Slovensko redno sodstvo na vseh instancah je brigadirja Toneta Krkoviča obsodilo za korupcijo v zadevi Patria, čeprav tožilstvo sploh ni predložilo dokazov.
Po 294 dneh prestane zaporne kazni ga je osvobodilo šele ustavno sodišče, ki je sodbe enoglasno razveljavilo, ker so sodišča pri sojenju grobo kršila načelo zakonitosti. Namesto zavrženja obtožnega akta ali izdaje oprostilne sodbe je v novem postopku redno sodstvo primer raje »zastaralo« in tako levim medijem, mnenjskim voditeljem in politikom dalo možnost manipulacije, češ da zadeva ni dobila sodnega epiloga.
Tone Krkovič je prepričan, da je šlo za zavestni konstrukt tožilstva in sodnikov, ki ga je podpirala in upravičevala tudi večina medijev.
Objavljamo njegovo argumentacijo.
Afera Patria se je formalno začela 1. 9. 2008 s predvajanjem oddaje Resnica o Patrii na finski javni televiziji YLE. Njen formalen zaključek pa je bil 10. 2. 2017 z odločitvijo vrhovnega sodišča, da je zadeva zastarala. Ta neverjetna saga brez primere, ki je za seboj pustila velike posledice, je trajala kar 3085 dni. V tem času se je nad mano zvrstilo lepo število policijskih zaslišanj ter potem po vloženem povsem neutemeljenem obtožnem predlogu v več letih kar 51 glavnih obravnav. Sledila je uresničitev zaporne kazni v KPD Dob, ki sem jo začel 4. 7. 2014. Iz zapora sem bil izpuščen 23. 4. 2015. Torej sem v zaporu prestal polnih 294 dni krivične kazni in ne 259, kot so mediji zmotno navajali. Vso to dogajanje je spremljala medijska gonja, ki je v glavnem, razen redkih korektnih objav, vztrajno uničevala moje dobro ime in dobro ime vsega tistega, čemur sem iskreno in brezkompromisno posvetil najaktivnejši del svojega življenja – osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije ter graditvi obrambno-varnostnega sistema samostojne države vse od leta 1990.
Po večini so mediji objavljali svoje prispevke obtoževalno in daleč od upoštevanja načela, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni ugotovljena. Namesto objektivnih objav se je praviloma izvajal permanentni, z montiranim sodnim postopkom usklajen medijski linč, ki je dobil svojevrstno kulminativno podobo tik pred odhodom in med prestajanjem zaporne kazni. Nekateri mediji so dali na voljo skoraj neomejene možnosti za objave laži in insinuacij na moj račun še zlasti v času priprav in vojne za samostojno Slovenijo (Peinkiher, Potočnjak, Mrlak ...). Vse je delovalo kot najbolje podmazan stroj, popolnoma usklajeno z jasno prepoznanim ciljem – dokončnim uničenje.
Tone Krkovič: »To, kar so na 51 glavnih obravnavah in 294 dni zapora počeli z mano, je najhujši kriminal in krivica brez primere.«
Ko se je že zdelo, da so z mano končno dokončno za vekomaj opravili, se jim je 20. 4. 2015 zgodilo ustavno sodišče, ki je sodbe vseh stopenj sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje okrajnemu sodišču z navodilom, da predmet dodelijo novemu sodniku. To sodišče je 4. 9. 2015 postopek, proti moji volji, zaradi zastaranja ustavilo. Želel sem si končne razsodbe kot zame ugodnejše alternative. Seveda pa je sodišče, ki je vse dotlej ponižno služilo interesu »globoke države«, tudi tokrat naredilo tako, da je moje ime ohranilo javno podobo »relativne krivde oz. nedolžnosti«.
K temu je svoje prispeval celo predsednik slovenske vlade, dr. prava Miro Cerar. V svoji javni izjavi z dne 8. 9. 2015 je, potem ko je ustavno sodišče že razsodilo, dejal: »Ni dobro za pravno državo, saj ne vemo, kakšen bi bil sodni epilog …« S tem je v sozvočju z večino medijev pomembno pripomogel k ustvarjanju javne slike, da je oškodovanec, kljub zastaranju, vendarle potencialno kriv, »izmazal« se je le zato, ker je postopek zastaral … Z vsiljenim zastaranjem zadeve se počutim še dodatno izigranega in prevaranega od države, ki mi je že s krivično sodbo za dejanje, ki po zakonu ni kaznivo dejanje in ga niti nisem storil, povzročila nepopisno in nepopravljivo škodo. Pravico do odločitve v svojem imenu, kaj je zame bolje, prilaščam izključno sebi in jo ne dovolim nikomur drugemu, še najmanj pa državi, ki mi je krivico naklepno povzročila.
Ob tem želim posebej opozoriti na intervju ge. vrhovne sodnice Barbare Zobec v Reporterju 20. 3. 2017 z naslovom V vrhu našega sodstva gre preprosto za slo po vladanju, v katerem je izjavila: »Ni enako, če se postopek zoper obdolženca konča s formalno ugotovitvijo, da je primer zastaral, ali če se postopek sklene na podlagi vsebinske presoje, in se ugotovi, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje …« Tudi ta mali korak za sodišče, ko bi lahko le v obliki formalnega sklepa citiralo odločbo ustavnega sodišča, je bil naklepno storjen zato, da je ustreglo globoki državi, ki je hotela po vsej sili pustiti na meni javni madež krivde. S podporo medijev jim to tudi v znatni meri uspeva.
