenje vampirjev prilašča svet živih.
