Podobne težave kot Leskovčevi iz Smrečja zaradi prekopane ceste med Rovtami in Smrečjem je imel Pavel Lukan z bližnjega Praprotnega Brda pri Rovtah. Bil je eden od sedmerice umorjenih 26. julija. Janko Maček je v Zavezi (1993, številka 8) pod naslovom Ljudje v stiski zapisal, da je bila prav v njegovem gozdu nedaleč od Praprotnega Brda cesta prekopana in zasekana. Italijani so prišli k Lukanu in zahtevali, da odstrani oviro v svojem gozdu. Lukan je bil tako postavljen pred odločitev, ali naj se zameri Italijanom ali partizanom. Šel je v gozd in odprl cesto. S tem naj bi prekršil »zakon o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev izpod okupatorja«.
V noči na 26. julij 1942, torej že prvo noč po napadu na Šentjošt, je prišla ponj skupina partizanov iz komaj pol ure oddaljenega taborišča v Češirkovem gozdu. Preden je odšel z njimi, je za trenutek pogledal v sobo, kjer so spali otroci, vseh pet skupaj. Tedaj jih je zadnjikrat videl, otroci so 2. novembra 1942 videli njegovo napol razpadlo truplo, ko so ga vaški stražarji dvignili iz jame.
V očeh prezir
Karel Leskovec je umor Pavla Lukana opisal, vendar na svoj propartizanski način. »Trinajstega julija /prav 26. julija/ je naša izvidnica, ki jo je vodil Jovo, šla na Praprotno Brdo in aretirala velikega in uglednega kmeta /Pavel Lukan, po domače Mihovec, roj. 1896, oče petih otrok/. Težko ga je bilo razkrinkati pred ljudstvom, ker o tem, da je delal za bele, ni vedel nihče drug kot beli. Ti pa so pred ljudmi tudi varovali svoje, da ne bi partizanom o tem kaj prišlo na ušesa.
Možakar je bil že pred vojno ugleden in od vaščanov spoštovan. Z njegovo likvidacijo smo si škodovali. Seveda, bil je za nas nevaren. Imel je zvezo z rovtarskim župnikom in s šentjoškimi belogardisti. Za tamkajšnje belčke je bil nekakšen posredovalec, kot ugledna osebnost pa je lahko opravljal tudi nekatere naloge. Da so ga šli aretirat in da so ga prignali v taborišče, sem zvedel šele zjutraj. Privezali so ga k smreki, zraven njega pa je stal še eden, doma nekje od Šentjošta; tega nisem poznal. Začudil sem se, da so prav njega prignali. Zdelo se mi je, da so se zmotili. Pogovarjal sem se z njim o raznih stvareh.
V besedah je bil kratek, zanikal je vse, kar so ga naši obdolžili. V očeh sem mu bral prezir, naše početje pa je smatral za poniževalno. Oba je bataljonski štab še istega dne obsodil na smrt.«
Umor župnika Jožeta Geohelija
Toda partizanskih zločinov 26. julija 1942 še ni bilo konec. Zvečer tistega dne je 2. bataljon Dolomitskega odreda ali vsaj njegov del že bil na Vranjih pečinah pri Zaplani. Od tam je patrulja odšla v Zaplano po župnega upravitelja Jožeta Geohelija. Obtožili so ga, da je nameraval v Zaplani ustanoviti vaško stražo. Naslednji dan so ga v svojem taborišču zasliševali in mučili, nato pa ubili. Niso ga pokopali, ampak vrgli čez visoko skalo in tako pustili. Geoheli je bil star le 31 let. Doma je bil iz revne železničarske družine v Notranjih Goricah. Za župnijskega upravitelja v Zaplano je prišel leta 1938. Lepo je skrbel za župnijo in poskušal ustanoviti tudi kmečko Katoliško akcijo. Njegov oče dolgo ni verjel, da so ga partizani ubili. Ko je potem videl njegovo truplo, je baje vzdihnil: »To so storili meni,staremu socialistu« (Palme mučeništva, str. 44).
Na Vranjih pečinah so partizani v tistih dneh umorili še dva človeka iz Zaplane. Kmečki sin France Mivšek je bil star komaj 20 let, delavec France Čamernik pa 37 let. Tako je tudi partizansko taborišče na Vranjih pečinah že v začetku postalo morišče.
Morišče pri Kajndolu
Janko Maček je v Zavezi leta 1998 (štev. 31) opisal še tretje partizansko taborišče (poleg Češirkovega gozda in Vranjih pečin).
Poglejmo še tretje taborišče nad Podlipsko dolino! Na Rupah pri Kajndolu se je po napadu na Šentjošt zadrževal prvi bataljon Dolomitskega odreda. V četrtek, 30. julija, sredi dopoldneva je patrulja z Rup prišla na Možinetovo domačijo v Potoku pri Šentjoštu, na rojstni dom duhovnika Romana Malavašiča, ki je leta 1941 v Šentjoštu pel novo mašo in je sedaj po končanem bogoslovnem študiju doma preživljal počitnice, obenem pa nadomeščal župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja, ki je konec junija odšel v Ljubljano.
