Gotovo si vsi trije želijo tudi čez štiri leta zasedati najvišje politične položaje v državi, a v politiki oblast pride in gre. Prva na tnalu bo predsednica republike, ki ji mandat poteče že prihodnje leto, in veliko vprašanje je, ali bodo volivci Pirc Musarjevi podelili še drugega.

Sploh po zadnji aferi s prometno nesrečo, ki je predsednico že sklatila z vrhov lestvic, ki v javnem mnenju merijo priljubljenost slovenskih politikov. Tudi Stevanović čez štiri leta najbrž ne bo več predsednik državnega zbora, veliko vprašanje tudi je, ali bodo volivci SDS in njenim sedanjim partnerjem na rednih parlamentarnih volitvah v začetku leta 2030 namenili toliko glasov, da bo Janša še v peto sestavljal vlado.

Tudi Robert Golob je napovedoval in si obetal drugi mandat, pa mu je oblast relativni zmagi Gibanja Svoboda navkljub splavala po vodi. Golobu je po triumfalni zmagi leta 2022 oblast stopila v glavo in je na čelu vlade naredil cel kup neumnosti, ki so ga na koncu stale premierskega položaja.

Ni bil prvi in najbrž tudi ne zadnji slovenski politik, ki je podlegel višinski bolezni. Pameten politik je sposoben samoomejevanja tudi takrat, ko je na vrhuncu svoje moči. Toda kaj, ko oblast ponuja toliko skušnjav. Temu se ne more upreti tudi od Goloba veliko bolj izkušeni politični veteran z eno najdaljših političnih kilometrin Janez Janša. V svojem četrtem mandatu gre na polno, kot bi se zavedal, da je to zadnji in da ne more ničesar izgubiti.

Prvak SDS bi se v zgodovino gotovo rad zapisal kot državnik, ki ne razmišlja samo o naslednjih volitvah, ampak mu je mar tudi dolgoročni interes države, se ne ozira samo na javno mnenje in je pripravljen sprejeti tudi nepriljubljene ukrepe, če bi bili ti koristni na daljši rok.

Janša je imel že tri priložnosti na čelu vlade, pa jih ni najbolje izkoristil, tako kot tudi Golob, Šarec, Cerar, Bratuškova, Pahor, Rop, Drnovšek in Peterle ne.

Bo v četrto zdaj kaj drugače? Eno so napovedi in obljube, teh imajo politiki vseh barv vedno polna usta, a kaj, ko se potem rado kaj zatakne pri njihovi izvedbi. Predsednik druge največje koalicijske stranke NSI Jernej Vrtovec se je že opekel z nočnim delom na avtocestnih gradbiščih.

Pa kako se je napihoval, ko je v drugo prevzemal infrastrukturni resor, zdaj pa so ga samo še izgovori, kako se nič ne da narediti čez noč, in za zatečeno stanje s prstom kaže na prejšnjo vlado. 

Ne pozabimo, da je četrta Janševa vlada nastala pod parolo »oblast za vsako ceno«. Da vladajoča koalicija nima parlamentarne večine in da se je do oblasti dokopala s politično trgovino, s petimi dodatnimi glasovi poslancev formalno opozicijske, dejansko pa nadkoalicijske stranke Resnica. Dobili smo še eno ideološko povsem enobarvno koalicijo, priča smo bili političnemu obratu z leve na desno.

Cena za to pa je bila visoka – na mesto predsednika državnega zbora je bil z glasovi poslancev SDS, NSI-SLS in Fokusa ter Demokratov Anžeta Logarja izvoljen predsednik Resnice Zoran Stevanović. Drugi najvišji politični položaj v državi je zasedel človek najmanjše parlamentarne stranke s petimi poslanci, ki je na volitvah prejela le slabih 65 tisoč glasov.

Stranke, ki je prišla prvič in morda tudi zadnjič v parlament. Kaj takega se v razvitih zahodnih demokracijah še ni zgodilo. Da o problematičnosti osebe, ki je bila v preteklosti dvakrat pravnomočno obsojena zaradi ogrožanja varnosti in poskusa goljufije, raje ne izgubljamo besed.

Janez Janša, kot kaže razvoj dogodkov v zadnjih mesecih, ki bo v tem tednu rezultiral z odprtjem izraelske ambasade v Ljubljani, je očitno prišel na oblast tudi s pomočjo vplivov iz tujine. Za predvolilno afero Black Cube se še vedno polagajo računi, saj je nova vlada nemudoma anulirala odločitve prejšnje glede Izraela.

Še večja sramota, kot je bilo imenovanje Stevanovića na čelo parlamenta, je Janševo prijateljevanje z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem, pred mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu (ICC) obtoženim vojnih zločinov v Gazi. Netanjahuja, ki ga je še kontroverzni ameriški predsednik Donald Trump pred meseci po telefonu ozmerjal za »prekleto norega« in mu ob tem dal vedeti, da bi bil v zaporu, če ne bi bilo njega, saj da mu »rešuje rit«.

Da bi bila četrta Janševa vlada lahko voda na mlin njenega drugega petletnega mandata, si je gotovo potihoma želela predsednica republike Nataša Pirc Musar. Tudi njej je oblast hitro stopila v glavo in se je temu primerno pričela oholo obnašati. Tisti, ki smo gospo predsednico v preteklosti imeli priložnost tudi osebno spoznati, poznamo njen nemogoči karakter in smo vedeli, da bo prej ali slej stopila na mino.

Afera s prometno nesrečo je v javnost naplavila tudi nekatere skrivnosti iz zasebnega življenja predsednice, njene tesne prijateljice, pa tudi prvega soproga, ki se je od vseh treh še najbolj vživel v svojo novo vlogo in ji v nasprotju z vsemi prejšnjimi prvimi damami namenja večino svojega časa.

Tudi Nataša Pirc Musar, pa naj se še tako trka po prsih, se ima za moralno avtoriteto, ni državnica, je samo še ena v vrsti preračunljivih politikov, ki razmišlja predvsem o tem, kako bi ostala še naprej v predsedniški palači. Tudi takrat, ko v govoru v Evropskem parlamentu naredi lapsus, da na Zahodnem bregu, namesto v Gazi, gledamo genocid.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.