Gregor Golobič si ne želi popolnoma podrediti samo energetike in megainvesticije TEŠ 6, pač pa tudi celotno medijsko krajino. Za Golobiča, ki lomasti po Sloveniji kot buldožer, so največja nevarnost mediji, ki jih nima pod neposrednim nadzorom. Ne želi si, da bi mu kdo gledal pod prste in javnost opozarjal na njegove rabote. Visoko na njegovem seznamu kanalaizacijskih medijev, ki si jih želi tako ali drugače pokoriti, je že od ustanovitve tudi Reporter.
Že po prvih številkah nas je javno zmerjal s po(l)grošnim časopisom, nato s kanalizacijo in nazadnje z rumeno politikantsko pornografijo. Ni se mogel niti toliko ugrizniti v jezik, da ne bi izjavil, da obstaja en medij, ki ga v celoti obvladuje, kjer diktira tako rekoč njegovo vsebino od prve do zadnje strani: »Skratka, Reporter je medij, ki je moj, če tako rečem.«Potem ko si je v dogovoru s Tomažem Perovičem in Pavlom Vrabcem podredil informativna programa POP TV in Kanala A, je prišla na vrsto Televizija Slovenija. Če 12. decembra na referendumu ne bo pogorel novi zakon o RTV Slovenija, bo Golobič s svojim oranžnim buldožerjem zavzel tudi to. Seznami za odstranitev motečih novinarjev naj bi bili že pripravljeni, z novim letom pa bi lahko ukinili tudi oddajo Pogledi Slovenije, ki gre Golobiču še posebno na živce. Tako kot so mu šla na živce lani ukinjena Trenja. Golobičeva poslanka iz Domžal Cveta Zalokar Oražem prostodušno prizna, da ne bi škodilo, če bi kakšen slab novinar kdaj izgubil tudi službo.
S predlogom novega zakona o medijih, ki se ga ne bi sramovali v Severni Koreji, je ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Golobičeva Zares, naredilo še en korak naprej. Ministrica Majda Širca in šef direktorata za medije Vojko Stopar sta s pomočjo »ekspertov« iz Mirovnega inštituta spisala novi predlog medijskega zakona, v katerem strokovnjaki prepoznavajo elemente totalitarizma. Z njim skušajo uvesti cenzuro oziroma omejiti svobodo govora celo bolj, kot je bila v komunističnem režimu. Inšpektorju za medije, ki ga imenuje ministrica za kulturo – torej vladajoča politika, dajejo pristojnost za ukinitev medija, če v njem prepozna sovražni govor. To, da bo inšpektor sam odločil, kaj je in kaj ni sovražni govor, ni bilo v veljavi niti v nekdanjem režimu! Še v osemdesetih letih so medije zaplenili na podlagi odredbe sodišča in nekega političnega inšpektorja.
Čeprav so to škandalozno določbo povsem raztrgali medijski in pravni poznavalci, na ministrstvu za kulturo še vedno rinejo naprej z glavo skozi zid. Šef direktorata za medije, ki ga je novinarka TV Tednika dobesedno zasačila s spuščenimi hlačami in se je pred javnostjo pokazal v luči popolnega diletanta, ostaja neomajen – medijski inšpektor bo lahko brez odredb sodišča samovoljno ukinjal medije (založniku bo prepovedal opravljanje dejavnosti) in prepovedoval oddaje ali rubrike. Leta 2010 normalen človek ne more verjeti, da lahko kaj takega sploh komu pade na misel, kaj šele da takšno politično represijo nad mediji poskuša uzakoniti!
Ti Golobičevi oranževci so očitno res tako nori, da bi kar ukinili kakšen medij, do katerega ne sežejo njihove lovke – denimo Reporter. Pred tremi leti so že aktivno sodelovali pri politično-tajkunski likvidaciji nekdanjega tednika Mag. Sedanji predsednik državnega zbora Pavle Gantar je tedaj odigral eno najbolj umazanih vlog. V blogu, ki je še vedno dostopen na spletni strani stranke Zares, je za diskreditiranje nekdanje novinarske skupine Maga, ki danes pomeni jedro Reporterja, v začetku januarja 2008, uporabil dokazljive laži, za katere se še vedno ni zmogel javno opravičiti. Zakaj le, če pa ima za zgled svojega predsednika stranke Zares, ki je postal sinonim za laži.
Golobič in njegova kompanija te dni pospešeno zbirajo denar za nakup časopisne hiše Delo. Kot smo že pred letom razkrili v Reporterju, nameravajo Delo za majhne denarje prodati naslednikom nekdaj zloglasnega Saftija, tako kot so pred leti storili s tednikom Mladina. Mediji so za Kučanovo omrežje že od nekdaj bili glavno propagandno orožje in bi zanje prelili tudi zadnjo kapljo krvi.