Upravičenem zahtevku za pravično odškodnino, ki jo od države zahtevam v višini 600.000 evrov, ob bok ter raznim aktualnim insinuacijam ter paradigmam navkljub, ki so pred dnevi završale po slovenskih medijih, pa želim opozoriti še na naslednje:
-Paradoks in absurd pri vsej kalvariji, ki jo doživljam, je v tem, da sem primoran iskati pravično odškodnino na sodišču, ki mi je škodo, za katero tožim državo, prizadejalo. Narobe svet. Vrana vrani nikoli ne izkljuje oči. Kje je tu demokracija, kjer nihče ni nedotakljiv!? Slovensko sodstvo se ima, kot bivša partija, za boga in batino ter državo v državi, nad katero je le sinje nebo. Kdo v tej nori državi toži tožilce in sodi sodnikom!? Če nihče, to ni demokracija, je le mutacija partijske preteklosti in taka gojišče vseh vrst korupcije. To preprosto ni logično in v skladu z zdravim razumom. Odsotnost zdrave kmečke pameti pa vodi v razpad sistema.
-V celotnem, skoraj desetletje trajajočem montiranem sodnem procesu, še zlasti pa z odvzemom osebne svobode, so mi bile povzročene nepopravljive posledice.
-Ustavni sodnik dr. Ernest Petrič je v svojem odklonilnem ločenem mnenju k sklepu št. Up-373/14 z dne 12. 6. 2014 napisal: »Odvzem svobode je, poleg odvzema življenja, najhujši poseg v človekovo dostojanstvo in človekove pravice, še zlasti, če bi se kasneje izkazalo, da je bil poseg nezakonit. Ustavno sodišče v sklepu št. Up-66/97 z dne 8. 9. 1997 navaja, da so nepopravljive posledice za pritožnika praviloma podane, kadar gre za poseg v osebno svobodo.«
-Sodni proces Patria je bil nedvomno politično motiviran, naklepno montiran sodni proces. Pravnomočno obsoditi človeka za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, in sploh ni bilo niti nikoli storjeno, po principu pravičnega in poštenega sojenja, ni možno. Le to danes interpretirati kot napako (ki se je na štirih stopnjah sojenja zapored ponavljala), je skrajno zavržno in pokvarjeno. To se je lahko dogajalo le kot naklep v obliki grozljive politične zlorabe sodne veje oblasti. Sodniki, ki so si dovolili takšen odklon od etičnih standardov, bi morali odgovarjati in biti kaznovani ter osebno poravnati nastalo škodo. Kako so to počeli, najslikoviteje ilustrirata izjavi Masleše, da je treba »sfukati« Janšo, in izjava predsednika senata višjega sodišča Milana Štruklja, ki je odgovoril svojemu mehaniku na njegovo vprašanje »Zakaj ste zaprli Toneta?«—»Jebiga, bila je komanda z vrha.«
Tone Krkovič je zaporno kazen na Dobu začel 4. julija 2014. Iz zapora je bil izpuščen 23. aprila 2015. V zaporu je tako prestal polnih 294 dni krivične kazni.
-To, kar so v 51 glavnih obravnavah in 294 dni zapora počeli z mano, je najhujši kriminal in krivica brez primere, ki jo očitno v Sloveniji malemu človeku, ki se zameri podtalni partijski oblasti, žal še vedno po skoraj tridesetih letih formalne demokracije odmerja slovensko sodstvo »v imenu ljudstva«. Tako so »v imenu ljudstva« sodili tudi na dachauskih procesih in na zloglasnem kočevskem montiranem procesu, ki so ga pred časom razglasili celo za demokratično vzornega.
-Prišel je čas, da se končno vprašamo, zakaj je treba soditi v imenu ljudstva!? Zakaj zdravnik ne operira v imenu ljudstva, in mora, drugače od sodnikov, odgovarjati za svoje napake – kaj šele za naklepno zlo početje.
-Manipulatorji vešče uporabljajo paradigme slabe pravne oz. sodne prakse, ki v bistvu podpira in omogoča krivo sojenje. Češ človek, ki se je pravdal 30 let in sedel osem let po krivem v zaporu, je dobil za to le 430.000 evrov … V tem pa v resnici ni nikakršne komparativne osnove, saj ne more veljati kot kriterij za dodelitev odškodnine le statistika, vezana na število dni, in tarifa 40 evrov na dan. To je kriterij bivše partijske države. Zakaj se ne upošteva pravna praksa zahodnoevropskih držav. Priča smo aktualnemu primeru: ko si v poletni sezoni na plažah lahko prostodušno ogledujemo ženska oprsja, princ William in njegova princesa Kate zahtevata zaradi vdora v zasebnost (objava slik princese zgoraj brez) 1,5 milijona evrov.
