Ko je Darko Štrajn vse povedal, je bilo pol omizja konec, jaz pa sem šel spat. V sen sem padel šele po dveh urah, ker sem razmišljal o tem, kako lahko takšni liberalni akademiki, pa nekateri novodobni marksisti, pa stari udbovci pripomorejo k temu, da bomo jutri res začeli delati.
V enem od ljubljanskih parkov sem prisluhnil štirim klošarjem, ki so komentirali dogajanja v Egiptu! Pomislite: nič nimaš, sediš na mrazu, spiš po kleteh, prosjačiš za liter cvička, potem pa imaš poglobljeno razpravo o zunanjepolitičnih dogajanjih. Tipično za Slovenke in Slovence v času vladavine naših.Ampak omenjeni klošarji niso bili samo pasivni komentatorji Mubarakove diktature, ampak so malo pometali tudi pred našim pragom. In je eden prišel do zaključka: da ta naša vlada nič ne velja, da je vsak dan huje, da je vsak dan vse dražje, da je vsak dan več klošarjev in brezposelnih in da je potrebna revolucija. In kako boš to naredil? se je razjezil drugi klošar. Zelo preprosto, je odvrnil prvi: sedeli bomo na tej klopi in se nalivali tako dolgo, dokler vlada ne odstopi. Potem so se rokovali, malo objemali in spili kakšne tri litre enega starčka. Naši pa so še kar na oblasti.
Po svoje sem bil celo nad klošarji razočaran! Ne samo da nimajo nobene pravice, da blatijo naše, še ko se dokopljejo do kakšne ideje, je tipično slovenska: nažrli se ga bomo, pa bo naša vlada lepša in boljša, in celo ves svet se nam bo zdel ena sama pravljica. Menda, tako vsaj pravijo viri, je tudi zaradi tega pol naše vlade na kokainu, druga polovica na pa pomirjevalih. Potem je koalicija boljša, vlada lepša, gospodarska slika fantastična, šest načel nove poklavzurne strategije pa tako rekoč nekaj za filmskega oskarja. Ampak tega filma do volitev ne bomo gledali. Zakaj? Ker imamo nesposobno opozicijo. Boste rekli, da opozicija s temi aktualnimi zadregami v državi nima nič. Mogoče res, ampak tudi Pahor ni Mubarak, kajne?
Sem pa še danes prav šokiran nad izjavo Dušana Kumra, po funkciji socialdemokrata, po prepričanju pa poklicnega politika do upokojitve, ki je bila neupravičeno zanemarjena in premalokrat citirana. Ko se je naša koalicija srečala še na zadnji klavzuri, je Kumer na vprašanje, kaj so se končno dogovorili, izrekel zgodovinske besede: »Jutri začnemo delati.« Jasno je bilo, da bo Janševa oportunistična opozicija te besede takoj komentirala in jih je – češ dve leti in pol ste na oblasti, zdaj boste pa začeli delati. In: kaj ste pa doslej delali?! Menda slab vtis in gospodarsko škodo.
Odgovor, čemu so se naši odločili, da bodo končno začeli delati, je seveda kompleksen in zahteven, bi rekel recimo kakšen Darko Štrajn iz Liberalne akademije, ki spremlja dosežke in doneske naših na oblasti. In je res tako: zadnjič sem ga gledal in poslušal v nekem TV-omizju in je bil na to temo tako kompleksen, da ga nisem nič razumel, kar je posledica moje znane nerazgledanosti in ideološke zaslepljenosti. Bil pa je tudi retorično zahteven, ker je govoril zelo počasi, saj je moral iz minute v minuto iskati bisere svojih misli, da jih je potem metal tistim trem gledalcem z mano vred. To je nedvomno dokaz popolne ignorance javnosti, ko gre za zahtevna omizja in zahtevne sogovornike. In ko je Štrajn vse povedal, je bilo pol omizja konec, jaz pa sem šel spat. V sen sem padel šele po dveh urah, ker sem razmišljal o tem, kako lahko takšni liberalni akademiki, pa nekateri novodobni marksisti, pa stari udbovci pripomorejo k temu, da bomo jutri res začeli delati.
Gre seveda za umsko in ne fizično delo! Ne more vlada reševati gradbeništva tako, da bo recimo Borut Pahor kopal temelje, minister za razvoj Gaspari bo razvijal teze o tem, kaj bo iz teh temeljev zraslo, Kresalova bo mešala malto, ministrica Radićeva zlagala zidake itn. Oni niso v vladi zato, res pa je, da težko šele po dobri polovici mandata povedo, zakaj sploh so. To je človeško povsem razumljivo. Ni mogoče od finančnega ministra Franca Križaniča pričakovati, da bo fizično štel na prste, koliko dolgov smo naredili v državi, ker je to prej mučenje kot pa resno delo. Križanič je tako imenovani ekonomski intelektualec, ustvarjalec, celo umetnik in se seveda z banalnostmi tipa dolgovi res nima časa ukvarjati. Dokler je ob sebi imel tistega udbovca, je vsaj približno vedel, kolikšen je dolg, nikdar pa ni in ne bo izvedel, kam je ta denar šel.
Zagotovo ima to kakšno zvezo s tem, da je direktor Sove Sebastjan Selan že tako zabarikadirane tajne dokumente še enkrat prepovedal. Jaz mislim, da je ravnal prav: če bi namreč izvedeli, kako so nekatere stvari delali v preteklosti, bi lahko pomislili, da se to dogaja še danes. In potem bi klošarji iz ljubljanskega parka še bolj pili in se šli revolucijo na eks. Čeprav ni nič v redu, pa, kot je rekel tudi moj Milan Kučan, ne potrebujemo mesije. Pa saj ga tudi nimamo – tako kot Mubarak tudi Pahor nima konkurence.
Moram pa pohvaliti del Svete katoliške cerkve, konkretno mariborsko škofijo! V zadnjem času je bilo pri nas in po svetu veliko kritik na račun bogatenja Cerkve, pa opravljanja o tem, da ni več skromna, da se ukvarja z denarjem namesto z dušami in podobno. Mariborska nadškofija je šla nazaj v skromnost svetega Frančiška Asiškega, ki je evangelij živel in ne razlagal. Tako rekoč je bankrotirala in se je vrnila med svoje obubožano tuzemsko občestvo. Nisem pa dobil odgovora na pomembno vprašanje: če so s škofijo bankrotirali tudi verniki, so potem sploh še verni?
P. S.: Slovenska študija je pokazala, da revnejši umirajo mlajši. To je v korist pokojninske blagajne.