Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Patria naša vsakdanja

Deli na:

Spet je bil v Delu pojavil članek Na Finskem enajst osumljenih (23. junija), ki ga je napisal nekakšni »dežurni novinar za zadevo Patria« Dejan Karba. Ko prebiram njegove prispevke, se ne morem znebiti vtisa, da gre za načrtno blatilno kampanjo, ki jo angleško govoreči imenujejo character assassination.

Ta se je začela v letu 1992, potem ko je Janez Janša odkril orožje, skrito na mariborskem letališču, za katerega bi kot takratni obrambni minister moral vedeti, pa ni. Odkritje je dalo slutiti, da smo obdržali še skrivno, vzporedno oblast iz časov pred osamosvojitvijo. Zadeva se je končala z Depalo vasjo, ko so na hitro odstavili Janšo z ministrskega položaja (česar niti poznejša preiskava in uradna oprostitev krivde nista mogli več spremeniti). Sledila je sprva prikrita, postopoma pa vedno bolj javna in srdita protijanševska kampanja iz vrst tistih, ki so se čutili prizadeti zaradi mariborskega odkritja. Nekaj zamere pa je zagotovo ostalo še iz leta 1988, ko je izbruhnila zadeva JBTZ, ki je povzročila usodne spremembe tri leta pozneje. Teh smo se skoraj vsi Slovenci iskreno veselili, tisti ki so pri tem izgubili 45-letno absolutno oblast, pa manj iskreno.

Značilni vzorec organiziranega blatenja opisuje ugledni pisatelj in režiser, Žarko Petan, v svoji knjigi Ponavljanje preteklosti (ISBN 96-6319-50-7). Tam piše o izkušnjah iz tistih nekaj let, ki so sledila 1. decembru 1993, ko je bil nekako »izven uradno začrtane linije in po pomoti« izvoljen za direktorja naše Radiotelevizije (RTV). Njegov glavni (javni) nasprotnik je bil takrat Mile Šetinc. Pri tem mu je pomagal novinarski »blatilni orkester«, pri katerem je bil »dirigent« njegov sorodnik Zlatko Šetinc, urednik Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, »koncertni mojster in občasno solist« pa Tone Fornezzi - Tof. V zvezi s tem navajam Petanovo pismo: »Spoštovani gospod Zlatko Šetinc, preberite si cvetober citatov iz Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, ki so bili objavljeni v času, ko kot generalni direktor vodim to ustanovo. Prepričan sem, da vas bo ta antologija hudobije, neduhovitosti, laži, manipulacij in neumnosti prepričala, da imam prav, ko trdim, da sta me časnika, ki ju vi urejate, načrtno blatila. Kako bi se vi počutili, spoštovani gospod Šetinc, če bi vas takole enkrat na teden v radijskih in televizijskih oddajah RTV polivali z golidami gnojnice ...«

Ta citat popolnoma enako velja tudi za kampanjo, ki jo sedaj vodi Karba. Nekakšen leitmotiv pri vsem tem je zadeva Patria, imenovana tudi »veliki pok«, ki so jo sprožili v pravšnjem času, da je odločilno vplivala na izid zadnjih državnozborskih volitev. Vendar se Karba ne omejuje le na Patrio. Spominjam se, kako je npr. v zbirki bolj obrobnih zadev zaničljivo pisal v Delu, da ima Janez Janša hišo na Bovškem, kjer je tudi prijavil svoje stalno bivališče. Takrat sem se mu namenil napisati pismo. Da bi ga vprašal, kje sploh bi smel imeti Janša svoje bivališče, da bi ga pustili tako pri miru, kot pustijo na primer Jožefa Školča, ki ima počitniško domovanje v spomeniško zaščiteni hiši v Zadnji Trenti, ki spada v osrednji del Triglavskega narodnega parka, in ki mu ga iz srca privoščim.

