Predstavljamo jo še iz dveh razlogov. Prvič, ker smo trdno prepričani, da je ne boste brali v Delu, in drugič, ker bi vam radi nazorno pokazali, da najboljši raziskovalni novinarji s področja gospodarstva niso ne na Siolu ne na Dnevniku ali Delu, ampak na Reporterju. Pisec tega članka namreč nima gospodarja.
Nulta točka tranzicije
Leta 1992 je za potrebe privatizacije nastalo poročilo o poslovanju ciprskega podjetja Cypet Oils limited. Cypet je bilo podjetje v lasti dunajskega Petrol Trade, GmbH, to pa je bilo v lasti Petrola, ki je bil (in je še vedno) na koncu verige, seveda v lasti paradržavnih skladov Republike Slovenije. Takšna lastniška veriga je obstajala do nedavnega, ko je bil Cypet likvidiran. Po večkratnih zagovorih različnih predstavnikov Petrola je bilo moč razumeti, da je bilo ciprsko podjetje zgolj nekakšen instrument za lažje trgovanje in s poslovnega vidika nekaj popolnoma nepomembnega. V tem članku vam bomo pokazali, da ni bilo ravno tako.
Iz poslovnega poročila, nastalega iz leta 1992 (hrani se v Arhivu Slovenije, fond 316, škatla 582), je razvidno, da so v upravi tega – kakor nepomembnega podjetja – sedeli vsi najpomembnejši petrolovci: Premk, Ocvirk, Blenkuš, Lotrič, danes desusovec Geržina in ciprski Grk Papachristoforou. Bilanca tudi razkriva, koliko »nepomembno« je bilo to podjetje: leta 1991 so prihodki od prodaje znašali 101.656.162 ameriških dolarjev, leto dni pozneje pa 107.694.006 ameriških dolarjev. To seveda niso nepomembni in obskurni zneski. Zdaj pa korak naprej. Tretji najpomembnejši poslovni partner Cypeta je bilo podjetje Petromed ltd. iz karibske davčne oaze na Britanskih Deviških otokih. Čigavo je bilo to podjetje, ni ravno jasno, domnevamo pa lahko, da o tem prav vse ve Geržina, visoki funkcionar Desusa in najtesnejši sodelavec ministra Erjavca. Pravzaprav sploh ne dvomimo, da bo o tem veliko povedal kriminalistični policiji. Petromed pa ni bil zgolj poslovni partner Cypeta, ampak tudi njegove firme matere Petrol Trade z Dunaja, in tu se začne relacija med karibskimi davčnimi oazami in Petrolom šele dobro razkrivati.
Iz poslovnega poročila za Petrol Trade za leto 1992 izvemo, da je ta dunajska podružnica množično poslovala s podjetji v davčnih oazah. Recimo od Cypet Oils je odkupila za 103 milijone avstrijskih šilingov dobrin in storitev (seveda naftnih derivatov), Petromedu, Cypetovemu poslovnemu partnerju z Britanskih Deviških otokov je prodala za 113 milijonov avstrijskih šilingov naftnih derivatov. Morda komu diši po pranju denarja, morda po umikanju denarja iz Petrola, ki je bilo tedaj v državni lasti, v zasebne roke iz davčnih oaz? Cypet in Petromed, ki sta skupaj pomenila 20 odstotkov celotne prodaje dunajske podružnice Petrola, pa nista bila edini offshore podjetji v tej shemi. Tu je še eno bolj zanimivo, in sicer Petraco Oil Company ltd. iz Guernseyja, s katerim je bilo opravljenih še dodatnih 10 odstotkov prodaje naftnih derivatov. Skupaj je Petrol samo v letu 1992 opravil za skorajda tretjino milijarde avstrijskih šilingov poslov z davčnimi oazami.
