Peta knjiga Kocbekovega dnevnika

»Samo eno je važno, spoznati, da je komunizem edina zgodovinska sila, ki je zajahala svetovni družbeni razvoj … Za nas Slovence je odrešilno, da je ta sila slovanska … Vse drugo je postransko, pa čeprav je in še bo včasih tragično.« Tako je Edvard Kocbek konec novembra 1944 v Beogradu prepričeval enega od slovenskih sogovornikov, ki ga je opozarjal, da komunisti ustvarjajo diktaturo in ne verjamejo v demokracijo.

Peta knjiga Kocbekovega dnevnika (vsebuje vse doslej ohranjene dnevnike iz desetletja 1936–1945, razen tistih iz let 1942 in 1943, ki jih je Kocbek sam pripravil za svoji dve dnevniški knjigi Tovarišija in Listina), ki je pravkar izšla, nudi tudi dragocen vpogled v prve mesece nastajanja totalitarne Jugoslavije. Kot je na novinarski predstavitvi povedal urednik že šestnajste knjige Kocbekovega zbranega dela, dnevnika za leti 1944 in 1945 pričujeta o njegovem delu v novih revolucionarnih oblastnih organih v Beogradu, kjer je zasedal nominalno visoke položaje, v resnici pa je vse bolj postajal odrinjenec na slepem tiru.

Ko se je, denimo, Kardelj na začetku decembra 1944 vrnil iz Moskve, se je pritoževal, ker so minili že trije dnevi, ne da bi ga videl. Nekaj dni pozneje se je tako ognjevit človek, ki je načrtoval, kako bo »očistil« Slovenijo in Jugoslavijo klerikalizma, že sprijaznil: »Zvedel sem, da je razpored resorjev v novi enotni vladi že storjen. Izgubil bom prosveto in postal imenovani minister za Slovenijo. Prazen resor brez dela. Meni je tako prav.«  

Naj ilustriramo Kocbekovo takratno formo mentis še z enim odlomkom. Če ostanemo v letu 1944 (dnevnika za leti 1940 in 1945 sta bila večinoma že objavljena), omenimo njegov zapis srečanja z Engelbertom Besednjakom in Josipom Bitežnikom, pripadnikoma t. i. katoliške sredine, ki do takrat (novembra 1944) nista hotela vstopiti v OF, zdaj pa bi to želela. Napel jima jih je, da sta se tako pozno javila v OF, ker sta se vdajala klerikalnim iluzijam. »Opozoril sem jih smeje, da pogrešam … v obeh popolno vero v stvar, brezmejno in brezpogojno prepričanje v pravilnost koncepta in postopka.« In kaj sta po zapisu Kocbeka odgovorila? »Midva sva absolutno vaša, sprejmete to na znanje na vsej črti in brez slehernega dvoma.«