Revija Reporter
Slovenija

Oskrunjena človeška telesa spet na ogled v Ljubljani

Biserka Karneža Cerjak

6. mar. 2016 7:31 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Zgražamo se nad odvrženimi prašičjimi glavami sredi gradbišča, kjer se gradi džamija, po drugi strani pa smo se pripravljeni za plačilo javno sprehajati med oskrunjenimi človeškimi telesi na razstavi Naše telo – živeti zdravo.

Ali v Sloveniji nimamo že dovolj žrtev? V Hudi jami si lahko nepokopane ogledujemo od blizu v plastičnih zabojnikih, še sveže si lahko s »prodajanjem zijal«, kar je v Avstriji sicer zakonsko prepovedano, ogledujemo ob prometnih nesrečah. Zdaj smo si pripeljali še nove, da si jih bomo lahko ogledovali več mesecev, vse tja do poletja.

Kot je bilo doslej že omenjeno, a vedno znova (namenoma?) preslišano, pri tej razstavi nikakor ne gre za predstavitev človeških organov iz umetnih snovi, kar bi bilo ob sedanji napredni tehnologiji, ko se izdelujejo roboti iz materialov, identični človeški koži, povsem mogoče. Gre za organe, dele teles pokojnikov, ki so bili odvzeti s pristankom njihovih svojcev. So se ti strinjali, da bodo njihovi bližnji prikazani tako groteskno, nedostojanstveno? Če je šlo za neozaveščene svojce, bi morala biti na drugi strani ozaveščena javnost.

Nekaj je z nami hudo narobe, če se lahko organizator razstave pohvali, da je podobno razstavo pred štirimi leti obiskalo kar 80.000 obiskovalcev; v prvem mesecu letošnje razstave pa okoli 6000. Pozornost pritegne še podatek, da je Fundacija anatomskih znanosti in tehnologije (ASTF), neprofitna organizacija s sedežem v Hongkongu, poskrbela, da so bili vzorci primerkov in delov teles preverjeni, pregledani in proučeni. Lahko bi bili namreč okuženi z nalezljivimi boleznimi, bakterijami ali drugače strupeni: »S tem je zagotovljeno, da ni nevarnosti za občinstvo.«

Res zanimivo, zakaj torej ne moremo še poskrbeti za preprečitev »onesnaženja« obiskovalcev na duhovni ravni? Za mnenje o tem, kako dopustno je javno ogledovanje tako groteskno prikazanih teles umrlih oseb, smo vprašali najbolj poklicane, vodstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vse štiri najvplivnejše verske skupnosti (katoliško, pravoslavno, islamsko, evangeličansko) in tudi Komisijo za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Za zdaj vse tiho je bilo, a so nas vsaj s Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani raje napotili po mnenje k Republiški komisije za medicinsko etiko.