Besedila so bila večinoma objavljena kot kolumne na portalu IUS-INFO, kot prispevki v Pravni praksi, nekatera pa tudi v Večeru, Slovenskem času in Demokraciji.
Zadeva Patria je po avtorjevem mnenju odlična študija primera, zato želi spodbuditi javno razpravo o njej v laični javnosti in strokovnih krogih, med institucionalnimi akterji in predvsem v študentski srenji.
»Upam, da zadeva Patria ne bo zastarala, ker bi se v nasprotnem primeru slovenski krog blaznosti vrtel dalje,« je odgovoril glede nadaljevanja sojenja v zadevi Patria je na predstavitvi knjige Nepravna država dejal njen avtor Matej Avbelj, sicer dekan Fakultete za evropske in državne študije. Ob tem je poudaril: »Iz odločbe ustavnega sodišča in pritrdilnega ločenega mnenja ustavnega sodnika Mitje Deisingerja je jasno, kaj je treba storiti. Glede na to, da se to ni zgodilo in da bo okrajno sodišče vnovič preverjalo 22.000 strani spisa, ker tega ustavno sodišče ni storilo, sem precej skeptičen.«
Predstavitve njegove knjige, v kateri je objavil vse svoje strokovne članke o sodnem postopku v zadevi Patria, se je udeležil tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, znan kot borec za pravice izbrisanih, azilantov in drugih marginalnih skupin. Opozoril je na stanje v družbi, ko je na spornost omenjenega sodnega postopka opozoril, čeprav je znan kot politični nasprotnik Janeza Janše. Namesto da bi mu družba prisluhnila, je začela dvomiti še v njegovo poštenje in ugled. Do sodnega postopka pa je bil kritičen zaradi tega, ker mu je bilo od vsega začetka »kristalno jasno«, da sploh ni nobenih dokazov, da bi obtoženi in pozneje obsojeni dejansko prejeli kakšno obljubo, kaj šele nagrado. Javno se je oglasil zlasti po internem pravnem premisleku nekdanjega ustavnega sodnika Franca Testena, s katerim so bili seznanjeni tudi ustavni sodniki.
»Žalostno je, da se je moral Krivic najprej opredeliti kot Janšev nasprotnik, preden ga je kdorkoli sploh hotel poslušati,« je opozoril Avbelj. Dodal je, da se sam na začetku sploh ni ukvarjal z omenjeno zadevo, saj ni verjel, da bo obtožni predlog sploh sprejet na okrajnem sodišču. Šokiralo ga je, da so bili obtoženi pozneje spoznani za krive, nato pravnomočno obsojeni in celo zaprti, čeprav ni bilo nobenih dokazov. V zadevi Patria vidi dva pomembna mejnika. Prvi so tri ločena mnenja ustavnega sodišča, ko je o zadevi prvič razpravljalo in žal že takrat ni preprečilo krivice obsojenim z razveljavitvijo sodbe. Posebej mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca (tiskovne konference se je udeležil svojo ženo Barbaro, vrhovno sodnico) je bilo zanj bistveno: »Nikjer v civiliziranem svetu nihče ne more biti obsojen za abstraktno kaznivo dejanje.« Drugi tak mejnik je bil nastop Matevža Krivica, ki je dokazal, da kritika ni nujno politična in da obstajajo tudi pravniki, ki razpravljajo »ad rem non ad hominem« (o stvareh ne o ljudeh).
Tako Krivic kot Avbelj sta razočarana nad tem, kako so se na polemiko v zadevi Patria odzvali pravniki in mediji iz prevladujočega mnenjskega kroga, češ da sodnih postopkov ne bi smeli komentirati, dokler so v teku in prav tako tudi ne pozneje, ko je bila znana odločitev sodišča. Največji problem pa je po mnenju Krivica, da tudi sodniki in tožilci, ki so sodelovali v zadevi Patria, tudi po odločbi ustavnega sodišča menijo, da ni bilo nič strokovno narobe in da bi še enkrat odločili enako. Enako meni tudi Avbelj, ki se ne strinja z označevanje pravosodja s komunizmom in krivosodjem ter lustracijo kot rešitvijo, saj je zanj problem hujši, da gre za zastarel, okostenel in formalističen način razmišljanja v pravosodju. Oba se sprašujeta, koliko je še takšnih primerov, kot je Patria, pa gre za navadne ljudi, ki nimajo za sabo množice, ki bi demonstrirala za njihove pravice.
Glede primerjave s finskim in avstrijskim procesom Patria pa je Krivic dejal, da so bili udeleženci v vseh treh državah obtoženi za različna kazniva dejanja, tudi pri nas gre za dva procesa, v drugem procesu sta bila obsojena Jure Cekuta in Peter Zupan. Kot je znano, so bili na Finskem vsi obtoženi oproščeni, ker tožilstvo ni predložilo dovolj oprijemljivih dokazov, v Avstriji pa obsojeni, med drugim tudi Wolfgang Riedel, ki naj bi po mnenju vrhovnega sodišča dal 900.000 evrov podkupnine Jožetu Zagožnu kot posredniku takratnega premierja Janeza Janše. Krivicu se zdi taka obrazložitev sodbe enak škandal, saj ni bilo dokazov, da je Riedl tisti denar res izročil Zagožnu in ne Tajcu Apichatu Sirithapornu, kot je sam izpovedal na sodišču. Prepričan je, da se v Nemčiji kaj takega kot v Avstriji in Sloveniji niti ne bi moglo zgoditi. »To je škandalozno, korektno pa so obsodili Riedla.«