Z Malavašičem je iz Ljubljane prišel tudi bogoslovec Jaka Jerman, ker zaradi Nemcev ni mogel domov na Gorenjsko. Tisto dopoldne sta se ravno vrnila od fare, kjer je Malavašič opravil mašo. Ko sta zagledala, da se domačiji bližajo partizani, sta se skozi mala vrata hitro umaknila v gozd in se tako rešila. Drugi domači in nekaj dninarjev je po prihodu patrulje nadaljevalo delo, toda kmalu so ga morali prekiniti. Od doma in z dela na polju so bili tedaj odvedeni naslednji: Jakob Šubic, kmet in oče štirih otrok, star 34 let, njegova žena Marjana, stara 29 let, najmlajši sin Tone je bil rojen 11. junija 1942, njena sestra Albina Malavašič, stara 32 let, Frančiška Kavčič, služkinja, stara 17 let, Viktor Jereb, hlapec, star 19 let, Janez Gantar, hlapec, star 18 let, Franc Guzelj, dninar, star 64 let, in njegov sin Jože, dninar, star 27 let.
Odpeljali so jih take, kot so bili pri delu. Niso dovolili, da bi karkoli vzeli s seboj. Spotoma so na njegovem domu v Smrečju vzeli še Janez Kogovška, po domače Šelovsa, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu blizu Kajndola in jih površno zakopali v skupnem grobu. Vaška straža iz Šentjošta je 7. novembra 1942 grob odkopala in prepeljala trupla v blagoslovljeno zemljo (Zaveza, 1995, štev. 17, str. 10).
Partizanski zločini
V naslednjih dneh, predvsem pa nočeh, se je »boj proti beli gardi« v okolici Šentjošta nadaljeval s požiganjem domačij in pobijanjem ljudi, ki večinoma niso imeli nobene zveze z vaško stražo. Niso jih več vodili v taborišča, ampak so obsodbo nad njimi opravili kar doma vpričo otrok in ob svetlobi plamenov, ki so požirali njihov dom. In po vsem tem je 29. avgusta 1942 štab Dolomitskega odreda takole pisal glavnemu poveljstvu partizanskih čet: »Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Šentjoštu, napravili napad na to postojanko, toda zavzeti je nismo mogli, ker so imeli belogardisti v zvoniku in v župnišču težke mitraljeze. Požgali smo vas Šentjošt, stojita samo še dve cerkvi in župnišče, kjer so se belogardisti močno utrdili. Partizani smo sedaj zasedli vse ceste v te kraje in delamo stalne zasede belogardistom, ki pošiljajo patrole v razne smeri. Do sedaj smo v boju z njimi uničili preko 60 njihovih pripadnikov in jih uničujemo še naprej.« (Borec, september 1989, str. 963.)
Partizanski požigi
Partizanski zločini so si sledili kot po tekočem traku. V noči na 1. avgust so v daljni okolici spet opazovali sij požara nad Šentjoštom. Čudili so se, da ni bilo slišati nobenega streljanja. Pač niso mogli vedeti, da napadalci to noč niso oblegali vasi, ampak so se namenili uničiti okolico. Požgali so osem domačij in na domovih ubili Franca Bradeška in njegovo ženo Ivano, mater petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, Alojzija Jesenovca ter njegovo ženo Ivano, njuna dveletna hči Ljudmila pa je zgorela v domači hiši. Stanka Aliča in Janeza Oblaka so težko ranili in sta potem umrla v postojanki. Po opravljenem »napadu na pripadnike bele garde« so se v soboto zjutraj vrnili v taborišča nad Podlipsko dolino.
Goreča Podlipa in Podpesek
Nedeljsko jutro 2. avgusta je obetalo lep poletni dan, toda za mnoge družine v Podlipi in Podpesku je bilo nedeljskega veselja kmalu konec. Iz italijanske postojanke v Rovtah sta se sredi dopoldneva odpravili dve skupini vojakov; ena se je odpeljala v Podlipo, druga pa je odšla proti Podpesku. Takoj po prihodu v Podlipo so se Italijani razkropili po vasi in začeli izganjati ljudi iz hiš. Ko so zbrali večino vaščanov na vrtu Vrtnarjeve gostilne, so začeli požigati. Živina, ki je ostala v hlevih, ker ni bilo nikogar, da bi jo rešil, je pretresljivo tulila, dokler se ni zadušila v dimu in plamenih. Skoraj sočasno kot v Podlipi je zagorelo tudi v Podpesku, kjer so se skupine vojakov razkropile po osamljenih domačijah. Tu živine niso pustili zgoreti, ampak so jo odgnali s seboj. Pa niso vzeli samo živine, odpeljali so tudi deset mož in fantov.
Partizani in Italijani
Dodatno gorje civilnemu prebivalstvu so dodali Italijani, ki so v povračilnih akcijah za partizanske zločine požigali domove. Požigali so v Podlipi, Podpesku in na Praprotnem Brdu. Skupno so požgali osem hiš, devet hlevov, štiri kozolce in odpeljali 51 glav živine. Požgali so tudi domačijo Pavla Lukana, čeprav so ga pred tem umorili partizani in je zapustil ženo in pet majhnih otrok.
Posledice partizanskih zločinov je omenil tudi Leskovec v Križpotjih, vendar je zamolčal, zakaj so jih Italijani preganjali in izvedli povračilne akcije s streljanjem tako imenovanih talcev.
Stran 166: »Italijani so nas v taborišču večkrat obstreljevali s topovi z Vrhnike. Po granatah sem lahko ugotovil, da so bili dobro obveščeni o nas. Vendar izgub nismo imeli. Cesto med Rovtami in Šentjoštom smo neprestano prekopavali in jo znova zabarikadirali. Pri delu so nam pomagali nekateri domačini s Praprotnega Brda, ki so bili v vaški zaščiti.«
ZGODBE IVA ŽAJDELE O PARTIZANSKIH ZLOČINIH VSAK PONEDELJEK V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