Taki blatilni članki se redno pojavljajo v Delu (da o Dnevniku in Nedeljskem ne govorimo). Kaj je osrednji informativni dnevnik Delo zares namenjen le primitivnežem z opranimi možgani, ne pa vsem Slovencem, tudi tistim, ki logično razmišljamo in še imamo občutek za etiko, moralo, poštenost in pravičnost, kakršnih ni zanemarljivo malo? Ali je vodstvu časopisa čisto vseeno, če zaradi take gnojnice med sicer korektnimi članki in zanimivimi prilogami prodaja časopisa pada? Kako taka uredniška politika vpliva na bralstvo, smo lahko videli pri tedniku Mag. Najprej so zamenjali uredništvo in pritisnili na novinarje. Ti pa se niso hoteli ukloniti in so ustanovili svoj časopis Reporter, ki mu naklada vztrajno raste. Zaradi popolnoma spremenjene uredniške politike pri Magu in drugih, bolj ubogljivo pišočih novinarjev, je začela prodaja strmo padati. Ko le-ta ni mogla več kriti stroškov natisa, so se domislili salomonske rešitve: Mag so začeli tiskati na slabšem papirju in ga dodali ponedeljski izdaji Dela, ki so mu zvišali ceno za deset centov. S tem so prisilili vse Delove naročnike in kupce, da so – hočeš nočeš – še naprej financirali ta hirajoči tednik. Nazadnje se je tudi to izkazalo za neproduktivno, zato so pred kratkim Mag preprosto ukinili. Sic transit ...!

Toda vrnimo se k zadevi Patria. Kot glavna moteča elementa pri načrtovani kampanji sta se izkazala državno tožilstvo, ki ga vodi Barbara Brezigar, in RTV Slovenija, kjer si prizadevajo nepristransko poročati o zadevi. Pri tožilki Brezigarjevi je narobe, da poskuša zadevo čim prej razčistiti ter jo pripeljati do konca. Vendar je tudi to v nasprotju s programom, po katerem se mora zadeva Patria vleči vse do prihodnjih državnozborskih volitev. Glede tega pa slabo kaže, kajti finski organi pregona očitno nimajo namena zavlačevati preiskave in procesa. Pri Karbovem poročanju o razpletanju na Finskem pa so možne tudi majčkene spremembe v smislu Petanovega citata. Saj je strašansko malo Fincev, ki bi znali slovensko, in prav tako malo Slovencev, ki znajo finsko. Tu se ponujajo Karbi velike možnosti, da doda poročilom svojo običajno gnojnično aromo.

Spominjam se, da sem v enem od prejšnjih poročil od tam bral, da »JJ« ni med osumljenci in prav tako ne tudi drugi naši politiki. V članku od 23. 6. pa naj bi preiskovalec Kaj Erik Björkquist na izrecno vprašanje, če so vpleteni tudi naši politiki, rekel: »Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti.« Tako pri nas zadeva Patria še naprej visi v zraku in smrdi. Ugotavljam, da se vsa naša poročila o poteku procesa na Finskem vselej končajo z vprašanjem, kako kaže glede podkupovanja naših politikov. To zveni že kot nekakšen obvezni refren, podobno kot v Molièrovi veseloigri ... »Kaj pa Tartuffe?...«

Vprašamo se lahko, kaj je končni cilj take blatilne kampanje? V kopici raznih ukrepov, dopolnil in novih zakonov sedanje vlade je dostikrat težko razločiti med tistimi, ki jih mora v zaostrenih gospodarskih razmerah vpeljati vsaka vlada, in drugimi, ki so posledica njene nesposobnosti, gledanja skozi prste svojim ter načrtnega izničevanja koristnih ukrepov prejšnje vlade. Npr. sedanje pomanjkanje denarja za zdravstvo ter neljube ukrepe za uravnoteženje stroškov in prihodkov bi - po mojem mnenju - lahko popolnoma odpravili, če bi izločili vse »vmesnike« pri dobavi predrage medicinske opreme, obenem pa še temeljito oklestili previsoke marže oziroma provizije pri nabavi zdravil.

