Za povojne zločine v okolici Celja je odgovorno izključno slovensko partizanstvo, Narodno osvobodilna borba in slovenska komunistična partija. Naredili so genocid, zaradi česar bodo za vselej zapisani na črni strani zgodovine človeštva, je ob današnji predstavitvi svoje knjige Teharske žive rane - Huda jama dejal njen avtor Roman Leljak.
Leljak, ki je že leta 1989 izdal prvo knjigo Teharske žive rane, prav tako s tematiko povojnih pobojev na Celjskem, in je letos po 20 letih tudi sam znova obiskal Hudo jamo, je bil nad odkritjem pri Laškem zgrožen. Kot je dejal, pa je bil vse od odkritja marca letos predvsem jezen, saj je del politične oblasti, še posebej pa borčevska organizacija pod vodstvom Janeza Stanovnika, ves čas ponavljala, da so za zločine na Celjskem krive razne četniške in druge enote
"To ni res. Saj so za zločine v Celju in okolici, kjer so pobiti slovenski državljani, krive izključno slovenske enote. Takrat naj bi namreč veljalo načelo, da naj vsak pobija svoje," je prepričan Leljak, ki je pojasnil, da je njegova knjiga nastala v treh mesecih, z njo pa je želel objaviti nova pričevanja, ki bi javnosti jasno povedala, da je potrebno prenehati kriviti druge za zločine, ki smo jih Slovenci naredili sami.
Uvodnik za knjigo je prispevala Spomenka Hribar, ki je kljub drugačni poprejšnji napovedi na današnjo predstavitev v Celje ni bilo. Avtor knjige je povedal, da je s Hribarjevo prišel v stik že leta 1988, ko je delal pri Časopisu za kritiku znanosti in je bila njegov prvi stik s povojnimi dogodki, s katerimi, kljub temu, da je otroštvo preživel na teh prostorih, v mladosti nikoli ni bil seznanjen.
Tisto, kar je po njegovih besedah v knjigi najbolj novo in bo verjetno povzročilo tudi največ prahu, je poimenski seznam 640 pripadnikov Knoja, ki so v Celje kot brigada državne varnosti vkorakali 10. maja 1945. Ta enota je bila po Leljakovih besedah neposredna izvajalska roka Ozne pod vodstvom Ivana Mačka Matije in so po njenem nalogu izvajali večino pobojev na tem območju.
"To je zgolj seznam ljudi, ki so bili v Knoju evidentirani do 10. maja 1945, medtem ko na njem ni tistih, ki so se enoti priključili pozneje. Takratni komandant Knoja Bojan Polak Stjenka je celo predlagal, da bi vseh 3200 pripadnikov 18. divizije prešlo med Knojevce, kar pa na srečo ni bilo izvedeno, saj bi sicer bili verjetno povojni poboji še bolj intenzivni," je dejal Leljak, ki je pojasnil, da je namen seznama ta, da ne izkoriščamo več drugih, pač pa da ugotovimo, da smo zločine Slovenci delali sami, saj nam jih nihče ni naročal iz Beograda in nam delil seznamov ljudi za uboj.
Kot je še povedal, je seznam odstopil tudi skupini kriminalista Pavla Jamnika, ki je opravila zaslišanja z večino še živečih s tega seznama, ugotovitev, da je zločine zagrešila ta enota, pa je po njegovem nedvomna. "Štirje pripadniki enote so policiji povedali, da so bili tudi sami v Hudi jami, s tem, da so dejali, da sami niso pobijali, bili pa so prisotni. Normalno je, da samega sebe ne bo nihče obtožil, saj bi s tem postalo kaznivo dejanje dokazljivo. Če bo Jamniku dovoljeno dokončati preiskavo, potem bodo dokazi o krivdi enote morali biti predstavljeni tudi javnosti," je dejal Leljak, ki sicer tudi sam dvomi v slovensko policijo in tožilstvo, a je vsaj vodjo policijske operativne akcije Sprava Jamnika označil kot doslednega preiskovalca.
Leljak je bil oster tudi do predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika, ki mu je v knjigi posvetil celotno poglavje oz. odprto pismo, v katerem mu s pomočjo zgodovinskih virov želi prikazati, kje je bila v času pobojev v Hudi jami nastanjena črnogorska partizanska enota, ki jo sam večkrat omenja kot tisto, ki naj bi zagrešila zločine, a naj to po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče. "Stanovnik je javno povedal, da je že takrat vedel za poboje. Če bi bila Slovenija pravna država, bi v tistem trenutku morala priti do njega skupina policistov, mu natakniti lisice in ga odpeljati, saj je priznal, da je vedel za genocid," je bil oster avtor knjige.
V knjigi so sicer tudi pričevanja ljudi iz tistih časov in seznam 12 ljudi, domačinov in edinih poimensko potrjenih žrtev, ki so končali v Hudi jami. V knjigi je objavljen tudi večji del Jamnikovega policijskega poročila, ki je sicer bilo zaključeno že v letu 2004, a je policija po Leljakovih besedah že do takrat obdelala večino prizorišč povojnih pobojev v Sloveniji.