Partijski sekretar Milan Kučan je slovenskim filmarjem »šamponiral glavo«

Milan Kučan je kot sekretar komisije CK za idejno politična vprašanja  filmskim delavcem razlagal, kakšnih filmov ne smemo delati, se spominja režiser Milan Ljubić. Ljubić se ustvarjanju in preučevanju filma posveča že več kot petdeset let. Pravzaprav že v nekajminutnem pogovoru z njim dobiš vtis, da je živa filmska enciklopedija. Tako ne preseneča, da je bil prav on – očitno edini, ki se mu je to zdelo vredno – pobudnik, da Slovenci 29. avgusta slavnostno obeležimo 80-letnico prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu zlatoroga. Za Reporter se je med drugim spomnil, kako je nekdanji režim bdel nad filmsko umetnostjo.

Koliko si je v tistih letih neki perspektiven filmski ustvarjalec smel dovoliti kritizirati oblast, če je seveda hotel še kaj ustvarjati na svojem področju?

Neki mož, pisal se je Stojanović, je v Beogradu študiral na akademiji in njegov profesor je bil Aleksandar Saša Petrović, avtor slovitega filma Zbiralci perja, nagrajenega na celi vrsti festivalov, tudi v Cannesu. Bil je eden najuglednejših jugoslovanskih režiserjev in kot tak tudi profesor na akademiji. Ta Stojanović je pri njem diplomiral in kot diplomsko nalogo posnel film Plastični Isus. Naslov filma je izhajal iz plastičnih cerkvenih podobic. Tako kot je plastičen Jezus cenen simbol nečesa, kar še nadomestek vere ni, je bilo marsikaj plastično v tistem sistemu. Aluzija je šla na Tita.

Po diplomi je šel k vojakom. Tam se je hotel pohvaliti, da je režiser, in je vzel kopijo diplomskega filma in jo zavrtel svojim tovarišem. Ampak to niso bili samo vojaki na služenju vojaškega roka, temveč njegov komandir, komandant, kaj vem kdo še vse. In ko so to videli, so hitro dojeli sporočilo filma. To je delal kot diplomski film, tukaj pa ga je pokazal neuradno in takoj dobil po glavi. Obsojen je bil zaradi zlonamernega prikazovanja naše socialistične stvarnosti – na dve leti zapora.

Njegov profesor Petrović ni bil dovolj buden – stran od akademije ne moreš vzgajati ljudi. Iz tega so naredili afero. Film ni bil toliko pomemben, da bi si afero zaslužil. Toda iz Beograda pride telegram na vse republiške CK-je, da morajo zbrati filmske delavce in jim razložiti, da se takšnih filmov ne dela. In tako je Milan Kučan, ki je bil tedaj sekretar komisije za idejno politična vprašanja, niti ne vem natančnega imena, zbral stare in mlade in nam »šamponiral glavo«, da takšnih filmov ne smemo delati.

Cel kup se jih je oglasilo, vsekakor bolj učenih, bolj izobraženih, z daljšim filmskim stažem kot jaz. Za TVS je snemal Jože Hudeček s svojo ekipo. Ko je nehal snemati, se javim za besedo in rečem: »Jaz bi takole rekel. Če nas Zveza komunistov ni nikoli učila, kakšne filme naj delamo, naj nam ne predava, kakšne filme naj ne delamo. Poleg tega ni treba iz vsakega slabega filma delati afere.« Kučan umolkne, gleda, vidiš, da ne more mimo tega, kar sem povedal.