Petraco Oil Company je zanimiv, ker v nasprotju s Petromedom poznamo njegovo lastniško strukturo, in šele tukaj postane zgodba resnično zanimiva. Petraco je ustanovil Hrvat Branko Šrenger. Uradna zgodovina pravi, da je bilo podjetje ustanovljeno v Milanu leta 1972, ne izveste pa naslednjega: Šrenger, nekoč zaposlen v beograjskem Genexu, je leta 1971, v navezavi z Ina Trade (tuje hčerinsko podjetje hrvaške Ine) oblikoval podjetniško strukturo za preprodaje naftnih derivatov, in sicer tako da se je ustanovilo matično podjetje Oils and Chemicals s.a. v Panami. Prek cele množice podjetij (Delfin co. Ltd., Nilostro inc., Korex ltd., Wellis ltd. in Mizat ltd.) je nastala poslovna hobotnica, v kateri je imel glavno vlogo Petraco, pomemben poslovni partner slovenskega Petrola. Po čem je še znan Šranger in njegova podjetniška hobotnica? Po vpletenosti v hrvaške korupcijske škandale, izmed katerih je najhujši primer Sanader. Seveda lahko mirno zaslutite, da se v zgodbo vključi tudi primer Đureković, toda raziskovanje te relacije ni predmet našega članka.
Več kot očitno je, da je Petrol posloval v stari jugoslovanski »naftni mreži«, ki je bila razpeta po karibskih davčnih oazah. Zato je enostavno noro, da te dni beremo o Zavcu in Slokarju in da še vedno kroži zgodba, da je bil Cypet nedolžno in poslovno nepomembno podjetje. Prav nasprotno, Cypet je bil prek dunajskega Petrol Trada ključni kanal za prelivanje Petrolovega paradržavnega denarja v karibske davčne oaze.
Petrolovi balkanski posli in karibske davčne oaze
Preden se zgodba nadaljuje v sedanjost, bi vas rad opozoril, da nikakor ne pozabite, da govorimo o Petrolu, podjetju, ki je daleč najbolj zaščiteno državno podjetje z de facto monopolom v naftnih poslih in državnim darilom, imenovanim regulacija cen. Glede na velikost in pomen tega podjetja je menda tudi jasno, da govorimo o političnem projektu. Natančneje o politično nadzorovanem paradržavnemu podjetju.
Petrolovi offshore posli naj bi se z likvidacijo Cypeta končali in čudaška praksa iz devetdesetih let preteklega stoletja naj bi izginila, tak vtis vsaj danes dominira v slovenskem javnem prostoru. Toda nadaljevanje zgodbe bo pokazalo, da ni tako.
Petrol je pred leti v Albaniji ustanovil podružnico Petrol Slovenia Tirana Wholesales. Cilja ustanovitve te podružnice sta bila nakup ali izgradnja infrastrukture za rafiniranja nafte in posredovanja plina. Ta investicijski projekt se je imenoval Porto Romano. Čeprav je podružnica nosila (bila je likvidirana leta 2011) Petrolovo ime, pa je bila zgolj v 55-odstotnem lastništvu Petrola. 45 odstotkov si je lastilo podjetje Poligraf Investments ltd. Kaj je Poligraf Investments? Offshore podjetje iz Cipra, ki sta ga obvladovala dva Petrolova partnerja, Vojin Lazarević (srbski energetski tajkun in lastnik Rudnapa, Petrolovega regionalnega partnerja) in bosanski poslovnež Damir Fazlić. Verjetno vas ne bo presenetilo, če zapišem, da je bil projekt Porto Romano ideja obeh balkanskih poslovnežev, v katerega sta potegnila Petrol in s tem odprla nove razsežnosti v zvezi s Petrolovimi offshore posli, ter seveda, da se je projekt zaključil z bankrotom in preiskavami o sumu pranja denarja prek Porto Romana. Petrol pa, kot je očitno, še enkrat več ni imel nobenih težav, da kot podjetje v lasti paradržave vstopa v kompromitirane posle s podjetji iz ciprskih davčnih oaz. To pa še ni vse, naftno-plinski projekt, v katerem je plaval Petrol, ima ekstenzijo v karibske davčne oaze.
