Po Titu Tito in po Udbi Udba

»Ugrabljeni Stjepan Crnogorac je bil na neznanem kraju, neznanega dne, na neznan način in od neznanih oseb zavratno umorjen ter na neznanem kraju pokopan. Glede neznanega kraja je največja verjetnost, da je bil umorjen nekje v Sloveniji, saj so ga sem hodili zasliševat iz Beograda in Doboja. Glede neznanega dne menim, da potem, ko so ga temeljito izprašali, in potem ko so uničili devetnajsterico feniksovcev (za večino od njih niti ne vemo, kdaj natančno so bili umorjeni), niso imeli udbovci nobenega razloga več, da bi ga še ohranjali pri življenju. Zato ne verjamem, da je Crnogorac še dolgo živel. Vsekakor je bil umorjen pred septembrskim sestankom predsedstva SFRJ (leta 1972), ko je Tito dejal: 'Tisti, ki so mrtvi, so mrtvi, in tistim, ki so ostali živi, bomo sodili, kakor je potrebno, in ve se, kakšen mora biti rezultat tega.' Glede neznanega načina umora se lahko samo vprašamo, ali so mu povedali, da bodo umorili, ali pa so to naredili zahrbtno in tako, da se Stjepan ni zavedal, kaj ga bo doletelo. O konkretni izvedbi zunajsodne udbovske eksekucije pa ne bi rad špekuliral, naj to povedo tisti slovenski udbovci oz. udbovski funkcionarji, ki so še živi in to vedo. Pri tem mislim predvsem na Borisa Mužiča, Marjana Orožna in Silva Gorenca. To velja tudi za ugotovitev kraja, kjer ležijo Stjepanovi posmrtni ostanki,« je zapisal Igor Omerza v svoji novi knjigi Kliči U za umor.

U seveda pomeni Udbo, v knjigi je popisal življenje hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca, ki so ga 3. julija 1972 ugrabili slovenski udbovci, ga iz Salzburga prepeljali v Ljubljano ter tukaj zaslišali in nato umorili. Med študijem v Salzburgu je spoznal mlade rojake, s katerimi se je pozneje pridružil organizaciji Hrvaško revolucionarno bratstvo, ki se je zavzemala za oborožen odpor proti jugoslovanskemu komunističnemu režimu in ustanovitvi samostojne in demokratične parlamentarne republike Hrvaške.
 
Njihov sen se je izpolnil dvajset let potem, ko so s skupino 19 izurjenih borcev vdrli čez jugoslovansko mejo in skušali zanetiti upor v Hercegovini, tam pa so doživeli polom. Pet jih je padlo v bojih, deset so jih ob zajetju likvidirali, štiri so ujeli in obsodili na smrt. Enega izmed njih so nato pomilostili na dvajset let zapora in je v devetdesetih padel v vojni za neodvisnost Hrvaške. Crnogorca ni bilo med njimi, ker je ostal v Avstriji. Zato je slovenska SDV organizirala njegovo ugrabitev in privedbo v Ljubljano ter o vseh tem poročala načelniku zvezne SDV Silvu Gorencu. Demokratična Avstrija je leta 1974 zaradi sodelovanja v ilegalni skupini vložila obtožnico proti trem članom HRB in jih obsodila na pogojne kazni. Totalitarna Jugoslavija pa je Crnogorca nezakonito ugrabila in brez sojenja umorila. Nedavne zapise v Nedeljskem dnevniku, ki to ravnanje opravičujejo in trdijo celo, da naj bi Crnogorac še danes živel nekje v Afriki ali Latinski Ameriki, Omerza komentira: »Po Titu Tito in po Udbi Udba!«