Na koncu konča sestanek. Pride k meni Jože Hudeček in vpraša, ali bi lahko to ponovil. Posnamejo me v velikem planu in dobesedno povem še enkrat isto. To gre zvečer v TV dnevnik. Naslednji dan so mi ljudje čestitali, odmev je bil neverjeten. Šele pozneje sem se spraševal, bog ve, kaj se bo meni zaradi tega dogajalo. Pozneje so me kolegi poklicali, da se prijavim za direktorja Viba filma. Po prvem mandatu pa pristopi k meni predsednik sveta Viba filma Lenart Šetinc, zdaj predsednik sveta javnega zavoda RTV Slovenija, in se mi zahvali za uspešno sodelovanje, vendar, tako Šetinc, »tebi v dobro povem, da kolegi na CK mislijo, da ti nisi pravi človek za to delovno mesto. In ti svetujem, da se ne prijaviš na razpis za drugi mandat, ker ne boš izbran.«

To sem slišal in razmišljal. Kaj pa, če se prijavim in bom izbran? Saj mi bodo samo polena pod noge metali. Toda oni so že imeli drugega kandidata. Razmišljal sem, da imam izobrazbo, podiplomski študij, znam tuje jezike in sem šel v tujino. Nisem pa jim dal veselja, da bi dal odpoved. Prosil sem za trimesečno štipendijo in se umaknil iz Ljubljane na Poljsko. Ko sem se vrnil, sem hotel narediti koprodukcijski film o izgnancih v Šlezijo. A kmalu sem videl, da mi zadeve niso naklonjene, da ne morem režirati, kar hočem.

Zanimiva je tudi usoda filma Kazenski zakonik, člen 188. Precej pozornosti mu je namenil dr. Ljubo Bavcon.

To je bil film o prostituciji na Primorskem, hkrati pa film o dvojni morali. Po kazenskem zakoniku, člen 188, je bila prostitucija kaznivo dejanje, človek je bil lastnik svojega telesa, kdor pa je nekoga izkoriščal, je bil zvodnik in je bil kaznovan. Ko se je začela Luka Koper razvijati, gradbeno, poslovno itd., ladje niso priplule sem tudi zato, ker so mornarji rajši hodili v Trst, ki je bil bolj živahno mesto.

Kaj se je potem zgodilo? Po Ljubljani, Mariboru, Celju, po večjih mestih, kjer so se zadrževale prostitutke, je policija naredila racije, naložila te ženske na avtobus in jih po državni komandi odpeljala v Koper. Če seksajo za denar, lahko to počnejo tudi v Kopru v dobro turizma in razvoja luke. Prišli smo do stare tovarišice, ki je skrbela za te ženske. Pripovedovala je, da je bila skupaj z Jovanko Broz v vojski, zdaj pa da skrbi za ta zapuščena dekleta, da gredo k zdravniku, da so zdrave itd. In tako mi skozi pogovor da vedeti, da je ona tukaj od družbe zadolžena, da skrbi za ta dekleta. Tako vidite, da na teh ženskah služi hotel, plačani so pregledi, luka prosperira. Nenadoma ugotovite, da smo organizirali prostitucijo, čeprav je z zakonom prepovedana, in da smo ljudje, ki eno govorijo, delajo pa drugo.

Naredim film. Takrat ga je morala pregledati komisija za pregled filmov. Cenzura pač. Predsednik je bil Filip Kumbatovič, moj profesor na akademiji, član pa prof. dr. Ljubo Bavcon, ki je dejal, da ne da dovoljenja za predvajanje. Razlog je bil, da bodo te ženske nekoč poročene, imele bodo otroke, skratka, da ščitimo človekove pravice, čeprav so vse nastopajoče podpisale pogodbe. Rezal sem, spreminjal, sedemkrat mi je prepovedal film. Problem ni bila samo prepoved, ampak to, da bi moral vrniti denar od filma, če ne bi dobil dovoljenja za predvajanje. Potem me je tudi žena imela čez glavo in je na koncu ona v filmu odigrala prostitutko, Bavcon pa je film končno odobril.

Na Beograjskem festivalu je bil celo nagrajen, dobil je producentsko nagrado 300.000 dinarjev. Predvajan je bil v mali dvorani samo za žirijo. Občinstvo ga ni videlo, tudi v programu nagrajenih filmov ni bil predvajan, češ da bi bil ta program predolg. Tako je Viba dobila nagrado za film, ki je bil predvajan žiriji, a ga nihče od gledalcev ni videl. Paradoks. Ampak tudi to se zgodi.

VEČ V TISKANI IZDAJI