Matoz med drugim opozarja na dele sodbe, ki so med seboj v nasprotju. Tako je Klajnškova zapisala, da je Jože Zagožen v času med 10. in 22. 8. 2005 na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, po Walterju Wolfu in Hansu Wolfgangu Riedlu od Reija Nittynena, Ivan Janša pa po Jožetu Zagožnu … sprejel obljubo plačila provizije. Na drugem mestu pa je sodnica ugotovila: »z enakim namenom je nato Jože Zagožen 22. 8. 2005 po navodilih Ivana Janše na neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, preko Walterja Wolfa, ta pa preko Hansa Wolfganga Riedla, od Reija Niitynena zahteval 30-% predplačilo obljubljene provizije …«.
Toda že samo po sebi je nemogoče, da je bila nagrada obljubljena v času med 10. in 22. 8. 2005, potem pa je Zagožen 22. 8. 2005 še terjal že obljubljeno obljubo nagrade. Glede trditve sodnice, da je med Zagožnom in Janšo obstajala kontinuirana komunikacija v zvezi s poslom nakupa oklepnikov, pa Matoz v pritožbi pravi, da sodnica ne ponudi niti enega dokaza za to. Še več, sodnica je kljub temu, da telefonske komunikacije med omenjenim sploh ni bilo mogoče ugotoviti za obdobje pred 25. 11. 2006 (kaznivo dejanje pa naj bi storila avgusta 2005), zatrdila, da naj bi dal Janša Zagožnu priporočilo za izbiro lokalnega industrijskega partnerja (Rotisa). »Do takšnega priporočila pa bi Zagožen lahko prišel v kateremkoli stiku z obdolženim Janšo, ne glede na to, da je bil Janša kot predsednik vlade varovana oseba.« Sodnica torej tega ni podprla z dokazi, pač pa uporablja izraze »lahko bi«, kar je pri dokazovanju v kazenskih postopkih popolnoma nesprejemljivo in nezakonito.
Zavajanje Riedla in Cekute
Zanimivo, da se pritožba (spisana pred oprostilno sodbo finskega sodišča) v določenih delih sklada s finsko sodbo, v kateri med drugim piše, da sta imela Riedl in Cekuta razlog, da sta pretiravala s podatki, ki sta jih predala predvsem Niitynenu (zastopniku Patrie za Slovenijo) glede svoji zvez in glede odnosov z osebami v Sloveniji, ki naj bi imele možnost vplivanja na posel. Po besedah finskih sodnikov sta si s tem želela zagotoviti sklenitev pogodbe o svetovanju s Patrio ter izplačilo honorarja na podlagi take pogodbe. Po mnenju finskega sodišča je dokazno gradivo vsebovalo tudi napačne podatke, obstaja možnost, da je na to vplivala želja oseb, ki so ga podale, da bi sklenili pogodbo o svetovanju s Patrio, da bi vplivali na višini honorarja, ki bi jim bil izplačan po pogodbi.
Matoz je med drugim v pritožbi izpodbijal verodostojnost Riedlovih elektronskih sporočil, na to kaže Riedlova izmišljena zgodba o agentu 007, ki naj bi bil deležen 0,5-odstotne provizije. Agenta si je izmislil zato, da bi sam dobil višjo provizijo. Eden od osrednjih Matozovih poudarkov v pritožbi je, da je bila Janši kratena ustavna pravica do obrambe, saj zgolj trditev, da je obdolženi sprejel obljubo plačila brez opisa drugih okoliščin, obdolženemu ne omogoča učinkovite obrambe. Če bi bil seznanjen z dejanskimi vidiki obtožbe, bi lahko podal ustrezne dokazne predloge, s katerimi bi dokazal, da dejanja zagotovo ni storil.