Mineva osem mesecev, odkar smo brez guvernerja Banke Slovenije, več kot pol leta smo tudi brez varuha človekovih pravic. Boštjanu Vasletu se je mandat guvernerja iztekel 9. januarja. Dokler ni imenovan novi guverner, ga nadomešča namestnik Primož Dolenc, ki je sicer vabljen na seje sveta Evropske centralne banke, vendar pa nima glasovalnih pravic s področja denarne politike.

Čeprav ji je koalicija napovedala, da podpira kandidatko Sašo Jazbec, sicer državno sekretarko na ministrstvu za finance, je Pirc Musarjeva državnemu zboru decembra predlagala Toneta Ropa, ki pa ni dobil ustrezne podpore državnega zbora. Nato poslancev ni mogla prepričati niti z nobenim novim kandidatom, vse se je končalo s pogovori s poslanskimi skupinami, ki pa niso bili uspešni. Ker niso imeli zagotovljene ustrezne podpore, jih ni niti predlagala v izvolitev državnemu zboru.

Podobno ji ni uspelo najti naslednika Petra Svetine, ki se mu je mandat varuha človekovih pravic iztekel 23. februarja. Najprej je poskušala predlagati direktorico Pravno-informacijskega centra Katarino Bervar Sternad, vendar je ni hotela podpreti opozicija (za izvolitev bi potrebovala vsaj 60 glasov), nato je junija v državnem zboru pogorela Dijana Možina Zupanc, sedanja namestnica varuha, ki je prejela 53 glasov. Od takrat dalje ni bilo nobene nove pobude oziroma predloga ter posvetovanja predsednice s poslanskimi skupinami.

Ustavni pravnik dr. Miro Cerar meni, da sta za neizvolitev omenjenih funkcionarjev odgovorni obe politični strani: »Predsednica ni upoštevala politične realnosti, da mora biti kandidatu, ki ga predlaga, zagotovljena večina v državnem zboru. Na drugi strani pa je problem, če poslanci zavrnejo kandidate, ki so dovolj kompetentni za funkcijo, kjer morajo presegati politično dimenzijo. V prihodnje bo morala predsednica tudi razmišljati o nekoliko bolj kompromisnem pristopu, kajti če za njene kandidate ne bo zagotovljena ustrezna večina, potem bo nastopila institucionalna kriza. Ne moremo si privoščiti, da bi bili celo leto ali več brez guvernerja ali varuha.«

Ustavni pravnik dr. Igor Kaučič pa glavni problem vidi v tem, da imamo pri nas dokaj unikaten sistem imenovanja in volitev najvišjih javnih funkcionarjev, v katerem je predsednik republike predlagatelj, državni zbor pa elektor praktično vseh nosilcev najvišjih javnih funkcij v državi (npr. sodnikov, ministrov, ustavnih sodnikov, predsednika in članov Računskega sodišča, varuha človekovih pravic, guvernerja in viceguvernerjev Banke Slovenije, informacijskega pooblaščenca in še nekaterih drugih):

»V večini parlamentarnih sistemov so predlagatelji teh vlade ali drugi državni organi, predsednik republike pa jih zgolj imenuje, pri čemer pa je ta akt bolj simbolne, formalne, notarske ali protokolarne narave. V takem sistemu predsednik republike nima odločujoče funkcije izbire kandidatov, temveč le bolj ali manj inavguracijsko funkcijo. Skratka, najprej je treba urediti sistemska (predvsem zakonska) vprašanja imenovanja in volitev najvišjih državnih funkcionarjev in s tem bodo vprašanja politične kohabitacije med predsednikom, parlamentom in vlado bistveno lažje rešljiva in manj konfliktna kot po veljavni ureditvi in praksi.«