Medtem, ko so zagorske rudnike že pred leti dokončno zaprli, že več let premoga ne izkopavajo tudi v Trbovljah in Hrastniku. Direktor Rudnika Trbovlje- Hrastnik v likvidaciji (RTH) dr. Janez Žlak bo na tem mestu do konca leta 2020, ko bodo zaključili še zadnja sanacijska dela in odprodali vse, kar se prodati da. Po tem letu, bodo v Zasavju ostali le še spomini.
Spomini na nekoč cvetoče gospodarstvo, ki je bilo močno povezano z rudarstvom. Že pred leti je zamrla Termoelektrarna (TET), ki je delovala na zasavski premog, še prej Strojna tovarna, kjer bo že v kratkem zrasel nov nakupovalni center in še mnoge druge tovarne, ki so bile povezane z rudarstvom.
V prvem delu oddaje smo z gostom spregovorili o njegovih športnih časih, ko je bil eden najboljših slovenskih nogometnih napadalcev. V nadaljevanju smo se sprehodili skozi njegovo poklicno pot, ki ga je pripeljala prek strojništva in ekonomije do doktorata iz ekologije. Tudi o ekoloških vprašanjih pri sanaciji površin je tekla beseda.
Predstavili smo tudi njegovo poklicno pot, ki jo je v dobršni meri preživel v termoelektrarni na različnih vodstvenih delovnih mestih. Med drugim je opravljal tudi delo sindikalista in predsednika Sveta delavcev, zato zanj v javnosti velja, da je direktor s socialno čutečim srcem.
Povedal je tudi, kako je, ko po propadu nekega podjetja, kjer si delal, pristaneš med nezaposlenimi. Bolj kot ta trd pristanek, ga je žalostilo dejstvo, da ga je v tistem času, ki ga je preživel kot nezaposlen, le redko kdo poklical na njegovo številko, ali šel z njim na kavo. Takrat je spoznal prave prijatelje.
Pred leti pa se mu je vendarle ponudila priložnost zaposlitve v RTH, torek kot direktor rudarsko dejavnost v Zasavju pripeljati do konca. Seveda to, da se zgodba rudarstva v Zasavju zaključuje, ni bila njegova odločitev, sam je le eden tistih direktorjev v zadnjem desetletju, ki mora namero države realizirati. Tako se je odločila slovenska politika in nenazadnje tudi slovenska javnost na referendumu o TET.
Po letu 2021 bo tako v Zasavju ostalo na ogled le nekaj rudarskih eksponatov, med drugim tudi nekaj ohranjenih rovov, ki povezujejo Trbovlje in Hrastnik. Ne tudi Zagorje, kjer je so bili rudniški rovi ob zapiralnih delih na žalost zasuti. Predvsem pa bo ostalo veliko spominov (tudi moja romana Otroci knapov in Sledi korakov, nekaj oddaj Med rudarji in knjige drugih zasavskih avtorjev), kajti v Zasavju skoraj ni družine, ki ne bi bila povezana z rudarstvom.
Tudi pri našem sogovorniku je tako. Po eni družinski veji so bili rudarji, po drugi so delali v termoelektrarni, ki pa je bila ravno tako povezana z rudarstvom. V zadnjem delu pogovora je Jani, kot Janezu rečejo prijatelji, spregovoril še o svoji družini, o ženi, ki poučuje ples, o sinovih, ki sta se zavezala medicini in o tem, kako dobro bi bilo, ko bi Zasavci delovali vsaj tako enotno kot recimo politiki in prebivalci Šaleške doline.
