Na nekem internetnem portalu so zmago Zorana Jankovića na županskih volitvah v Ljubljani uvrstili v rubriko »črna kronika«. Nekateri so menili, da je to skrajno neprimerno, saj ni šlo za prometno nesrečo; načeloma tudi tisti, ki so Jankovića volili, niso bili pod vplivom opojnih oziroma nezakonitih substanc, ni šlo za podkupovanje, niti za politično korupcijo ali celo poskus umora. Nič ni bilo dokazano.
To je nekaj ur po Jankovićevi zmagi popravil njegov dragoceni sin Jure Janković, ki je novinarju Financ verbalno uredil uboj s pomočjo posrednika, za katerega se ne ve natančno, kdo je in je v tej zgodbi zgolj kolateralna škoda, ne pa človek, ki ga je za kakšno likvidacijo mogoče najeti. Jurček, županov sin, ima že kar precej časa – celo iz pubertetnih let, nekaj težav, kar ata Zoran zelo obžaluje. Najprej ni šlo z maturo, pa so našli stransko rešitev, in Jurček ima zdaj maturo. Sin iz klana Jankovići mora imeti vsaj maturo, kakopak!
Potem so rumeni mediji nekaj natolcevali v zvezi s poročnim slavjem Jureta Jankovića in manekenke Vesne Dolenc v hotelu Habakuk pod Pohorjem – kdo je kaj plačal, pa koliko je stalo, ali gre za zakon iz ljubezni ali kaj drugega. Pač gobcanje brez veze oziroma čista slovenska fovšija – če je oni Jurček lahko dobil takšno bejbo, je vprašanje, kaj je tej bejbi bilo, so pisali rumenjaki medijskega prostora. Da ne govorim o tem, da so se razpisali tudi o drugem županovem sinu Damijanu, ko je poročil devetnajstletnico eksotičnega imena Maxime Pikula. Potem se pa kdo kdaj čudi, če kdo kakšnemu novinarju malo zagrozi.
Po tisti grožnji z ubojem je ata Zoran sicer pojasnil, da je bil sin Jurček malo nalit in da ga ne gre jemati resno. Od svojega desnega soseda sem slišal, da to je neumen izgovor, ker je tudi tisti lovec do nezavesti nalit likvidiral takratnega predsedniškega kandidata, dobrega človeka iz Negove. In da nasploh naliti večkrat storijo kakšen prekršek, če ne celo zločin. Nisem ga mogel pomiriti niti s tem, da sem bil mnenja, da bi ata Zoran, župan, vsak poskus uboja ali umora iz malomarnosti svojega sina lastnoročno preprečil, če bi bil zraven. Pa tudi to sem dodal, da si novinarji včasih zaslužimo kakšno na gobec, ne glede na to da je to napad na svobodo besede in avtonomijo medijev.
Tudi tistega Petka na Koroškem so skoraj ubili, pa niso nikogar našli oziroma obsodili. Je pa Petek grdo pisal o finančnih mahinacijah koroškega tajkuna, ki je potem s fabriko vred in zaposlenimi na cesti propadel. Petek je sicer imel prav, ampak ali je imel tudi pravico?
To je tudi edina zveza med Jankovići v množini (ata in sinova) ter med novinarjem Financ, ki je o moškem delu županove družine pisal članke. Jankoviću županu še tajkun ni mogoče reči, ker je župan, za župane Jankovićevega tipa pa je znano, da so pravični, pošteni, izvorno demokrati, svobodnjaki, liberalci, levičarji, ne pa kakšna slovenska različica cosa nostre. Če bi to bili, potem bi jih Katarina Kresal takoj spravila za zapahe, četudi bi šlo za njene ožje oziroma družinske prijatelje. V to sem prepričan, tako kot sem prepričan o tem, da Borut Pahor odlično vlada in da nam je zaradi njega vsak dan bolje.
Zoran Janković je že dan potem, ko je bil izvoljen še za štiri dolga leta, takoj ukinil tiskovne konference, ki jih je imel vsak torek na Magistratu. Kar je logično in to podpiram! Če je bil demokratično izvoljen, in vse kaže da je bil, potem se nima kaj zagovarjati pred javnostjo oziroma njenimi posredniki, to so mediji ali še huje – novinarji. On nima komu polagati računov, razen svojim volivcem, ki pa ga tudi v predvolilni tekmi niso pozvali, naj jim pred volilne noge položi račune, da bodo videli, ali ga bodo še enkrat volili. To je popolnoma logično: moj župan je psihološko gledano človek, ki mu za prej in v naprej popolnoma zaupaš, že samo če ga pogledaš! Janković župan ni človek, za katerega rečeš: zaupanje je velika stvar, še boljša je kontrola. Rad bi videl junaka, ki bi sicer nedolžnega Jankovića župana skušal kontrolirati!
Ob tem sem se spomnil tiste neumnosti, ko so Jankoviću županu očitali, da si je okrog svoje vile ogradil gozd! To je sicer proti predpisom, ampak, dragi moji, ali so italijanski okupatorji Ljubljančane ali mestne oblasti kaj vprašali, če lahko okrog Ljubljane napeljejo bodečo žico? Niso. In še dobro, da je bila tista bodeča žica, ker lahko danes vsako leto praznujemo praznik po poteh okupirane Ljubljane. Zdaj, ko je zmagal Zoran Janković, pa še s toliko večjim veseljem in strastjo.
Novinarjem in nekaterim medijem pa svetujem tole: ne sprašujte Jankovića župana, kaj dela oziroma kako to dela, pa če je vse v skladu, pa legalno! To je nesramno in nespodobno. Ne sprašujte Jankovićevih sinov, kaj delajo in če je to v skladu, pa legalno, ker je to provociranje. Ne sprašujte o nekakšnih ciprskih nabiralnikih, ker ima vsak normalen človek na svetu svoj poštni nabiralnik. Bolj normalen človek pa jih ima več.
P. S.: Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnji teden obiskal zapor na Dobu in ga tudi svoboden zapustil. Še ena izgubljena priložnost.
