Revija Reporter
Slovenija

Ozadje kongresa SDS: Gradimo kult osebnosti, Janševe podobice na klopi delegatov, ob filmčku pa aplavz s spontanim vstajanjem

Igor Kršinar
10.411

20. jun. 2021 6:00 Osveženo: 7:17 / 20. 6. 2021

Deli na:

Urška Bačovnik Janša in Janez Janša na kongresu SDS v Slovenskih Konjicah

Primož Lavre

»To je prelomni kongres, ker bo na volitvah prihodnje leto SDS zmagala,« nam je dejal dolgoletni član SDS Anton Jeglič, ki je v devetdesetih letih kandidiral za ljubljanskega župana. Na kongresu ni bil delegat, ampak je kot gost dogajanje spremljal z balkona, kjer smo sicer sedeli tudi novinarji.

Na kongresu v Slovenskih Konjicah so delegati za predsednika vnovič izvolili Janeza Janšo, ki je dobil 650 glasov, šest pa se jih je drznilo glasovati proti. Na začetku se je govorilo, da je na kongresu prek 700 delegatov, a kmalu so številko precej znižali.
 
Mnogi smo se spraševali, koliko glasov bo prvak SDS dobil letos. Pred štirimi leti je denimo prejel kar 666 glasov. Številka je namreč precej zakleta, zato verjamem, da so si v SDS kljub nekoliko nižji podpori oddahnili, ker je niso ponovili.

Janša je bil za predsednika SDS izvoljen že devetič. Prvič so ga izvolili leta 1993, ko jo je prevzel iz rok Jožeta Pučnika, prepričanega evropskega socialdemokrata. Tudi stranka se je takrat imenovala socialdemokratska, šele po Pučnikovi smrti leta 2003 so jo preimenovali v demokratsko.

Iz socialistične internacionale jo je Janša popeljal v Evropsko ljudsko stranko, zdaj pa je na njenem desnem robu, kjer koketira z evropskimi nacionalisti in skrajnimi desničarji, kot so Salvini, Orban in Kaczyinski. Orbana so v EPP sicer že odgnali iz svojih vrst, Janšo še vedno tolerirajo.

Zato je bilo prav nehigienično videti Pučnikove fotografije ob markacijah za kongres stranke, saj je današnja SDS nekaj povsem drugega kot tista, ki jo je vodil Pučnik. Njegovo ime so prav tako večkrat zlorabili na kongresu, ki se ga je kot gost udeležil tudi njegov sin Gorazd Pučnik.

Poleg predsednika vlade, ministrov, državnih sekretarjev, poslancev, evropskih poslancev smo videli tudi nekatere upokojene politike, kot npr. nekdanjega poslanca Jožefa Jerovška, brigadirja Toneta Krkoviča, grosupeljskega župana Petra Verliča in šefa občinske uprave Dušana Hočevarja (strankino zvezo do ljubljanskega župana Zorana Jankovića), nekdanjega predsednika VSO Slavka Kmetiča.

Tam so bili tudi vrhniški župan Daniel Cukjati, vodja svetniške skupine SDS v državnem svetu Bogomir Vnučec, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Blaž Košorok, neizvršni direktor DUTB in prvi nadzornik HSE Franc Dover, lastnik trgovinske verige Franc Jager, vrsta drugih gospodarstvenikov in vplivnih ljudi. Bilo je tudi veliko mladih delegatov, ki so nadomestili stare sile.

Kongres sicer ni bil prelomen, v preteklosti so bili še bolj prelomni, vendar pa je bil poseben zaradi covid ukrepov. Udeleženci so morali prinesti potrdilo o cepljenosti/prebolevnosti/negativnem testu, poleg tega so morali v športni dvorani nositi maske. Nekaterim je bilo zadušljivo, saj je bilo zunaj 30 stopinj, znotraj pa tudi ne bistveno manj.

Novinarji smo se morali akreditirati med 8. in 9. uro, šele uro pozneje se je začel kongres. Ko je prispel premier Janez Janša, so nas nagnali v posebno sobo nad dvorano, od koder smo lahko spremljali kongres. Podobno so nas tja nagnali, ko je gospod predsednik odšel z delegati na kosilo. Saj res, premier je v vojni z mediji (razen tistimi, ki spadajo v njegov strankarski imperij – njih niso zaprli na balkon).

Vsakega delegata je na mizi poleg delovnega gradiva čakala tudi knjižica s podobo Janeza Janše: v njej je bilo zbranih nekaj njegovih govorov. Njegovo knjižico z naslovom Stali in obstali so tudi prodajali po ceni 12 evrov pred šotorom, kjer so lahko udeleženci pojedli kosilo. Vsaka primerjava z zbirko govorov nekdanjega maršala Jugoslavije se ponuja sama po sebi.

Janša je bil tudi glavna zvezda kongresa. Govor je imel okoli opoldneva. Najbolj so mu ploskali, ko je govoril o svobodi govora kot temeljni človekovi pravici, nad katero pa mediji nimajo monopola. Vnovič so mu zaploskali, ko se je za sodelovanje v vladi zahvalil NSI, SMC, Desusu in pa tudi SNS in obema poslancema narodnih manjšin.

Prav tako, ko je dejal, da se znajo braniti na napade drugih, saj »smo močnejši kot kadarkoli.« Največji aplavz je seveda sledil po koncu govora, ko so zavrteli še filmček, na katerem so Janšo prikazali kot rešitelja iz krize, politika, ki je povrnil ugled Sloveniji v svetu, osamosvojitelja, državnika. Ljudje so ploskali in spontano vstali ob gledanju tega filmčka.
 
»Gradimo Slovenijo« se je glasil slogan kongresa. Toda še prej so v SDS zgradili kult osebnosti, le da je omejen na njihovo članstvo in simpatizerje. Kaj bi si o tem mislil njegov skromni in dobrosrčni predhodnik Jože Pučnik, lahko samo ugibamo.