Lazarević in Fazlić sta izpeljala celo vrsto poslov z nepremičninami v okviru projekta Porto Romano, kjer se je denar izgubljal in znova pojavljal, s čimer je prihajalo do suma pranja denarja in posledično njegove legalizacije. Fazlić je na primer pridobil 1,5 milijona evrov za nakup nepremičnin, na katerih bi stal Porto Romano, od podjetja Pluto International ltd., ki je v lasti Lazarevića in ki ima sedež v karibski davčni oazi St. Vincent in Grenadines, ter skorajda še milijon evrov za nepremičninske posle v okviru omenjenega Petrolovega soprojekta, ki je prispel iz drugega Lazarevićevega offshore podjetja, ciprskega Irongold Services ltd. Petrol. Držal je poslovno »štango«.
To je offshore hobotnica, v kateri je do leta 2011 gnezdil paradržavni Petrol. Kakšno vlogo ima v vsem tem Petrol? Upoštevajoč, da poslovanje s podjetji iz davčnih oaz pravzaprav označuje Petrolovo zgodovino v tej državi in da je kar nekaj let zdržala v razmerju s shemami Lazarević–Fazlić, si lahko vsak ustvari svojo razlago. Vsekakor pa Petrol ne more nikogar prepričati, da je bodisi žrtev shem poslovnih partnerjev bodisi so podjetja iz davčnih oaz, ki ga obkrožajo prek lastniških ali poslovnih povezav, zgolj mrtve podjetniške lupine.
Mejni primer
Poleg zgoraj navedenega pa obstaja mejni primer, kjer je mogoče identificirati relacije med Petrolom in podjetji iz davčnih oaz, zaradi pomanjkanja informacij pa teh relacij ni možno postaviti znotraj poslovne politike tega podjetja. Gre za posredno poslovno povezavo prek Gorenja (Petrol in Gorenje sta sicer lastniško povezana prek solastništva v sicer poslovno relativno mrtvem podjetju IGES). Gorenjev poslovni partner je namreč ciprsko podjetje Nafta Gaz Investment, katerega lastnik je Ivan Pušnik, v zadnji inkarnaciji znan kot švicarski preprodajalec premoga, zataknjen pa je tudi v Tešu 6 in kot hladno-vroči partner brata Bogdana Pušnika, človeka, ki je skupaj s Petanom »haral« po Sloveniji z luksemburško Towro s.a. (prej Michenne s.a.). Ivan Pušnik naj ne bi imel zanemarljivega vpliva na Petrol, vsaj tako trdi finančna ulica, kljub temu pa za zdaj podatkov o neposrednem poslovanju na relaciji Nafta Gaz Investment–Petrol ni lahko filtrirati.
Tisto, kar je lahko zgovorno, pa je, da sta se Bogdan Pušnik in Petan nekoč srečala v podjetju, ki ga je vodil sodelavec iz nekdanje inkarnacije Ivana Pušnika. Gre za podjetje Kompas. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je leta 1992 na Cipru vladala neka prav posebna slovenska idila, ki sta jo skupaj sestavljala Petrolovo hčerinsko podjetje Cypet in Kompasovo hčerinsko podjetje Kompas Trading Cyprus ltd.
En panamski epilog
En panamski epilog je za nami in imenuje se Petrol. V tem članku smo pokazali, da je bilo to paradržavno podjetje poslovno povezano s karibsko in ciprsko davčno oazo. Identificirali smo dve epizodi, ki glede na napisano ne moreta biti del nenavadnih naključij ali pa zgolj obskurni izjemi. Vprašajte se naslednje: zakaj o tem niste brali in kaj si boste mislili o Delovi panamski akciji, če boste še naprej brali o zavcih, slokarjih in govorečih mačkih, veliki igralci pa bodo neidentificirani, oziroma če zgodbe o Petrolu enostavno ne bo. V naslednjem članku vas bo pričakala nova, sicer nekoliko zaprašena panamska zgodba, v kateri bodo nastopili pravi prodajalci narkotikov (ne Delovih steroidov) in Casino Portorož.
