Neprimerno bolj znani Jože Pučnik je diktaturo preživel tako, da se je po prestani zaporni kazni izselil in v Nemčiji se sprva preživljal kot pristaniški delavec, preden je spet diplomiral in kasneje še doktoriral, saj mu je režim razveljavil ves visokošolski študij.

Oto Vilčnik je bil mladi profesor sociologije na šentviški gimnaziji, ko ga je v začetku sedemdesetih, kmalu po odstavitvi Staneta Kavčiča in ponovni prevladi politike trde roke, oblast vrgla iz službe, zaradi »sovražne propagande« obsodila in za več let zaprla, ker naj bi razžalil maršala.

Pred zaporom se je skušal rešiti s pobegom v Avstrijo, vendar se je kmalu vrnil – v zapor. Ko je prestal kazen, je spoznal, da ne obstaja in da zanj velja prepoved opravljanja poklica (Berufsverbot). Ponovno je pobegnil, tokrat na Švedsko. Toda tam ni dolgo zdržal, zato se je vrnil in bil obsojen zaradi ilegalnega prehoda državne meje. V domovini je bil disident Vilčnik ekonomsko, socialno in psihično uničen.

Eden od sodnikov v procesu iz leta 1974, ki je bil kasneje profesor kazenskega prava na ljubljanski Pravni fakulteti, je še v začetku tretjega tisočletja skušal relativizirati zlorabo prava v prejšnjem režimu; pred ustavnim sodiščem je spodbijal tisti člen zakona o sodniški službi, ki sodnikom, ki so v prejšnjem režimu kršili temeljne človekove pravice in svoboščine, onemogoča izvolitev v trajni mandat.

Na srečo je sodišče njegovo pobudo zavrnilo. T. i. Pučnikov amandma, ki je bil v času vladavine LDS sprejet s silnimi mukami, je k sreči vsako leto manj aktualen, saj narava dela svoje in aktivnih sodnikov, ki so kariero začeli v prejšnjem režimu, praktično ni več.

Narava resda dela svoje, vendar se krivice ne pozabijo. Po Pučniku se danes imenuje naše edino delujoče mednarodno letališče, Oto Vilčnik pa svojega moralnega zadoščenja še ni dočakal. Ni edini, a upanje umre zadnje. V demokraciji se mu je država še najbolj približala, ko je bil v mandatu 2008–2022 sekretar poslanske skupine DeSUS-a v državnem zboru.

Zaradi obsodbe in izgube službe je več kot dvajset let ostal brez službe, kar na človeku pusti trajne posledice. Kot je v nekrologu za Vilčnika zapisal Aljoša Pečan, je bil to eden »tistih redkih posameznikov, ki so si v najtemnejših časih totalitarnega enoumja upali izgovoriti resnico – in za to plačali nepredstavljivo visoko osebno ceno«.

Vilčnikov greh je bil, da se je oglasil prezgodaj. Praška pomlad 1968 ga je utrdila v prepričanju, da je jugoslovanski socializem preveč rigiden in da potrebuje prevrednotenje. S tem se je strinjal še marsikdo med tedanjo študentsko in intelektualno srenjo, vendar pa je edinole Vilčnik o tem tudi javno govoril. Kako je preživel leta po prestani zaporni kazni, ko je zanj veljal »Berufsverbot«, je danes nemogoče razumeti. Toda leta 1988 je med prvimi stal na Roški in protestiral proti aretaciji četverice.

Po osamosvojitvi se ni politično izpostavljal ali skušal unovčiti svoje disidentske vloge v prejšnjem režimu. Oto Valter Vilčnik je umrl tako, kot je preživel dobro četrtino svojega življenja, ko mu je oblast namenila civilno smrt: tiho in neopazno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.