Packi: vse, kar zaužijejo, pokadijo ali spijejo vržejo skozi okna avtomobilov

Ob nedeljah je trojanska cesta manj obremenjena, zato je kolikor toliko primerna za kakšen malce bolj naporen tek. Lani se je moj tekaški števec zaustavil pri nekaj več kot 1.900 kilometrih. Rekordnih. Zadnja leta, ko sem soorganizator zasavskih humanitarnih tekov, hočeš nočeš, moram skoraj vsak drugi dan obuti tekaške copate in se podati na vsaj deset kilometrski tek.

Ponavadi se prebijam skozi bolj ravninske kilometre, vsaj dvakrat mesečno pa svoje srce in tekaške zmogljivosti (tudi ego) preizkusim na kakšnem daljšem ali bolj višinsko pestrem teku. Eden takih je bil tudi današnji tek na relaciji Izlake, Trojane, Šentgotard, Dobrljevo, Čemšenik in vrnitev nazaj na Izlake. Dobrih šestnajst kilometrov, nekaj več kot uro in pol. Ravno dovolj za »stare kosti«. In priprave na majski deseturni humanitarni tek.

Promet danes res ni bil gost. Povsem nekaj drugega kot med tednom, ko se prek Trojan v Ljubljano vali kolona vozil. Žal je že nekaj desetletji tako, da je večina Zasavcev kruh našla v Ljubljani, nekateri v Celju. Kar pomeni tudi veliko več prometa čez trojanski klanec. Tokrat med tekom, ko ni bilo potrebno veliko pozornosti usmeriti v promet, je bilo dosti več časa za opazovanje okolice.

Resda v tem zimskem času, tu v Zasavju, kjer v nižinah ni snega, v bolj jesensko sivem času, okolica ni ravno lepa. Prej siva. Pravzaprav pa je bila kar žalostno grda. Ne toliko zaradi narave same, ki je v vseh letnih časih zanimiva in lepa, grd je bil pogled na vse tiste odvržene plastenke, pločevinke, kozarce in ostale odpadke, ki »krasijo« okolico. Delo packov. Res nič kaj lep ni pogled na vse tisto, kar leži ob robu ceste, v jarkih ali kje v bližnjem grmičevju.

Turistov v teh mesecev ni, da bi lahko s prstom pokazali nanje, migrantov tudi v naših zasavskih koncih ne, da bi lahko krivile one, občinske meje so še vedno za »navadne« državljane zaprte, torej so lahko packi le tisti, ki se iz Zasavja dnevno vozijo proti Ljubljani in nazaj domov. Verjetno so precej žejni, pomisliš, ko med tekom opazuješ različne plastenke, pločevinke, tetrapake in kozarce za kavo za s seboj.

Pomisliš, da se po tej cesti ob čisto spodobnih državljanih naše lepe domovine, ki znajo to tudi ohranjati, vozijo tudi čisto navadni packi, ki vse kar zaužijejo, pokadijo ali spijejo vržejo skozi okno svojih avtomobilov. Pomisliš, da so mogoče nekateri taki packi tudi čisto navadni bojazljivci, ki se bojijo kakšne policijske patrulje, ki bi pokukala skozi odrta vrata njihovega avtomobila in opazila nekaj plastenk ali pločevink piva kje na tleh. Zato, se jih rajši kar med potjo znebijo.

Pomisliš, da so packi tudi kakšni »hrabri« fantje ali možje, ki se bojijo svojih deklet ali žena. Mogoče bi opazile, da se njihov fant ali mož niti na vožnji na delo ne more zadržati, da ne bi malo pokukal v pločevinko piva. In jo izpraznil. Zato je po njihovo, najpreprosteje plastenke, pločevinko in vse ostalo kar ne sodi v naravo, niti ne ob cestne jarke, odvreči kar skozi okno.

Ob teku naprej, ven z glavne ceste, je malo boljše. Lepše. Tu lahko uživaš tudi ob pogledu kakšne lepe hiše, cerkve v Čemšeniku, ki jo prenavljajo in si rečeš, tu vozniki ne pijejo v avtomobilih. Če pa že, pločevinke in plastenke prinesejo domov in jih odvržejo tam, kamor sodijo.