Spomnimo se, kakšen cirkus je nastal, ko je prejšni minister dr. Bručan izločil vmesnike pri nabavi operacijskih miz in krepko znižal ceno! Menim, da je čisto enako tudi pri zadevi Patria, kjer del posla, ki naj bi se izvajal pri nas, ni dobil tisti, ki je bil sprva za to določen, pa je izpadel zaradi javnega razpisa. Če bi posel sklenili brez javnega , kot je bilo npr. pri nabavi izraelskih havbic in streliva, bi se bilo možno v miru dogovoriti tudi za provizijo. To pa je verjetno le manjši del razloga, zaradi katerega se v našem dnevnem časopisju redno pojavljajo članki proti prvaku opozicije. V njih ni težko odkriti prozorne namere, da bi ga tako javno očrnili, da bi moral izgubiti na prihodnjih volitvah. Kaj bi ponovna izvolitev zdajšnje koalicije prinesla naši državi, pa ni težko napovedati, če upoštevamo vse spremembe, ki so se zgodile v manj kot dveh letih, odkar imamo sedanjo vlado.

Kot sem že večkrat mogel ugotoviti, rodi zgoraj opisana kampanja že sadove, če naj tako imenujem ves plevel (v glavah), ki se čedalje bolj širi po naši Sloveniji. Naj tu navedem le en značilen primer: V Mostecu sem srečal gospo, ki je nakazovala, da ni čisto zadovoljna s sedanjimi razmerami. Potem ko sem ugotovil, na katero stran jo vleče, sem ji povedal, da je take ljudi pač volila, zato mora sedaj potrpeti. Izbruhnila je, da ni vodila ne njih ne Janše! Ko sem jo previdno pobaral, če ni bilo morda pod prejšnjo vlado boljše, mi je začela naštevati, kaj vse bi moral Janša narediti, pa ni. Spomnil sem jo, da je prejšnja vlada prvič(!) po vojni uravnotežila državni proračun ter tako zmanjšala inflacijo, da smo lahko vstopili tudi v območje evra. Zmanjšali smo tudi brezposelnost in še sem hotel naštevati. Pa me je prekinila, da takšnih »neumnosti« že ne bo poslušala, nakar je jezno vstala in odšla. Vsa neizpodbitna dejstva, ki sem jih naštel, so bile torej zanjo le »neumnosti«. Kampanja torej že učinkuje, nekako po Leninovo: »Čim slabše, tem bolje!«

Poslušal sem slavnostni govor dr. Cukjatija, ki ga je imel v državnem zboru na predvečer praznika osamosvojitve. Omenil je, da je Delo priobčilo dobrih štirikrat več člankov, ki so bili v korist arbitražnemu sporazumu, kot tistih, ki so bili proti. Če upoštevamo, da je bil izid referenduma le kaka dva odstotka več za arbitražo kot tistih proti njej, postane jasno, za koga je ves čas navijalo Delo. Ker je dr. Cukjati omenil še, kako ga je impresionirala bolnišnica Franja, kjer so med vojno operirali in zdravili ranjence, enako pa tudi obisk brezna pri Konfinu, kjer so po vojni ranjence pobijali, ter še nekatere druge, doslej neslišane primerjave, je dobil zelo klavrn aplavz. Ko vidimo, kako redko so izobešene zastave na praznik rojstva naše države, razumemo zakaj. (Obenem pa se lahko vprašamo, ali smo Slovenci sploh še vredni svoje države?) Pa vendar dr. Cukjati ni povedal prav nič takega, kar ne bi bilo res.

Naj grem k bistvu! Bojim se, da zaman pričakujem, da se bo naše Delo končno spremenilo v osrednji slovenski informativni dnevnik, v katerem ne bo prostora za pritlehno strankarsko navijanje, kamor štejem tudi mesečne »barometre priljubljenosti«, ki jim je težko verjeti. Da bi poročalo nevtralno kot npr. nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung ali švicarski Neue Zürcher Zeitung. Članki, ki jih tu grajam, pa so vse preveč podobni tistim, ki jih je nekdaj objavljal nemški časopis Der Stürmer, ki je neslavno propadel obenem z nacizmom, katerega je vseskozi propagiral. Tudi zato je naš primer, kam je pripeljalo navijaško poročanje v Magu, lahko resno opozorilo, da se bo – če že ne zaradi etike pa vsaj zaradi neizprosnih financ – morala uredniška politika Dela sčasoma vendarle spremeniti.